Pokroviteljsko me je pogledal izpod čela in nejevoljno zabrundal, da pospravlja za drugimi. Potem se je razgovoril, kako mora neprestano čistiti kal, namenjen napajanju živine, saj da mu mimoidoči pohodniki vodno kotanjo sproti polnijo s kamenjem. Kali so na sušni kraški planoti dragocena redkost, in ko naletimo na kakšnega, nas kar sam pokliče k postanku, morda k opazovanju življa v njem, otroke pa k zares priljubljeni športni disciplini metanja kamenčkov v vodo. Pomodrovala sem nekaj o opozorilni tabli, ki bi vljudno nagovorila pohodnike, pa se je samo zasmejal in odmahnil z roko, češ da je vse bob ob steno. Nekoliko naprej ob poti da je cel kup napisov s prošnjo, naj se obiskovalci držijo planinske poti, ki vodi čez pašnik, a da po njem hodijo križem kražem, je razlagal naključni sogovornik. "Potem pridejo do električnega pastirja, in ko želijo čezenj, jih strese, pa v jezi izpulijo kolce," je razburjeno pribil in dodal, da od pomladi do jeseni vsak ponedeljek zjutraj obhodi pašnik, da popravi ograjo, če ga kdo od sovaščanov že prej ne pokliče, da so živali izkoristile priložnost in se mastijo na kakšni njivi …

"Nemš ke, mestni ldje," sem pametovala v približku lokalnega narečja, zatajivši, da sem ljubljanska srajca, ki razume, kako se mestna duša lahko razpusti na svežem podeželskem zraku. In ne razmislivši, da kale lahko s kamenjem polni tudi vaška otročad. Ali, v duhu stereotipnih slovenskih medsebojnih odnosov, nemara celo kakšen mojemu sogovorniku gorak sosed, bog ne daj žlahtnik. Potem sem slišala še, kako naš podalpski narod ne spoštuje zasebne lastnine, saj se poleti priložnostni nabiralci gozdnih jagod pasejo tako rekoč na dvoriščih domačij. Malo sem se zamislila.

Kot rečeno, sem mestno dete. No, pravzaprav predmestno. Otroška leta sem preživela v naselju, od centra prestolnice oddaljenem slabe pol ure hoje. Takrat je bil asfalt na naši ulici star šele nekaj let in med sosedi marsikje še ni bilo ograj. Odraščala sem v času socializma, ko je bilo vse "naše" in smo brez pomislekov po mili volji nabirali gobe, kostanj, borovnice, regrat in druge dobrote po primestnih gozdovih in travnikih. Pa rabutali sadje in poljščine pri sosedih ali najbližjem kmetu. Kar se Janezek nauči, to Janez zna, zato smo se zelo podobno v najstniških letih obnašali v plezališčih. Nič se nismo spraševali, ali je lastniku zemljišča, na katerem je stalo skalovje našega poželenja, prav, da se mimo hiše redno sprehajajo gruče neznancev, ki opravljajo vse vrste potreb za vsako skalo ali grmom, si lepšajo družabne večere s tabornim ognjem in prenočujejo pod steno. Nekoč je nekemu kmetu prekipelo in je prepovedal vožnjo po cesti do svoje domačije, po kateri smo si krajšali dostop k plezališču. V hipu se je znašel na črni listi, saj smo poslej morali pešačiti celih petnajst minut dlje! Nikomur ni prišlo na misel, da bi na stvar pogledal z drugega – kmetovega – zornega kota. S to perspektivo sem se začela ukvarjati šele, ko sem mnogo let pozneje po čudnih potih gospodovih postala − članica kmečkega gospodinjstva. In spoznala, kako hitro je mogoče obrniti ploščo, ko stopiš v čevlje drugega! Mislim, da bi bila moja toleranca do takega obnašanja, kot smo ga imeli v času obiskovanja sten kraškega roba in drugih priljubljenih plezališč, neprimerno nižja. Prepričana sem, da tudi noben meščan ne bi ostal ravnodušen, če bi mu čez vrt (ki naj bo prispodoba za kmečko posestvo) hodili neznanci, pod okrasnim grmičevjem puščali kupčke ozaljšane s toaletnim papirjem, spotoma oskubili jagodičevje in se utaborili na še posebej prijetnem koncu vrta, kjer bi zakurili taborni ogenj, ob katerem bi bolj ali manj ubrano zapela bolj ali manj trezna druščina privržencev aktivnega preživljanja prostega časa v naravi.

Kaj imajo vrtovi in kmetje opraviti s planinstvom? Marsikatera planinska pot vodi čez zasebna zemljišča. Spomnimo se na to naslednjič, ko bomo hodili po njej, in se obnašajmo v skladu z načelom, da smo v naravi le na obisku – naj to ne velja le za divjino, temveč tudi za kulturno krajino, ki jo že stoletja ohranjajo tisti, ki živijo v stiku z zemljo. Ne nazadnje nas k temu zavezuje tudi častni kodeks slovenskih planincev: "Hodimo po označenih planinskih poteh in nikakor ne po bližnjicah ali po kmetijskih obdelovalnih površinah (travniki, polja). S tem skrbimo za boljšo lastno varnost in varnost ostalih udeležencev, preprečujemo erozijo in pokažemo spoštovanje do lastnine in dela prebivalcev v gorskem svetu. Za ohranjanje gorskega okolja skrbimo z osebnim zgledom in ravnanjem, tako da nikjer ne odmetavamo odpadkov; le-te odnesemo s seboj v dolino in jih odložimo na za to določenih mestih.

Planinci ne povzročamo hrupa, ne prožimo kamenja, ne kurimo ognja v gozdu ali njegovi bližini in ne uničujemo cvetja ne glede na to, ali je zaščiteno ali ni. Tudi ne delamo škode na planinskih pašnikih, objektih in nasadih, saj se zavedamo, da imajo tudi tisti, ki prihajajo za nami, pravico do pristnega, čistega okolja. Vsak planinec naj bo zgled drugim, zlasti mladim."

Bodimo torej vzor tistim, na katerih svet stoji, in poskrbimo za dobre odnose med lokalnimi prebivalci in mimoidočimi obiskovalci. Cenimo možnost, da se po zasebnih zemljiščih še vedno lahko sprehajamo brez grožnje, da nam bo kdo odpihnil glavo, kot nas ob morebitnem motenju posesti radi opozorijo v deželi svobode in priložnosti na drugi strani Atlantika.

* Prvotna različica besedila je bila objavljena v Planinskem vestniku št. 9/2019

* Naslovna fotografija: Alen Milavec   

Deli Nazaj