Praznikov se veselijo le tisti, ki imajo družine. Zimskih praznovanj so veseli le osamljeni starejši, pa še to ob predpostavki, da jih bodo obiskali sorodniki. Že konec novembra in ob prvih znanilcih veselega decembra, pa začne stiskati tiste, ki smo samski.

A za letos sem se opremila z dolgim seznamom, ki  mi bo pomagal preživeti. Vse upe polagam vanj.

Na prvo mesto sem zapisala: vrži proč vse, kar te spominja nanj in dodatno definirala: podarjen prstan nesi v zlatarnico in si v isti vrednosti raje naroči uhane. Prstani so tako ali tako precenjeni. Sledi čistilska akcija. Čistilke še vedno nimam, čeprav s pridobivanjem informacij o njih utrujam vsem prijateljicam, ki to pomoč že imajo. In kaj tiči za tem, da je še nimam? Dejstvo, da me čiščenje ob pravih dnevih - ne pred menstruacijo, nikakor ne ob retrogradnih planetih in še manj takrat, ko mi za doma ni za bit - še sledite? Pomirja. Moja specialnost predstavlja čiščenje edinega toaletnega prostora. Tam si dam duška. V rumenih gumijastih rokavicah prav zablestim in to kljub stari trenirki, ki se je po desetletju in vsakim pranjem bolj zlila z mano. Vonj čistila je varljiva kulisa, da bom trdovratne madeže, vse strdke in stare grehe odstranila, ampak pustim si sanjati. Bolje rečeno sanjariti.

Rada se zapodim tudi na vse štiri in drgnem tla. Kot zmešana. In sesam ter navadni aparat ne zamenjam za tistega robotskega, ki bi se mi motal po nogah ravno takrat, ko bi hotela popolni mir. Na drugo mesto sem napisala: denar bom porabljala le zase. No, pa za mojega prodajalca Kraljev ulice. Sicer pa to ne bo težko. Družinska medsebojna obdarovanja smo črtali. Namesto tega se družimo, jemo, pije in pijemo. S prijateljicami pa gremo samo med steklenice in pijemo, pijemo ter pijemo. Večer šampanjcev, pozor: ne penine odtehta vsa darila. Torej druženje z meni dragimi ljudmi je visoko na lestvicah čez celotno leto, saj si predmete sproti in le tisto, kar res potrebujem, kupim sama.

Maserka mi vedno znova preti, da bi morala bolj počivati. Da imam hladna stopala in še hladnejše ledvice. Da bi bilo vse skupaj treba ogreti, ampak očitno le kuhano vino ne pomaga in celo, da je treba počivati prav decembra. Ja pa kako? Če pa vsi, ki imajo ob sebi lastno družino pametujejo, da je treba na plano in da lahko prav na zaključnih druženjih spoznaš nekoga, ki bi ga želel gledati ob sebi do konca življenja. Mene pa skozi leta prav ta druženja spravljajo ob živce, vendar se strinjam, da lahko nekaj truda vseeno vključim. Prepričana se, da lahko tistega usodnega srečaš med jamrajočim čakanjem v predolgi vrsti najljubše knjigarne. Letos se bom vdala, sprejela bom vsa povabila in če bom zehajoče zapustila samo en dogodek, bom drugo leto sledila sebi in ostala doma.

Najhujša je zaključna zabava v službi. Taka, ki je datirana na petek dopoldan in alkohola ne vsebuje. V javni upravi se držimo zakona do črke natančno. Ja kdo se bo tega držal, če ne prav mi. Ampak kako naj ob presuhih piškotih, ki jih je tajnica kupila v trgovini pod nami začutimo praznično hvaležnost za redno plačo, topel dom in kar dva para novih čevljev ter torbico, ki jo je izpljunil črni petek? S sodelavci se zasebno ne družim. Med malico se malodane pogovorimo o vsem, kar terja delo in zasebno življenje in ko odhajamo iz menze se vonjave kosila sprehodijo z nami naprej in res ne vidim razloga, da bi z vonjavami vred še koga odpeljala s seboj domov. Pravila so jasna: nobenega iz službe, nikogar, ki bi bil sorodnik prijateljic in absolutno ne takšnega, ki želi sedeti na dveh stolih. Res si ne želim blatenja žen ali kregarije s prijateljico, ker sem njenega mlajšega brata zapustila zato, ker je pač otročji. Pri letih sem prizanesljivejša. Lahko je tam do deset let višje v nebo ali petnajst nižje. Slednje sem ugotovila, ko si je z mano dopisoval prav toliko let mlajši ‘otrok’. Nič, čisto nič mu ni manjkalo. Predsodek, da si z mlajšimi nimam prav nič za početi sem prerasla. Pa saj niso tako slabi. Še več. Lahko jih pošlješ po čike. Če seveda kadiš. Ali po mleko v trgovino in obleko v čistilnico. Vse to brez slabe vesti. Pravijo, da so mlajši vzdržljivejši. Kimam. Če od njih spiješ več, te varujejo pred samim seboj in dodatnim a nepotrebnim vnosom alkohola v telo.

Ampak zakaj sem vsemu nakljub še vedno sama si bom odgovorila prihodnje leto. Odhajajočemu pa dopuščam možnost, da to leto srečam nekoga ali tudi ne. In če mi bo tik pred iztekom, noge še vedno grela dekica in ne moški, bom na zadnji dan priredila strašno zabavo z naslovom: slavim svojo samskost, kamor bom povabila prav take prijatelje, ki ždijo v ednini. Morda kdo pripelje še koga in se bo zaiskrilo še med srci, ne le ob trkanju visokih kozarcev. Če pa ne, bom s hvaležnostjo za vse zaspala sama in v sanjah pokazala princu na belem konju pot do mene. Računam, da je vešč googlove aplikacije in bo do cilja prišel še do maja.

* Naslovna fotografija: Pexels

Deli Nazaj