Gospod Krtelj, če rečem “ajdovski gasilci”, na kaj ob tem najprej pomislite? Katera je vaša prva asociacija, ki jo povežete z gasilci na Ajdovskem?

Prva asociacija je zagotovo najstarejši ajdovski gasilec Sveto Alaimo, ki je živel v moji soseščini. Nanj se bom vedno najprej spomnil.

Vaše otroštvo je bilo precej povezano z gasilstvom. Nam lahko malce več poveste o teh za vas zanimivih letih?

Ko je v Ajdovščini zatrobila gasilska sirena, smo vsi otroci iz “gas” najprej pogledali, od kod se kadi in nato stekli tja. Prvi Gasilski center v Ajdovščini je bil namreč lociran na Stritarjevi ulici. Danes bi lahko rekli med kavarno Ave in Ljudsko univerzo. Tudi naš takratni sosed Franc Gregorc je bil med gasilci in bil je najboljši mojster, ko je bilo treba gasilski tovornjak vzvratno zapeljati v garažo, pa sploh ni imel izpita za vožnjo.

V naši bližini je bila tudi tovarna pohištva Lipa, ki je imela v svoji proizvodnji parni batni stroj. Ta je deloval na lesno maso, kar je povzročalo številne manjše požare. Šlo je sicer za majhne požare, a nevarnost zato ni bila nič manjša. Tako tovarna Lipa kot tovarna Tekstina sta imeli svoji lastni gasilski službi. A ko je gorelo, so vedno na pomoč prišli tudi poklicni gasilci, mi otroci pa smo vse to opazovali. Zanimivo je, da sem se kasneje kot vzdrževalec tudi sam zaposlil “na Lipi” in kot številni drugi zaposleni postal član gasilske enote tovarne Lipa.

Mnogokrat je gorelo tudi v “Zatiljah”. To je predel med Školom in Gorenjami. Kasneje se je sicer ugotovilo, da so bili ti travniški požari podtaknjeni, a mi smo kot otroci vedno odhiteli na pomoč gasilcem. Utrgali smo si malce večjo vejo in se z njo borili proti ognju. Spominjam se tudi, da so mi starši kupili novo jakno, z njo pa sem nekega dne odšel gasit požar. Jopico sem obesil na manjše drevo in ko sem prišel nazaj, je bila tam samo še zadrga. (smeh)

Vsi, ki smo takrat živeli v “gasah”, smo nekako sobivali z gasilstvom in vedno priskočili na pomoč, če je bilo to potrebno. Moram pa dodati, da je bilo nekoč za gasilstvo poskrbljeno bolj špartansko in ne tako kot danes, ko imajo gasilci na voljo najboljšo opremo.

Lahko bi celo rekli, da so bili gasilci za vas in vaše otroštvo neke vrste socialno omrežje, kot so to danes Facebook, Instagram in podobni?

Ja, zagotovo. Ko je zatrobila sirena, smo stekli ven pogledat, kaj se dogaja. Nato smo šli za dimom. To se sicer ne ravno povezuje z gasilci, pa vendar, spominjam se tudi, kako so nas nekoč obveščali s pomočjo letakov, ki so jih metali iz letal. Obveščali so nas o koncertih, mitingih in drugih reklamah, kot to danes počnejo socialna omrežja.

Ste morda kdaj sanjali o tem, da bi postali gasilec?

Ne. Ko sem bil v letih, ko se človek odloča za poklic, gasilstvo ni bilo tako razvito, kot je danes. Tudi prostovoljnih gasilskih društev ni bilo toliko kot danes. V šoli so nam sicer predstavljali poklic gasilca, podobno kot to počnejo danes, a sam se za to nisem odločil. Vseeno pa lahko rečem, da sem bil v otroštvu povezan z gasilci, lahko celo rečem, da sem dihal z njimi. Vsi smo se počutili varne v njihovi bližini.

Katerega požara v našem okolju se najbolj spominjate?

Več jih je bilo. Če začnem s tistimi v naravi, potem so to zagotovo požari na območju Škola. Teh je bilo kar precej. Še zelo dobro se spominjam tudi požara v “Papirnici”, takrat sem bil še otrok, oče me je peljal na most čez Lokavšček in sem požar opazoval od daleč.

V soseščini mi je ostal v spominu požar, ko je zagorela hiša Gregorčevih, dvakrat pa je gorela tudi štala Slokarjevih. Seveda se spominjam tudi, ko je gorel stari mlin. Takrat sem že na lastnem dvorišču opazil dim in sem stekel na prizorišče. Ker tistega dne ni bilo na razpolago dovolj gasilcev, sem tudi sam pomagal pri gašenju, tako da sem povezoval gasilske cevi in hidrante.

Posebnost ajdovskih gasilcev je gašenje v burji. So imeli tudi v vašem otroštvu gasilci precej dela z burjo?

Bolj kot burje se spominjam pripovedi svoje matere, da se je nekoč potok Lokavšček pogostokrat razlil, saj še ni bil melioriran, kot je danes. Voda je nato odtekala po ajdovskih gasah in tako je bila navada, da je imela vsaka hiša pripravljene vreče z žaklovino ali peskom, s čimer so ljudje preprečevali vdor vode v lastne domove. Voda se je stekala čez ajdovski trg in naprej.

Kar se pa burje tiče, imam v spominu zelo močne sunke, tam okrog leta 1980. Pihalo je krepko čez 200 kilometrov na uro. Takrat je odneslo vse strehe Lipinih hal.

Pa še tale anekdota bi morda bila tudi zanimiva. Pred okrog 40 leti so gasilci priskočili na pomoč, ko je ajdovska cerkev dobila nov zvon. Pomagali so pri njegovi namestitvi. Očitno pa je šlo pri vrveh nekaj narobe in zvon je, tik preden bi moral “pasti na mesto”, padel z višine cerkvenega zvonika na tla in se razbil na tisoče koščkov. In to ravno, ko so pevci slavnostno peli “Zvonovi zvonite, na delo budite”. Ko je cerkev znova dobila nov zvon, so seveda znova prišli na pomoč gasilci in ga tokrat varno ter pravilno namestili.

Kakšna je bila takrat gasilska oprema?

Ne vem natančno, ampak zagotovo je bilo opreme malo. Imeli so nek starejši ameriški tovornjak in pa orodjarno, ki je bila bolj skromno založena. Največ je bilo sekir, krampov, različnih cevi, lestev in podobnega.

Sami ste bil tudi vrsto let predsednik Krajevne skupnosti Ajdovščina. Verjetno ste tudi takrat sodelovali z gasilci?

Seveda, ampak šlo je bolj za protokolarne zadeve. Vedno so me povabili poleg, ko so imeli gasilci svoj občni zbor. Zelo dobro smo sodelovali s prostovoljnim gasilskim društvom, ki je bilo naše krovno gasilsko društvo za področje krajevne skupnosti. Seveda smo dobro sodelovali tudi z Gasilskim centrom. Vedno sem se jim zahvalil za njihovo delo, včasih pa smo jim tudi odstopili naše prostore, če so jih potrebovali. Omenil bi tudi, da smo vedno sodelovali ob praznovanju njihovega zavetnika Sv. Florijana in pri organizaciji gasilske maše. Te maše so včasih malce zamrle, danes pa se znova obujajo.

Ima zavetnik gasilcev Sv. Florijan tudi v našem okolju kakšno obeležje?

Ne. Mislim, da ne. Če so moji podatki točni, imajo v ajdovskem gasilskem domu njegov kip. Sicer pa je na vipavskem gasilskem centru freska z njegovo podobo.

Kako gledate na prihodnost gasilcev v Ajdovščini? Prihaja nov sodoben center, ki bo verjetno še povečal kakovost njihovega dela in obenem našo varnost.

Ja, velik preskok nas čaka, sploh če pomislimo, da so bili gasilci še nekaj desetletij nazaj v “gasah”, sedaj pa jih čaka nov moderen Gasilsko reševalni center in to na obronku mesta, kar je logistično zelo pomembno. Pa še nekaj bi dodal. Z novim centrom bo močno pridobilo tudi letališče, ki bo z bližino gasilcev lahko postalo precej pomembnejše, kot je danes. To bo morda postalo naše okno v svet.

Ste kdaj sami potrebovali pomoč gasilcev?

Ne. Na srečo ne. (potrka po lesu)

Še za zaključek pogovora. Danes je v družbi močno razširjeno spoštovanje gasilcev, Slovenci znamo izraziti hvaležnost za njihov trud, ko je to potrebno. Nanje smo resnično ponosni. Je bilo tako tudi v vašem otroštvu?

Kolikor se spominjam, je bilo tako, da so bili gasilci mnogokrat bolj v posmeh kot pa spoštovani. Ah, to so tisti, ki pridejo, zalijejo in grejo. Tudi opremo so imeli bolj kot ne revno, zato nekega ugleda v družbi niso imeli. Včasih se je reklo: če ne boš za kaj drugega, boš šel pa za gasilca. Danes je seveda drugače. Ob vseh naravnih nesrečah smo spoznali, da so gasilci še kako pomembni za naša življenja, s tem pa se je spremenil tudi pogled na njihovo delo. Gasilec je danes zelo spoštovan poklic. Prav je, da se tega vsi danes dobro zavedamo.   

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v zborniku ob 60. letnici delovanja Gasilsko reševalnega centra Ajdovščina   

* Fotografija: Klavdij Blažko