Če velja, da ima noč svojo moč, potem še kako velja, da imajo posebne noči prav posebne moči, in tako na noč čarovnic rajni ostanejo od mrtvih, buče dobijo nove preobleke, ljudje (še malce bolj) poblaznijo, meni pa prav neprijetno začne gomazeti po možganih. Obrambni mehanizem na račun bližajočega se mačka? No, deloma, a to vsekakor ni prvotni razlog. Sicer z največjim veseljem izkoristim vsak izgovor, da se upravičeno vedem kot šema in kolektivno popivam, a grozno me jezi, da je povod za to nekaj, kar smo tako neizvirno in papagajsko pokradli od vseh narodov prav Američanom. Sploh ker so oni to tako ali tako predtem izmaknili nekomu drugemu, vrh tega pa Slovenci že imamo praznik vseh šem in pavlih – pust. Res potrebujemo še noč čarovnic?

Halloween, se opravičujem, noč čarovnic pa na žalost ni edini primer odvečnega vpliva Amerike, saj je seznam, ki priča o slovenski dolgoprstnosti, kar dolg in tako lahko ponekod že praznujemo dan svetega Patrika oziroma Saint Patrick's Day, da bomo vsi razumeli, kot da sveti Martin pa martinovo s svojimi potoki vina, martinovimi gosmi in drugo jedačo nista dovolj. Potem so tukaj še posvojeni valentinovo, ker gregorjevo, ko se naši slovenski kleni ptički ženijo, pač ni dovolj cool, velikonočni zajček, ker nekdo seveda mora prinesti velikonočna jajca (in kakopak je za to poklican zajec), ter Božiček, ker Miklavž in dedek Mraz nista čisto nič awesome, predvsem pa, ker tem rečem tako pač strežejo v Ameriki. Začuda pa Befane, ki obdaruje za svete tri kralje pri naših precej bližjih italijanskih sosedih, nihče ne povoha. Zakaj? Očitno ima bolj piškavo ekipo za odnose z javnostmi oziroma neveščega agenta in ni dovolj zastopana v hollywoodskih filmih, zaradi katerih se nam nedvomno tako cedijo sline po vsem, kar zamesi striček Sam. Zato so prav zasloni, bodisi tisti veliki v kinodvoranah bodisi tisti mali v naših dnevnih sobah, glavno orožje 'napada'.

Prav preko vseh teh domačih zaslonov pa je lepo razvidno, da Slovence in slovensko zgledi (pre)radi vlečejo čez lužo k Američanom, saj v programskih shemah najdemo nemalo njihovih domislic (Slovenija ima talent, Slovenski top model, Na žaru), vendar ta invazija – če temu sploh lahko tako rečemo, saj kot trop za Doorsi cvilečih najstnic povsem prostovoljno vreščimo za Ameriko – je s televizije začela mezeti tudi na ulice: vsa nadobudna, brsteča, mlečnozoba mladež, ne samo vedno številčnejša četica Kevinov in Zoy, tudi vedno slabše zastopane barve Nevenk in Tonetov, se med seboj vešče sporazumeva s poplavo WTF-jev, BRB-jev, LOL-ov, YOLO-v, GR8-ov in podobnih umotvorov. To, da jaz vem, kaj vse to pomeni, je mogoče žalostno, da pa mi moj devetdeset letni dedek, ko ga priganjam, naj že pohiti, odgovori z: »OK, OK, že grem,« je neizpodbiten dokaz, da svet postaja ena mala vas – in to ameriška. Kar ni čudno: zdi se, da je na televiziji, ki v dandanašnjem svetu hočeš nočeš predstavlja levji delež vzgoje, slovenščina zastopana v manjšini, saj amerikanizmi in hrvatizmi pridobivajo na prednosti ter prehitevajo po levi (in desni). Tako ne preseneča, da med vsemi OMG-ji in kdje-su-rukami (hvala, Top Štiri) nihče več ne loči med drevi in duri. Ali je davi?

Toda ne le da nihče več ni prepričan, kakšne so sopomenke za danes zvečer, vrata in danes zjutraj, nihče več ne bi dal roke v ogenj, kaj že se je zgodilo 23. ali 26. decembra oziroma 25. junija., kaj šele katerega leta je to bilo – polovica naroda tega pač ne ve, ker je 'premlada', medtem ko je druga polovica preveč dementna in senilna, predvsem pa nihče pojma nima, ker o tem, tako kot o 4. juliju, ni bil posnet noben film, vsaj ne tak z ogromno eksplozijami, vesoljci in Willom Smithom. Enako velja za 5. maja 1945 – a ve kdo, zakaj je ta datum za nas Slovence in izključno Slovence pomemben? Ali pa kakšno vlogo je v zgodovini naše države odigrala prav Ajdovščina? Ali pa kaj in zakaj se, recimo, praznuje 8. februarja? Ko sem slednje vprašanje zastavila peščici znancev, niso bili čisto vsi prepričani o odgovoru, so pa vsi vedeli, da je to dela prost dan, in mi prešerno zatrjevali: »Važno, da se pije.« In mogoče je prav to krivo, da se Slovenci kot pijanec plota oklepamo vseh slavji, tako domačih kot tujih, ameriških: ker Slovenci pijemo ga radi in kdor ne pije, ni Slovenc, pokrademo prav vse priložnosti, da kakšnega (ali dva (ali sedem(najst))) zvrnemo, pa naj bo to skupinsko za noč čarovnic ali v dvoje za valentinovo. Še malo, pa bomo praznovali še kwanzo, dan zahvalnosti, hanukko in Kolumbov dan – živela Amerika!

Sicer glede na stanje v naši deželici mogoče res ni čudno, da nam primanjkuje domoljubja in se z zvezdami v očeh obračamo k Ameriki, a prav tako kot nista obljubljena dežela ne Slovenija ne Kanaan, tudi Amerika to ni, tega pa so se – če se že mi ne – očitno začeli zavedati Američani kar sami, no, vsaj eden med njimi. Michael Moore skuša v svojem najnovejšem filmu s pomočjo evropski držav Ameriki pokazati, kako bi se lahko spoprijela s svojimi družbenimi in gospodarskimi tegobami, med drugim pa izpostavi tudi Slovenijo in naše brezplačno visoko šolstvo. Hja, zastonj je že super, a človek, vsaj ta, ki to piše, se vpraša o kakovosti (in uporabnosti) vse te zastonjske izobrazbe. Sploh pa, kaj nam ta pomaga, če Amerika preko filmske industrije toliko bolj uspešno pere, mislim polni možgane kot pa vse katedre vseh univerz širne Slovenije. Ko sem namreč svoje znance, raznolike tako po starosti kot izobrazbi, med drugim pobarala še, če vedo, koliko zveznih držav ima Amerika in koliko občin ima Slovenija, je večina uganila ali vedela prvi odgovor, medtem ko drugega ni zadel nihče. Kaj pa vi, bi vi vedeli? Jaz nisem, sem pa preverila, zato naj vam pomagam: pod ameriško zastavo je združenih držav skupaj z Aljasko in Havaji 50, slovenskih občin pa ... Koga briga. Važno da se v vsaki našemi in nalije za Halloween.

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj