Februarja letos ste praznovali svoj 104. rojstni dan, ste eden izmed dveh najstarejših občanov občine Ajdovščina, kako se počutite pri teh letih?

Leta se poznajo, z leti ne gre na bolje, žal le na slabše. Slabše slišim in se tudi težje pogovarjam, predvsem v družbi, ena na ena še gre. Sicer pa se še vedno rad sprehodim, sploh kadar je lepo vreme.

Rodili ste se leta 1921 na Otlici v družini 11 otrok ter svoja otroška in mladostniška leta preživeli na Gori. Kakšni so vaši spomini na otroštvo in odraščanje?

100 in toliko let je dolgo obdobje. Ko se spominjam otroštva, lahko rečem, da nam ni bilo lahko. Družine so bile velike in težko smo se preživljali, zato smo morali otroci kmalu od hiše služit za pastirje ali dekle.

Kot otroci smo bili večinoma prepuščeni sami sebi, starejši otroci so malo pogledali eden na drugega. Ko pa so se na kupu dobili mladi pastirji, je bilo nekaj posebnega. Otroci bodo vedno otroci. Radi smo balincali s kamni, plezali po drevesih, si izdelovali loke, frače in leskove »pišuke«. Nekoč smo se odločili, da si izdelamo gugalnico, seveda nismo imeli materiala zanjo, nekje smo našli stare zarjavele žice in s tem napeli gugalnico. Drug drugega smo bodrili, da bo gotovo zdržala, vendar je po nekaj nihljajih fant, ki se je zagugal, končal na tleh (pove v smehu).

Kako pa je bilo s šolo, ste hodili v šolo?

Pri 10 letih so me poslali služit za pastirja k sorodnikom na Predmejo, kjer se nisem dobro počutil. Mamina teta je bila neprizanesljiva in surova, velikokrat me je po krivici obsodila. V šolo sem lahko šel samo, če mi je ona to dovolila. Domačo nalogo sem redko delal, saj sem imel vedno veliko dela na kmetiji in je po navadi za šolo zmanjkalo časa.

Nekoč sem teti omenil, da imamo naslednji dan v šoli športni dan, zelo sem se ga veselil, vendar mi ni dovolila, da bi se ga udeležil ker, da ne bom hodil tja samo »pohajat«. Od takrat dalje ji nikoli več nisem povedal, kdaj je na sporedu športni dan. Seveda smo ga  imeli še večkrat, vendar teta tega ni izvedela (se nasmeje).

Kako dolgo pa ste služili pri tej družini?

Od desetega do štirinajstega leta sem bil pri tej družini. Mama je ob koncu vsakega leta prišla na obisk, s prijazno postrežbo so jo prepričali, da me je pustila pri njih še za eno leto. Jaz pa sem vsako leto odšteval tedne in dneve, ko se bom ponovno lahko vrnil domov. Ko me je prišla oddat še za peto leto, sem se odločil, da ne zmorem več, zbežal sem domov. Doma so rekli, da moram nazaj, da doma ne bom, vendar nisem šel. Tako sem si potem uspel dobiti delo pastirja pri drugi družini, pri kateri sem se počutil dobrodošlega.

Po koncu služenja za pastirja je sledilo obdobje odraščanje, iskanja prve službe, nam lahko zaupate kaj več o tem obdobju?

Končal sem šolo, nekje šest razredov, kot rečeno, v šolo sem hodil, kolikor so mi pustili. Kasneje pa smo imeli težave, predvsem kar nas je bilo Primorcev, saj nam je manjkala slovenščina, da bi lahko uspešno delali izpite. Vendar so bili tudi profesorji, ki so imeli razumevanje za situacijo, tako, da so nam prišli naproti, da smo si priborili prepotrebno znanje in prišli do izobrazbe.

Zaposlitev je bilo malo. Pod Italijo, recimo, se je delalo v gozdu, spomladi se je delo odprlo, jeseni so vse zaprli, delo je bilo sezonsko. Če so ljudje uspeli dobiti delo, so delali, sicer so bili lahko celo leto brez dela. Takrat ni bilo Rdečega križa, Karitasa in vseh organizacij, ki danes pomagajo socialno ogroženim. Če si imel, si jedel, sicer ne. So si pa tu, po Gori, ljudje pomagali med seboj. Kdor je imel zemljo, so mu hodili drugi pomagat in v zameno dobili npr. drva, krompir, mleko…

Ste imeli doma kaj zemlje, da ste si lahko kaj pridelali?

Mi smo imeli tukaj en kos zemlje, eno kozo za mleko in prašiča. Kdor je imel kaj zemlje, si je lahko kaj pridelal, vendar so bili v tistem času davki kar visoki, in kdor jih ni uspel plačati, so ga lahko spravili tudi na »kant«.

Kako pa je izgledala Otlica in hiše na Otlici v tistem času?

Do hiš je po nadavi vodil kolovoz oz. ožja pot, poti niso bile tako široke kot danes. Večina hiš je bila nizkih, kritih s slamo z lesenimi žlebovi, majhnimi okni in vrati, ki so bila velikokrat načeta od vlage. Hiše so bile bistveno bolj zanemarjene kot danes. V kuhinji so imeli po večini skale, ognjišče je bilo kar na tleh in za njim je bila po navadi jama, kamor so potiskali pepel. Iz kuhinje so vodila dvoje vrat, ena v izbo, druga v sobo.

Glede na to, da imate resnično pestro in dolgo življenjsko zgodbo, katero je tisto obdobje, ki vam je ostalo v najlepšem spominu?

Najlepše mi je bilo, ko sem bil v ujetništvu v Afriki. Imeli smo srečo, da so na zajeli Angleži, saj je bil narod zelo civiliziran.

Kako pa je izgledalo zajetje?

Leta 1941 sem bil vpoklican v vojsko in določili so, da bomo morali na fronto v Afriko. V Italiji so nas najprej izurili in nas kasneje poslali naprej. Leta 1942 smo bili poslani na fronto in Angleži so nas zajeli pri El Alameinu.

Tisti dan mi je notranji glas rekel, da ne bom padel, da bom preživel. In zato me ni nič več skrbelo, prepustil sem se. Ko so se nam bližali tanki, sem nagonsko skočil iz rova, da me ne bi pomečkali. Tako sem si rešil življenje, vendar so me Angleži zajeli ter me skupaj z ostalimi prepeljali v lager.

S prošnjo za opravljanje dela si lahko lager zapustil, zato sem se odločil, da grem najprej delat na žago in si tako omogočim boljši vsakdan in spoznam okolico.

Kasneje sem preko prijatelja, ki sem ga spoznal na žagi, dobil možnost za delo pri družini iz Johannesburga, ki je kasneje uredila delovno dovoljenje tudi zame in od takrat dalje sem delal in živel pri njih.

Kako ste se počutili pri tej družini?

Gospodar in njegova žena, oba Angleža, sta se do nas obnašala spoštljivo, obenem smo skupaj z njimi spoznavali napredno kulturo in blaginjo, ki je takrat vlada v Južni Afriki. Tam sem se prvič peljal v avtu, čez vikend smo hodili v kino, gospodar nas je s seboj peljal v mesto in nas želel navdušit nad prvimi igralnimi avtomati.

Ste si morda kdaj želeli, da bi ostali tam?

Dolgo sem imel domotožje in predhodno smo se morali opredeliti, ali bi se želeli vrniti v domovino, zato sem se po končani vojni oz. nekoliko kasneje moral vrniti domov.

Na vaše življenje in dojemanje sveta je močno vplival odhod na fronto in kasneje zajetje ter življenje v Južni Afriki in nato prihod domov, ki je bil dokaj težak?

Ja, velikokrat sem se spomnil na to, kako dobro mi je bilo tam, standard je bil zelo dober in kultura ljudi je bila v tistem obdobju zelo na visokem nivoju. Domov sem se vrnil v revščino, razvrane odnose in napetosti ter si nato počasi urejal življenje.

Danes imate kar veliko družino, z ženo sta poročena že več kot 70 let. Kdaj ste si ustvarili družino?

Kar pozno, ampak prej me ni bilo doma, vrnil sem se šele 1947. Z ženo sva se poročila leta 1951, sedaj sva poročena že več kot sedemdeset let in skupaj štejeva več kot 200 let.

Imava pet otrok, dve hčeri živita v Italiji, najmlajši sin živi v isti hiši kot mi, starejši sin in hči pa tudi živita zelo blizu. Imava 14 vnukov in 15 pravnukov. In vesel sem, da so si vsi ustvarili dobro življenje, končali šole in da jim je veliko bolje, kot je bilo nam.

S čim ste se preživljali, kakšne poklice vse ste opravljali?

Najprej sem delal v gozdu kot gozdar, nato pri Hudourniku in na koncu pri cestnem podjetju kot miner. Vedno stran od doma, po več tednov se nisem vrnil domov, saj so bile povezave takrat slabe, zato smo se z družino videvali poredko. Delal sem vse do leta 1977, tako da sem že kar dolgo v penziji (smeh). Vendar sem nato še veliko delal okrog, pomagal sokrajanom pri zidavi, rad sem delal tudi z lesom in naredil marsikaj tudi zase in za našo družino.

Za svoja leta resnično izgledate izjemno, še vedno vam misli tečejo nemoteno, spomin vam še vedno služi, kako pa vi gledate na svoja 104 leta?

Raje bi bil mlad (smeh), vendar starosti ne uideš. Če imaš vero, se več kot toliko ni treba bati, ker s smrtjo se ne konča vse. Pogled na življenje je odvisen od posameznika, odločitev, ali boš srečen ali nesrečen, je odvisna od tebe. Če si nesrečen, je sto let dolga doba. Na konec lahko gledaš malo drugače, smrt čaka vse, ampak odvisno je, kako gledaš na to.

Glede na to, da ste eden najstarejših prebivalcev v občini Ajdovščina, čemu menite gre pripisati vašo visoko starost, so to geni, redno gibanje ali kaj drugega?

Najbrž je nekje tudi zapisano. Bratje in sestre so umrli prej, tudi starši. Velikokrat sem se prav po čudežu izognil smrti, tako da najbrž je nekaj na tem. Še vedno pa se rad tudi razmigam, ne sicer več tako kot nekoč, sedaj hodim bolj po ravnini. Ko sem imel dobrih 90 let, pa sem se še peš odpravil do Ajdovščine, nazaj so me seveda pripeljali.

Za konec najinega pogovora me zanima, s čim si danes radi krajšate čas, kaj vas spravi v dobro voljo in drži pri mentalni kondiciji?

Zdaj me najbolj veseli kakšna dobra knjiga. Če ne bereš, ne veš, kaj se je dogajalo ljudem,  iz tega dobim veliko novih informacij. Če mi pa knjiga ne paše, je pač ne berem. Hodim še vedno, če je lepo vreme. Športni dan imam vsak mesec, odpravim se v Ajdovščino, malo po trgovinah, da koga srečam, nakupim kakšno sladkarijo. Hecno je navadno na pošti, ko jim pokažem svojo osebno in me vedno premerijo, ali sem res pravi ali ne. Tako je, če si letnik 1921.

 

Gospod Anton najlepša hvala za vaš čas in deljenje vaših spominov, ob koncu naj vam zaželimo vse dobro, obilico zdravja in ohranite to vedrino in iskrivost še naprej.

 

* Fotografije: Anton Vidmar osebni arhiv   

* Intervju je bil prvotno objavljen v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina