Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteSvojo zgodbo nam je zaupal Igor Vidmar, član ajdovske ekipe Rdečega Križa, ki je pomagala reševati begunsko krizo v sprejemnem centru v Dobovi ter na mejnem prehodu Rigonce.
Rad bi podelil svoje občutke ter moja doživljanja z vami. Vami, ki ste si vzeli minuto. Hvala vam, iz srca vam hvala, da jih lahko podelim z vami. Kajti tudi vi ste, ste bili, boste ostali, boste postali in prosim vas, predvsem ne prenehajte biti otroci. Otroci s sanjami in hrepenenjem po lepem, pravičnem svetu. Svetu, v katerem sanje niso prepovedane. Najlepši je otroški smeh, vendar tudi jok v tem svetu ni prepovedan.
Kot član ekipe Prve pomoči RK Ajdovščina, sem se odzval na vpoklic. In hkrati na klic v pomoč ljudem, kateri prečkajo našo državo v boljši jutri. Zakaj s kakšnim namenom to počno, sem se spraševal vso to dolgo ali pa kratko pot, v toplem objemu kombija in ostalih članov naše ekipe. Vse domneve in dvomi, če sem se pravilno odločil in doma pustil varno zavetje, svojo družino, domače, prijatelja, psa in ne nazadnje avtomobil in cel kup mojih materialnih stvari. Tema zunaj, tema na očeh, ves ta svet se mi je umaknil, ko sem prispel v začasno urejen nastanitveni center zapuščene tovarne Beti v Dobovi pri Brežicah. Kruta realnost, nemoč v večini nosečih žensk, z majhnimi otroci, celo dojenčki, nastanjenih pod streho. Zunaj pa veliko mladih moških, kateri so to hladno noč, po dolgi prepotovani poti, preživljali na razne načine. Greli so se v skupinah ob tabornem ognju ter ostajali zbrani. Na zelo miren način so brzdali svoja čustva in telesa za ograjo nekdanje tovarne. Okrog njih pa vojska, vojaška vozila, specialna policija ter civilna zaščita in mi.
Od nas se je zahtevalo hitro ukrepanje. Postavitev navidezne ambulante ter hitro sprejemanje in zagotavljanje oskrbe bolnih, ranjenih. Skratka pomoči potrebnih dojenčkov, otrok, nosečih mater, žensk in moških. Tako, da smo se kot ekipa razdelili. Nekaj nas je pomagalo skupaj še s tremi člani ekipe RK Slovenj Gradca v ambulanti. Drugi smo pomagali pri razdeljevanju oblačil in obutve premraženim in mokrim. Tretji pa smo preštevali zaloge hrane in pijače ter naročali dodatno hrano in pijačo, saj je na obrok in vodo čakalo v tem centru okrog 1000 ljudi. Istočasno smo se spoznavali s prisotnimi specialci policije ter vojske in si skušali zagotoviti varno in nemoteno delovanje. Moram reči, da so fantje kljub stresni situaciji pokazali svojo srčno ter zelo strokovno plat. Priskočili so nam na pomoč, delili oblačila, vodili bolne v ambulanto… In ti, ki sedaj to bereš, lahko si ponosen, da si državljan te države, ker imaš ob sebi velike ljudi, ki so sposobni ohranit dostojanstvo in pomisleke pustit za seboj ter pogledat čez. Tudi v najtežjih trenutkih, ko kopica posameznikov za mrežo provocira. Hvala vam, pogumna dekleta in zlati fantje.
Nahranit in odžejat ter obleči tako maso ljudi je umetnost, vendar nam je uspelo. Ko smo jim zadovoljili osnovne življenjske potrebe ter pridobili od njih nekaj zaupanja, je nastala vrsta za obisk naše ambulante enako dolga, kot je bila za prejetje obroka. Takrat se je pa pokazalo, da poleg pričakovanih bolezenski stanj, je bilo vmes tudi nekaj takih, ki so potrebovali nujno medicinsko pomoč. Bolnim otrokom s povišano telesno temperaturo ter njihovim mamicam, nosečnicam, moškim z vnetjem grla, urezninami, ženskam v šoku in posledično težkim dihanjem, napadov tesnobe… smo dobro kljubovali in jih oskrbeli sami. V pomoč nam je bil dodeljen prevajalec. Saj je bilo tako lažje določit bolnikovo stanje. Veliko ljudi je potrebovalo psihosocialno pomoč. Lahko bi rekel toplo besedo, imenujmo jo rama ,sočutje in pa pozitivno sprejetje, spodbudo za naprej. Ne moram opisati, treba je doživet njihovo prošnjo in ob izvedeni pomoči zahvalo, s katero smo lažje delovali čez celi dan.
Dan se je prevesil v noč v pričakovanju nove ekipe, da nas pride zamenjat po napornem dnevu pa je sledil preobrat. Novi vali beguncev na mejnem prehodu Rigonci. Štirje iz ekipe smo bili premeščeni tja nudit pomoč. Ven iz varnega zavetja v mraz temo meglo. Občutek nevarnosti v glavi zamenjat za varnost in greš. Tam je pa padla vsa teorija. Tam, kjer masa moških pritiska na živi zid policistov, kjer ti nad glavo preletava helikopter in številne novinarske ekipe z uperjenimi kamerami, ki sledijo vsakem tvojem gibu. Vmes premraženi ozebli, utrujeni, neodzivni dojenčki, otroci ,nosečnice. Nevarno območje za nas, vendar smo v spremstvu policistov specialcev, pregledali teren in klicali nujno medicinsko pomoč. Ta je odpeljala v oskrbo najnujnejše primere. Ostale smo posedli po toplih avtomobilih novinarjev ter v svoj kombi. V tem kaosu smo čakali civiliste, da so z lastnimi vozili prepeljali ostalih nekaj v visoki nosečih, prezeblih žensk in majhnih otrok v zbirni center v Brežice. Sledil je klic o naši menjavi z ekipo RK Nova Gorica, in takrat smo zapustili te ljudi, to območje in se polni adrenalina,utrujeni ter za izkušnjo močnejši, vrnili domov.
Bujenje na telefonu me zbudi. Mraz v kosteh, potna spodnja majica, kaj se mi dogaja? Kaj adrenalin popušča? Kaj je adrenalin? Telo se mi kar trese. Ne, ne smeš me premagati glava, tokrat ne. Prosim, ne in takrat se mi prižgejo možgani. Vstani! Dve uri spanja , na 25 ur podlage budnosti, sta tukaj. Soba, postelja, topla odeja, zraven moja najdražja. V drugih dveh sobah spita otroka. V pritličju mama. Jaz pa sam. Še vedno v nekem šoku, možgani stežka poženejo tresoče telo v pogon. Prihaja zavedanje. Verjetno od same premraženosti, kljub najboljši opremi, se borim s čustvi. In že stojim, hitim, se svežim in spet hitim. Lovim zadnje minute, sekunde in že se grejem ter drvim s svojim avtomobilom v svojo službo. Glava me ne zapusti. Ravno prav, pol ure, da zberem misli, katere mi zopet uhajajo k njim.