Slobodan se je rodil v vasi Grabac, 23. avgusta 1948, očetu Stoletu in materi Olgi. Kot sem izvedel ima  še štiri brate in dve sestri. Takšna velika družina je v tistih krajih v letih po drugi svetovni vojni živela zelo težko življenje. Kot sam pravi so bili večkrat lačni kot pa siti, bili so več slečeni kot pa dejansko oblečeni. Oblačila so navadno nosili mlajši  od starejših in podobno je bilo tudi z drugimi stvarmi. Slobodan je lepše in »pravo« življenje našel in doživel šele na služenju vojaškega roka, na hrvaškem otoku Lastovo. Po odsluženju dolga bivši državi pa se je odpravil s trebuhom za kruhom. Pot ga je vodila v Slovenijo, sprva v Koper kjer je zaposlitev našel pri Vodnem gospodarstvu. Selitev v Ajdovščino pa se je zgodila leta 1975, ko je službo našel v podjetju Mlinotest.

V Mlinotestu je opravljal najtežja dela, opravljal jih je vestno in marljivo, tako, da je za svojo pripadnost podjetju prejel celo priznanje in nagrado. Nato si je v mestu burje ustvaril družino in se kmalu razveselil rojstva hčerke in nato še sina. Sam rad pove, da ga je žena nato zapustila, ker si je našla boljšega. "Kaj hočeš, takšno je življenje," ob tem reče Slobodan.

V podjetju Mlinotest je bil zaposlen 15 let, nato pa so si sledila dolga leta opravljanja številnih del "na črno" kot radi rečemo. Z leti je postal pravi mojster pri oblikovanju kamnov za različne zidarske obrtnike. Kamna je pretolkel na stotine kubičnih metrov, težko bi bilo izračunati. Včasih si je ob tem delu poškodoval roko ali nogo, pa se je vedno kar sam pozdravil. »"Malo šnopca na rano, malo po grlu navzdol, pa je šlo delo naprej." 

A nato so mu pošle moči in danes živi v ajdovski Hiši Malorca, v tako imenovani varni hiši za brezdomce. Dneve preživlja v mestu, večinoma ga lahko srečate na treh točkah; avtobusna postaja na Ribniku, klopca pred trgovino Brumat v Šturjah in klopca pri ajdovskem grajskem obzidju. Na dan si privošči dober liter "belega", včasih tudi dva in nato se najraje pogovarja sam s seboj. No, pa saj se tudi mi vsi ostali radi pogovarjamo sami s seboj, le da se on naglas, mi pa potiho. Misli rodijo besede, besede dejanja in tako naprej.

"Naš" Boban je zelo "dobra duša", pošten človek in nikogar ne nadleguje. Če mu včasih podarimo kakšen evro se lepo zahvali, prosi pa zanj ne. Sam mu želim, da bi še precej let prebival med nami. Osebno mi je zanimiv človek ravno zato, ker je svojevrsten posebnež. Koliko nam je mar za ljudi okrog seboj, ki jih dnevno srečujemo pa sploh ne vem kdo so? Slobodana poznam že 50 let, pa sem šele ob tem klepetu z njim izvedel, da mu lahko rečem tudi Boban.

* Naslovna fotografija: Boris Ličen    

* Članek je bil prvotno objavljen v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

Deli Nazaj