Občanke in občani ste v vaše poštne nabiralnike z revijo Lokalne Ajdovščina prejeli anketo o nadaljnjem razvoju občine Ajdovščina. Anketa je obširna, zajema vsa področja delovanja občinske uprave in bo odlično izhodišče za snovanje nadaljnjih razvojnih poti naše skupnosti. S  sodelovanjem v anketi boste pomembno vplivali na nadaljnji potek razvoja občine, tako na gospodarskem, družbenem kot  okoljskem področju. Vsako mnenje šteje in vsako bo pomembno pri snovanju nove strategije in smernice razvoja naše občine.

Če ankete še niste izpolnili vam bodo morda v pomoč mnenja za katera smo zaprosili bolj ali manj znane Ajdovke in Ajdovce.

Irena Kodele Krašna - Ravnateljica Osnovne šole Danilo Lokar Ajdovščina

Napredek niso samo vedno boljši materialni pogoji. Ko si želimo napredek, se moramo vprašati, česa točno si želimo? Napredek v količini ali napredek v kakovosti? Hitra rast na gospodarskem področju je potegnila za sabo tudi veliko ljudi, ki so se v občino Ajdovščina priselili iz drugih krajev. Pred 50-imi leti se je tudi naša družina priselila v Ajdovščino in počasi smo se bolj ali manj vključili v njeno skupnost. Kot otrok nisem imela občutka, da bi si skupnost prizadevala za vključitev priseljencev in še vedno se mi zdi, da so priseljenci prepuščeni sami sebi in svoji iniciativi. Če se jih priseli več iz iste države, se povežejo v svojo skupnost in s »staroselci« bolj malo komunicirajo, saj niti ne vedo, kako naj vzpostavijo stik z njimi. Tako kot velja za organizem, da morajo vse njegove celice delovati usklajeno, da je telo zdravo, velja tudi za »zdravo« skupnost, da morajo ljudje v njej delovati usklajeno. Kaj ne bi bilo lepo, če bi bili občani Ajdovščine res povezana skupnost in ne zgolj skupina ljudi, ki v tej občini prebiva? Na vaseh je ta občutek skupnosti močnejši, saj je tam pritisk priseljevanja manjši, a v krajih, ki so bližje Ajdovščini in kjer je priseljevanja več, se že čuti rahljanje povezav med ljudmi.

V povezani skupnosti, kjer se vsi poznamo, se počutimo varne. Najpogosteje se bojimo tistega, česar ne poznamo. Pomislimo vsak zase – kaj učimo svoje otroke? Jih učimo, da je svet varen ali da jih ljudje ogrožajo? Kakšno seme s tem sejemo in kaj bo iz njega zraslo? Odprtost in sprejemanje ali občutek ogroženosti, stres in agresivno vedenje?

Zato si želim, da se bi v prihodnje v občini še več delalo prav na področju načrtnega grajenja skupnosti. Pomagajmo tistim, ki so se priselili, da se vključijo v našo skupnost in spoznajo naše korenine. Naj postane Ajdovščina res njihov dom in ne le postaja na poti v njihovem življenju. Verjetno si nihče od nas ne želi, da bi Ajdovščina postala prehodno mesto, v katerem se prebivalci med sabo niti ne znamo pozdraviti, kaj šele da bi se poznali.

Postanimo taka skupnost, da se bo vsak prišlek želel vanjo vključiti, da bo lepo živeti v Ajdovščini zato, ker smo občani povezani, sodelujemo, si predajamo znanje in izkušnje, se med sabo poznamo in da nam ni najboljši sosed trgovska veriga, temveč oseba, ki živi v naši bližini. Tako bomo tudi največ naredili za to, da bo Ajdovščina varno in mirno mesto. Odnosi v skupnosti se odražajo v odnosih med učenci v šoli. Če bomo občani tesno povezana skupnost, ki sodeluje med sabo in si pomaga, bomo tudi v šolah lažje ohranjali varno in spodbudno učno okolje.

Ivana Slamič - Kulturnica, nekdanja ravnateljica ter profesorica slovenskega jezika in književnosti

Pogled skozi očala

Približno šeststo besed napišite, je rekel glas mladega moža. O svojem pogledu na razvoj občine. Do tu sem jih porabila že trinajst in do konca se lahko z izpraznjenimi sporočili popolnoma izognem opisu svojega pogleda na razvoj skupnosti, v kateri živim.

Pozabila sem, katere so naloge občine. Po upokojitvi sem se zavestno odločila, da bom delala samo tisto, kar delam rada: berem, celo kaj napišem, zrem v nebo in si mislim, kar si pač mislim. Da molčim, z govorjenjem sem si v   času služenja in služb nakopala kar nekaj sitnosti. Z aroganco, je rekla gospa, ki jo, kljub težki oceni, še vedno imam zelo rada. Da bi verjela v utopijo, pa mi brani 10. člen Statuta Občine Ajdovščina, ki v trinajstih točkah opredeljuje naloge občine, pomembne za vse njene prebivalce: "Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), določene z zakonom in s tem statutom, zlasti pa" – od tu dalje so enakovredno naštete naloge, ki jih občina mora izpolnjevati, če ima dovolj javnih sredstev in, dodajam, če z vsem premoženjem, ki ga ima, zna ravnati pravilno in vedno v skladu s predpisi. V točkah so najprej opisana pravila obnašanja, nato skrb za prostor, razvoj gospodarstva in tisto, kar smo imenovali družbene dejavnosti. Zato vprašanje, čemu bi dala prednost, gospodarstvu ali šolstvu, zdravstvu, sociali in skrbi za vse, ki živimo v naši občini, ni pravo. Naloga župana / županje, občinskega sveta, občinske uprave je skrbeti za usklajen, enakomeren in harmoničen razvoj življenja v občini, verjetno z močjo znanja, razgledanosti in z uresničevanjem začrtane vizije razvoja. Gospodarstvo in tisto, kar imenujemo družbena dejavnost sta odvisna drug od drugega. Od moči gospodarstva (po osamosvojitvi Slovenije je bilo ajdovsko gospodarstvo zelo uničeno, kar je vplivalo tudi na razpoloženje ljudi, najbolj se je to videlo na otrocih,) je odvisno izobraževanje, od izobraženosti, kulturne osveščenosti, odnosa do prostora in ljudi, ki živijo v njem, od njihovega zadovoljstva in sreče, karkoli je že to, je odvisna moč gospodarstva. Od vseh ljudi, ki so celo sočutni, ki sprejemajo lastno odgovornost do pokrajine, do narave je odvisna urejenost našega bivanja, našega odnosa do drugih in pričakovanega odnosa do sebe. Iz naučenega in prebranega bi lahko napisala množico citatov o tem, kako noben človek ni otok, je del celine, kako ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da se zgodi tebi, kako pomembno je vzgajati z zgledom, kako je družina osnova za oblikovanje človeka, kako populizem uničuje sposobnost lastnega razmišljanja, kako pomembna je pismenost, ki ni zgolj sposobnost, da se podpišem. Kako je splošna občinska klima – njen temelj bi moral biti, najbrž je, spoštovanje drugega –, prvi pogoj za usklajenost razvoja. Ker noben človek ni otok, ker je del celine. A utopija ženske, ki je v tretjem življenjskem obdobju, se lahko v trenutku spremeni v distopijo, proti utopijo. Smo del sveta in: kaj in koliko lahko storimo v skladu z občinskim proračunom, ki se napaja iz davkov in prispevkov, donacij, morda še česa, kar sem pozabila. Kako uskladiti podpiranje ekološkega kmetovanja s prostorskim načrtom o gradnji novih stanovanj. Kako ohranjati kulturno dediščino, premično in nepremično, če se vaška jedra praznijo, stare hiše propadajo, nove rastejo na nekdanji najboljši njivi. Kako sprejemati vedno nove načrte in njihovo spreminjanje o npr. neke vrste kulturnem domu (spomnim se načrtov za Jochmannov mlin, njegova ohranitev bi bila prvovrsten spomenik ajdovski tehnični dediščini, zdaj bodo, upam, načrti uresničeni drugje). Kako ne sprejeti davka na nepremičnino, občinski in državni proračun sta odvisna od davkov, če pa je prispevek za dva kvadratna metra na pokopališču mnogokrat višji od prispevka za uporabo stavbnega zemljišča. Kaj naj počnem z odločbo o dolgotrajni oskrbi, ki je prišla te dni, če je vsakodnevna na majavih nogah. Kdo skrbi za vsakodnevno, človek sam ali, če sam ne more zaradi starosti, bolezni, predvsem pa denarja, tudi kakšna institucija, ki jo je ustanovila občina.  Kako naj me razveselijo in bogatijo kulturni dogodki, če zvečer ne morem priti do njih, predvsem pa, če mislim, da bi vsaj en del moral biti na višjem nivoju, ne namenjen zgolj pozabljenju trenutnega življenjskega bivanja. Kako naj mi je dobro, ko gledam otroke, po katere pridejo z avtom starši, vsak po svojega, kljub temu, da so sosedje. Pa imajo otroci noge, da na socializacijo in iniciacijo v življenje, ki se dogaja na poti, niti ne pomislimo. In tako dalje, in tako dalje.

Trdno sem prepričana, da je življenje eno, da ni le gospodarstva in ne le tistega, kar še vedno nekateri, premnogi, razumejo kot nepotrebno potrošnjo. Deseti člen Statuta Občine Ajdovščina vključuje oboje. Naloga vodstva občine (še enkrat: župana / županje, občinskih svetnikov ter svetnic in občinske uprave, ki bi morala biti, po moje, zelo hitra, v počasnosti evri  kar propadajo) je, da ga izpolnjujejo, da znajo in z znanjem delajo v dobrobit vseh občanov in občank. Znajo pa le, če ...: tu se krog sklene: samo razgledan, izobražen, kultiviran in sočuten človek lahko ustvarja pogoje sobivanja.

Jana Krapež Trošt - Izvršna direktorica v podjetju BIA Separations   

Občina Ajdovščina je naredila v zadnjih 10 letih izjemen korak naprej. Postala je mesto uspešne in napredne industrije z visoko dodano vrednostjo, dom številnim novim podjetjem in ta gospodarski razcvet odpira vrata tudi najrazličnejšim drugim priložnostim. Je občanom prijazna občina, ki je naklonjena vlaganjem v gospodarstvo. Temu primerno se je povečala tudi njena prepoznavnost v Sloveniji in širši regiji.

Zastavljena občinska strategija stremi k podpori gospodarstva in razvoju kvalitetnega bivanjskega okolja. Kot prebivalka Ajdovščine izjemno cenim okolico in kvaliteto življenja, ki nam jo to okolje ponuja. V zadnjih letih se je veliko naredilo tudi v smeri ureditve sprehajalnih poti (ob Lokavščku in Hublju), urejanje kolesarskih poti, prenova Lavričevega trga, zazelenitve mesta, itd. Poleg podpore razvoja gospodarstva, je občina v zadnjih letih veliko sredstev namenila tudi povečanju stanovanjskih kapacitet.

Možnosti za napredek vidim še v povečanju števila nastanitvenih zmogljivosti ter izboljšani gostinski ponudbi, tako za namene gospodarstva, ki je izrazito izvozno usmerjeno, kot tudi za razvoj turizma. Vsekakor pa bi tu izpostavila potrebo razvoja turistične ponudbe na butičnem nivoju – temeljiti mora na kvaliteti in ne kvantiteti, saj bomo le na tak način ohranili številne prednosti, ki jih prebivalci Ajdovščine izjemno cenimo.   

Zoran Zornik - Župnik v župniji Šturje

Občina Ajdovščina je zelo napredovala v gospodarstvu, s tem pa se je zelo pomnožilo število delavnih mest, kar je zelo pohvalno. Opažamo pa lahko, da je to v nesorazmerju z drugo infrastrukturo. Promet v konicah kaže, da mesto ne prenese tolikega prometa. Ob povečanju delovnih mest tudi obe šoli in vrtci ostajajo premajhni, …

Gradijo se stanovanja, kar je zelo pohvalno, menim pa, da primanjkuje lokacij za gradnjo hiš, saj se mlade družine selijo v sosednje vasi.  Omogočiti bi bilo potrebno ugodnejše pogoje, da se meščani, ki želijo graditi svoj dom, ne bi umikali iz mesta.

Pohvaliti je treba skrb za starejše: nov DSO, Hiša dobre volje, Sopotniki, skrb za gibanje starejših… Menim, da bi bilo potrebno poskrbeti tudi za tiste starejše, ki so bolj šibki ali potrebujejo celo paliativno oskrbo. Morda bi bilo potrebno razmišljati o hospicu.

Več ponudbe bi lahko bilo za mlade, predvsem možnost za druženje in razvedrilo, ki ne bi bilo tekmovalno, ampak družabno. Potrebovali bi kulturni dom s primernim programom za krepitev slovenske kulture in običajev.

Več razvoja bi veljalo narediti na področju turizma. Kakšna restavracija več bi mestu prišla prav, obenem pa ponuditi tudi več možnosti za prenočitve in dnevno turistično ponudbo.

Urediti bi bilo potrebno parkirišča, ki primanjkujejo zlasti v središču Šturij. Tako bi se tudi bolj ovrednotilo staro središče v Šturjah, ki je bilo pred leti lepo urejeno skupaj s  spomenikom Filipu Terčelju. Krajani so postavili spomenik, ker so ponosni na rojaka. Slab odnos do spomenika in okolice pa briše spomin in vrednost ljudi, na katere bi morali biti ponosni. Ne pozabimo na pomembne ljudi in dogodke, ki so vplivali na spoštovanje do domovine, vere in kulture/jezika.

Življenje v Ajdovščini se ne meri samo po delavnih mestih, ampak tudi z zadovoljstvom prebivalcev in kvaliteto življenja.

Deli Nazaj