Hm… Ker sama vedno "padem" v zgodbo in se vživim, tega večino časa niti ne zaznavam, iskreno. Tako pa sem s pomočjo Lovra začela misliti na – glasbo. Za nekoga je glasba vir sreče, zaslužka, perfekcije, izpopolnjevanja. Za drugega predstavlja čustva v vseh spektrih, medsebojno sporazumevanje, celo način življenja.

In zame?

Če se vrnem v otroštvo, kar zadnje čase rada počnem, mi je prva misel na glasbo moja mama. Pa tudi tata, ki preigrava komade na harmoniko. V stanovanju je vedno odzvanjala glasba na radiu ali na slavnih kasetah s trakom. Po navadi so bile slovenske popevke, narodno zabavna glasba ali pa naši južni bratje – Hrvati. Na prvo žogo – Simona Weiss, Slaki in Mišo Kovač, recimo. Od Simone sem imela  v svoji lasti tudi kaseto – 5 poljubov. Na ovitku ima čudovito modro obleko, ki bi jo takrat imela seveda tudi sama. Vse njene komade sem znala na pamet. Sploh 5 poljubov zlatih. Če se potrudim, znam to pesem še danes. Takrat sem obiskala tudi njen koncert pred hotelom Planika, kjer sem na kaseto dobila njen avtogram. Sledila je obsedenost s Tajči in evrovizijsko Hajde da ludujemo. Seveda je bila tudi moja frizura takrat "Tajči valovit paž", roza barva in koreografija. Vse v stilu.

Z leti sta mi Simona in Tajči logično postali brez veze. Na vrsto so prišli »boy« bendi oziroma pri meni skupina The Kelly Family. Plakati, majice, izrezki iz časopisov in revij in namesto kaset – inovacija – CD plošča. Od poslušanja pesmi v angleškem jeziku (ki ga takrat niti razumela še nisem) vse do popolne zatrapanosti v pevca z angelskim imenom – Angelo.

No, tudi to je minilo in prišlo je obdobje uporništva. Kratka punk frizura, cargo hlače, visoke All starke (obvezno črne barve), bulerji (spodaj s »šraufi«), kovice, sponke. V obdobju punka in rocka je moja mama zelo trpela. Še danes jo vidim, kako mi v glasbeni trgovini Hill kupuje CD od Nirvane – Nevermind, s slavnim ovitkom nagega dojenčka. Mitko je moral CD spakirati v dva »škrtoca«. Bilo jo je tako sram, da tega nisem smela pokazati nobenemu na naši ulici. To uporništvo sem v milejši obliki kar obdržala in je v meni še vedno prisotno. Tudi rock glasba mi je ostala nekje blizu.

Kasneje v življenju se nisem več opredeljevala. V bistvu je moje vse, kar mi vzbudi neka čustva. Dokaz za to je tudi poseben dnevnik, ki je začel nastajati v študentskih letih. Namesto svojih zapisov sem občutke in čustva izlivala na papir preko različnih besedil pesmi. In če danes ta dnevnik vzamem v roke in ga listam, me vrne v tisti čas, ko je zapis nastal. Občutim vznemirjenje in metuljčke ob začetni zaljubljenosti, bolečino ob strtem srcu, tesnobo in strah pred porazom, dvom vase, veselje ob uspehih.

Posebno obdobje zame je zadnjih dvanajst let. Povezano je z dolgoletno vezo z mojim partnerjem Vladom in materinstvom. In med nama z Vladom je še en Vlado – Vlado Kreslin. Kreslina nosim v srcu že zelo dolgo, verjetno od začetka devetdesetih, ko je bil še član skupine Martin Krpan. Kdo ne pozna pesmi Od višine se zvrti, Še je čas, Je v Šiški še kaj odprtega, To ni političen song, Dan neskončnih sanj?­ Tudi na več njegovih koncertih sem bila, posebej mi je ostal v spominu koncert v študentu za medicince v Oražnovem domu v Ljubljani. A globoko se je zakoreninil decembra 2014, ko sem izvedela, da pričakujem otroka. Takrat me je moj Vlado povabil na Kreslinov koncert v Cankarjev dom. In zgodila se je čarovnija. Ta preprost človek, z neverjetnim glasom, karizmo in najlepšimi besedili me je preprosto začaral. Na njegovih koncertih vidiš vse sorte ljudi, različnih starosti, pogledov, nazorov, stilov. Ta človek res samo združuje in sprejema. Z njim nastopajo tako stari kot mladi, sam pa deluje kot da so leta res le številka, pač nepomembna postranska reč. On je sila, ki skozi glasbo živi in pripoveduje zgodbe o nas, navadnih ljudeh. Sama mu pravim pripovedovalec zgodb v notah. In zato je zame tako poseben. Edinstven.

Obisk koncerta je postal najina vsakoletna tradicija. Brez tega se leto pri nas ne zaključi. To je tudi poseben zmenek v praznični Ljubljani. In čeprav Vlado Ljubljane res ne mara, se za Kresilna pač potrpi. Vsako leto po koncertu sledi obvezno srečanje in kratek klepet. Mimogrede, Kreslin je navdušen nad našo »Wajdušno« in kavarno Ave! (Klemen, kdaj ga spet povabiš?!)

Če se torej vrnem na začetek in končno odgovorim Lovru na njegovo vprašanje…

"Glasba je enostavno podlaga našega življenja, odsev naših čustev, doživljanja sveta. In tudi če je ne zaznamo vedno in povsod, je tukaj z nami, predvsem, da na poseben način bogati naš vsakdanjik".

* Naslovna fotografija: Suzana Krapež osebni arhiv   

* Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj