Prejšnji teden je v Ajdovščini odmevala novica o tem, da naj bi podjetje Incom izkoriščalo tuje delavce, jim izplačevalo precej nizke plače in na sploh zanje slabo skrbelo. Na drugi strani se je izpostavljal precej visok dobiček, ki naj bi posledično nastal na račun mizerno plačanih delavcev.  S podjetjem Incom iz Ajdovščine je Andrej Slokar zrastel v največjega sladoledarja v Sloveniji. Sladolede in zamrznjene slaščice proizvaja za lastni blagovni znamki Leone in Jamaica, obenem pa tudi za trgovce in prav ta del je lani najbolj povečal. Večino svojih izdelkov izvozijo v zahodno Evropo. Lani so prihodke povečali kar za petino, na 35 milijonov evrov, ob tem pa jim je ostalo tri milijone čistega dobička. Ker je podjetje, ki letos praznuje 25 let, še precej zadolženo, so ga analitiki revije Manager vrednotili previdneje, a mu kljub temu pripisujejo za 44 odstotkov večje premoženje kot lani. Andrej Slokar se je tako uvrstil na 64. mesto te prestižne, a med premožnimi ne tako zelo priljubljene, lestvice najbogatejših Slovencev.

Zgodba o izkoriščanju tujih delavcev je nastala v etru radijske postaje Val 202, šla pa naj bi nekako takole. V podjetju Incom delajo številni bolgarski in makedonski delavci. Po informacijah Migrantske svetovalnice naj bi v podjetju kršili njihove delavske in socialne pravice. Ti naj bi brez prostega dne delali tudi po 350 ur na mesec, plačilnih list niso prejemali, delali so po bolgarski zakonodaji. Eden od delavcev pravi, da je bil oktobra prost dan ali dva: “Maja, junija in julija se je delalo ves čas, brez prostih dni. V treh mesecih sem bil prost samo za prvi maj, ko je bila tovarna zaprta. Povprečno sem delal po 12 ur na dan. Delal sem od 330 do 350 ur na mesec. Manj delajo samo Slovenci, ki so zaposleni v proizvodnji. Oni delajo po osem ur. Skupaj jih je mogoče 50. Večina je tujcev. Poleti je delalo do 200 Bolgarov. Delati moramo več in hitreje od Slovencev, ki delajo na manj zahtevnih delovnih mestih, naša proizvodnja linija deluje z večjo hitrostjo.” 

Da proizvodnja sladoleda v podjetju normalno poteka, je seveda potrebno kar precejšnje število proizvodnih delavcev. Najti proizvodne delavce, ki za relativno nizko plačilo opravijo dovolj dela, pa je v Sloveniji precej težko. No, ni tako zelo težko, saj je ponudbe agencij, ki zagotavljajo tovrstno delovno silo kar precej. Tako danes v mnogih slovenskih industrijskih obratih najdemo veliko število tujih delavcev, po večini iz Bolgarije, Romunije, Makedonije in podobnih držav, kjer je vsak evro vreden še precej več kot v Sloveniji. Mnogokrat pa smo priča tudi obratni zgodbi, kjer del ali celotno proizvodnjo selijo v države s cenejšo delovno silo. Seveda Slovenija ni nobena izjema, praktično vsaka malce bolj razvita država na tak način izkorišča poceni kapital za rast dobička. Zasluga za to gre kapitalizmu, ki je danes realno stanje, pa naj nam bo všeč ali ne. Problem seveda ni v podjetju Incom, ki takšno svetovno prakso s pridom izkorišča, problem je v politiki in državah, ki takšno stanje dopuščajo.          

Podjetje Incom, naj bi bilo po podatkih Vala 202 celo pod lupo kriminalistične preiskave, a zaradi nje nikogar ne bo bolela glava. Incom, ni nič drugačen kot vsa ostala podjetja, ki zaposlujejo tuje proizvodne delavce. V Sloveniji in tujini. V prvi vrsti lahko s prstom predvsem pokažemo na nas državljane, saj nam na misel ne pade, da bi se odpovedali poceni sladoledu, poceni oblačilom, poceni transportnim storitvam, poceni gradbeni sili, poceni lesno predelovalni industriji, skratka vsemu, kar nam je omogočeno, na račun ljudi, ki to za nas počnejo za manj kot 5 evrov na uro. S kupovanjem poceni artiklov delamo uslugo prav takšnim kapitalističnim korporacijam, ki za svoje dobičke na žalost izkoriščajo poceni delovno silo.

Podjetje Incom kljub uvažanju tujih delavcev, za katere po svojih besedah skrbi precej bolje kot to skušajo prikazati nekateri mediji, zagotavlja delo precejšnjemu številu ljudi iz lokalnega okolja, jih dobro in redno plačuje, nudi primerne delovne pogoje, je družbeno aktivno, nosi ime Ajdovščine v svet in podobno, zato smo nanj lahko upravičeno ponosni. Seveda ni vse, kot mora biti in roko na srce, odnos do tujih proizvodnih delavcev bi lahko bil še boljši, človeški obraz bi lahko bil še lepši, urna postavka pa višja, tudi na račun kakšnega tisočaka manjšega dobička podjetja, kar pa je že vprašanje za vodilne v družbi. Vsekakor pa je nesmiselno podjetje povezovati z negativnimi konotacijami in nanj kazati s prstom, izkorišča le tisto, kar mu država in kapitalistični sistem dopuščata in omogočata.

Vsaka takšna medijsko nepriljubljena objava je hud udarec za ugled podjetja. Za malce več grenkega priokusa pa je krivo tudi podjetje samo, saj se je v dneh, ko je bilo na medijski tapeti, zavilo v molk in s tem pustilo takšnim in drugačnim govoricam prosto pot. Ocena minus za krizno komuniciranje. Podjetje je kasneje vendarle podalo uraden odgovor na aktualno problematiko in v njem zavrnilo vsakršno izkoriščanje lastnih zaposlenih. Izjema je le prekomeren delovni čas, ki je žal rak ran take vrste proizvodnje. Odgovor lahko v celoti najdete v spodnjih dveh slikah.

Da slika zagotovo ni le črno bela, pa kaže tudi peticija zaposlenih, ki so se odzvali in s podpisi potrdili mnenje vodstva, da so delovni pogoji takšni kot morajo biti.

Deli Nazaj