Tale klepet nastaja kmalu po vašem promocijskem koncertu v novogoriški Mostovni. Pa me za začetek zanima koliko je še ostalo »Wajdušne« pod odrom, ko nastopajo Elvis Jackson? Namreč spomnim se časov, ko se je šlo na »Elvise«, tudi če so bili na drugem koncu Slovenije.

Ja, včasih je bilo wajdovcev ker nekaj, lahko rečem stalnih članov, ki so nas spremljali na skoraj vseh naših koncertih. Lahko omenim ekipe iz Ajdovščine, Vrtojbe, Postojne, Kamnika, ki so bile največkrat prisotne. In zanimivo, če jih na kakšnem izmed koncertov ni bilo, smo imeli na odru že kar malce čuden občutek in smo jih pogrešali, saj nam je njihova prisotnost vedno popestrila nastop in so bili za nas resnično nepogrešljiv del publike. Tako, da smo bili tokrat na  Mostovni zelo veseli po dolgem času spet srečati nekatere stare prijatelje, kot pa tudi spoznavati novo, mlajše občinstvo.

Elvis Jackson že 27 let nastopate na glasbenih odrih. Koliko pa se je v teh letih spremenila publika pod odrom?

Kljub temu, da imamo danes malo več sivih las in da kakšen sklep včasih malo zaškripa, lahko rečem, da še vedno vsak koncert odigramo sto procentno in sam na odru čutim enako energijo kot na začetkih. Vedno gre za to, da poskušaš doseči pozitivno interakcijo z občinstvom, tako je bilo prej in tako je tudi danes. Po vseh teh letih se je zamenjalo kar nekaj generacij in v tem času se je spremenilo marsikaj. Spremenil se je svet, spremenila se je scena, predvsem pa se je spremenil odnos do glasbe, ki jo je bilo včasih manj in je bila težje dostopna, ter zato verjetno drugače cenjena. V bistvu ni šlo samo za glasbo, temveč predvsem za druženje, ki pa je bilo v tistih časih brez interneta precej drugačno.

Včasih so se mladi že na videz ločili po subkulturah. Točno si vedel kdo je »metalc«, »punker«, »raver« in podobno. Danes si je »mularija« precej podobna drug drugemu. Se to opazi tudi z odra?

Malo v šali, malo zares na koncertih vedno rad komuniciram s publiko na način, če je med njimi kakšen skater, metalc ali punker saj so odzivi glede na naravo prireditve vedno zelo zanimivi. V glasbenem ustvarjanju si nikoli nismo postavljali meja in se preveč stilsko opredeljevali, tako, da so na naše koncerte vedno prihajali ljudje vseh možnih glasbenih okusov. Kar se tiče izgleda pa dandanes nasplošno, res težko opazimo konkretnejše izstopanje posameznikov ali skupin, ki bi izražale kakršnokoli pripadnost neki določeni subkulturi. To dejstvo bi po mojem mnenju pripisal predvsem današnjemu stilu življenja, kjer so stvari, za katere se je bilo včasih potrebno krvavo boriti in truditi preprosto ponujene na pladnju, lažje dostopne. Tako, da imajo danes mladi očitno manj razlogov za uporništvo.

Ga torej mladi vseeno tudi še danes radi »žagajo«, če se tako izrazim?

Danes se mladi na podlagi enormnih količin platform in raznih ''ne socialnih'' medijev soočajo z poplavo tako slabih kot dobrih vsebin in jim reduciranje le teh predstavlja velik izziv. Žaganje ali hrupno - glasno izražanje svojega mnenja je pa tisto kar najbolj pogrešam ravno pri mladih, saj na njih svet stoji kot pravimo.  Skupni imenovalec vseh subkultur je vedno odražal nek odmik in nestrinjanje z aktualnimi razmerami v družbi in vsaka je po svoje predstavljala doprinos k svobodi izražanja svojega mnenja. Na ta način so mladi opozarjali nase in posledično spreminjali svet. Tako da v tem smislu upam in si želim, da bodo mladi v prihodnje, na vse možne načine radi žagali (smeh).

Se pri nastajanju novih sklad ozirate izključno le nase ali včasih pomislite tudi na publiko, kako bo  publika sprejela nove komade?

Še vedno nam v osnovi predstavlja največje zadovoljstvo predvsem uživati v glasbi, ravno ta energija, ki kasneje na živih nastopih nastane v interakciji s publiko je za nas neprecenljiva in je glavni razlog za to, da še vedno obstajamo. Ne predstavljamo si delati glasbe drugače kot na način, da lahko s publiko delimo svoje mnenje, izražamo svoja čustva in se ob tem še vsi skupaj zabavamo.

Sam imam včasih občutek, da je današnja glasba precej bolj prilagojena publiki in njenim okusom kot je bilo to čutiti pred dvajsetimi ali več leti.

Zagotovo. Skozi zgodovino so največje svetovne založbe vedno diktirale glasbene trende. A dejstvo je, da se danes ob vse večjem pohlepu po enormnih dobičkih glasbenih korporacij to stanje le še stopnjuje.  Včasih je pesem postala hit preprosto iz razloga, ker je bila dobra, kvalitetna in se je poslušalca dotaknila že ob prvem poslušanju. Danes pesem postane hit, ko jo radijske postaje pospešeno vrtijo toliko časa dokler ne postane hit. Gre za nič drugega kot pranje možganov, saj jo že ob prvem predvajanju mediji razglasijo za uspešnico. Če pesem na radiju slišiš deset krat na dan le ta hočeš nočeš postane hit.  Poleg tega so pogled na glasbeno sceno precej spremenili tudi televizijski šovi kot so talenti in podobni, ki iz osebe v trenutku ustvarijo ti. zvezdni utrinek. Gre za posameznike - izvajalce, ki od danes do jutri osvojijo svet, a so v naslednjem trenutku ob prihodu naslednjega utrinka pozabljeni. Še vedno sem mnenja, da je hišo potrebno graditi od temeljev naprej. Enako je z bendom in glasbo. Mora rasti, mora se razvijati, le tako lahko nastane nekaj, kar bo ostalo za vse večne čase.

Posvetiva se malce vašemu novemu albumu. Koliko si osebno zadovoljen z njim?

Moram priznati, da sem v  glasbenem smislu perfekcionist in nikoli nisem resnično zadovoljen, a za tokratni izdelek lahko rečem, da sem zelo vesel, predvsem zato, ker smo končno našo barko zopet pognali nazaj v tek in da je med nami dobra energija, ki nam daje nov zagon in veselje do ustvarjanja. Zadnje obdobje je bilo za nas polno sprememb in pomembnih, življenskih korakov, ki so na nas še kako vplivale, prišle so družine, otroci, in še marsikaj se je spremenilo. Lahko samo rečem, da trenutno uživamo v glasbi, smo zelo produktivni in praktično vsake vaje ustvarjamo novo pesem.

Torej ne bo potrebno znova čakati 10 let na nov albun?

Ne zagotovo bo prej. Vsaj v osmih letih. (smeh). Tudi svetovno znane glasbene skupine, so šle skozi podobna obdobja, ko jih ni bilo nikjer, danes pa znova polnijo koncertna prizorišča. En tak dober »vibe« trenutno čutim okrog sebe in to me navdaja z optimizmom.

Kako ste si razdelili avtorstvo sklad? Je kdo več ali manj zaslužen za novo glasbo?

Vsi smo enako zaslužni, saj smo vendar band. Za 25 let vsakemu 25% ( smeh) Organizacije, ki urejajo avtorske pravice so pa v osnovi itak same sebi namen, a to je že druga zgodba.

Koliko je sploh še danes aktualno izdati album? Opažam, da številne glasbene skupine na leto pripravijo dva ali tri hite in to je to?

Za nas je vsak album zapis nekega obdobja in v veliko zadovoljstvo nam je, da naš določeni ustvarjalni cikel zaključimo z končnim izdelkom, kot je na primer cd ali LP, ki ga lahko v fizični obliki dobesedno primeš v roke. Konec koncev mislim, da se bo vsa ta glasba, ki se danes nahaja nekje v tako imenovanih oblakih počasi izgubila v množici ostalih informacij ki polnijo splet. Ne vem, smo pač dinozavri in preprosto imamo radi preverjene, stare dobre klasične nosilce zvoka.

Te je v teh vmesnih desetih letih morda zamikala tudi solistična kariera? Ne v smislu, da zapustiš skupino, bolj kot nekakšen vzporeden projekt.

Sam v domačem studiju neprestano nekaj ustvarjam, tako, da novih idej in projektov, ki iz tega izhajajo gotovo ne manjka. Pred kratkim sem recimo sodeloval z glasbenim ustvarjalcem, raperjem Edo Maajka in z njim posnel dve pesmi za njegov aktualni album Močno, ki je na Hrvaškem prejel Porina za najboljši album prejšnjega leta. Z basistom skupine Siddharta, Janijem Hacejem, sva skupaj ustvarila pesem Mr. Shepherd pri kateri so kot gostje sodelovali Adis Zvekić, Almir Hasanbegović in Mario Ševarac iz skupine Dubioza Kolektiv. Kot solo pevec sem na RTV Slovenija za dan Evrope leta 2020  nastopil s priredbo pesmi Volare v Italijanskem jeziku, ki sva jo prav tako ustvarila skupaj z Janijem Hacejem. V tem času je nastal tudi album All star zasedbe JahMoodOnJe Collective kjer sem poleg raznih slovenskih reggae ustvarjalk in ustvarjalcev tudi sam član. Pred kratkim sem kot gost sodeloval s skupino Elevators na izštekanem koncertu v Kinu Šiška. V domačem okolju pa z Matevžom Ferjančičem (Tambura Team) in Luko Medveščkom nastaja nov band pri katerem po dolgem času spet sedim za bobni, ki so bila moja prva glasbena strast, poleg tega pa še pojem. Skratka, seveda rad sodelujem z različnimi glasbenimi ustvarjalci, rad imam izzive, to me dopolnjuje.

Skočiva malce iz glasbenih vod v politične valove. Ko bo ta številka Lokalnih Ajdovščina med bralkami in bralci bomo blizu referenduma o kulturi. Ne bom te spraševal o mnenju glede samega referenduma, me pa zanima ali se sam počutiš kulturnika in ali morda, ko bo čas, pričakuješ dodatno pokojninsko rento zaradi kulturnega doprinosa družbi?

Sam tega ne vidim na tak način, ker je zame glasba neke vrste hobi oziroma nekaj kar me preprosto sprošča in osrečuje. Dolga leta sem namreč zaposlen v ajdovskem podjetju Marmet d.o.o, sem bolj »working class hero« ( Smeh). Kot kulturnika bi se lahko opredelil bolj v smislu, da mi glasba omogoča, da lahko prosto izražam svoje mnenje in svoje poglede na svet delim z poslušalstvom. Naše največje poslanstvo je prav povezovanje ljudi skozi glasbo, kar je velik previlegij in hkrati odgovornost saj je prav to eden poglavitnih namenov kulture. Kapitalizem, ki danes kroji naše živjenje nas pravzaprav načrtno ločuje z namenom, da iz nas naredi ker se da boljše potrošnike. Če si sposodim besede Vesne Godine, postali smo narcisoidna družba in ravno kultura, v našem primeru glasba nas lahko ponovno združi. O pokojninski renti kot kulturnik pa nikoli nisem razmišljal (smeh).

Rekel bi, da se je Ajdovščina v preteklem desetletju iz delavskega mesta spremenila v podjetniško središče? Se to pozna tudi v kulturi?

Po mojem mnenju si Ajdovščina kot cvetoče mesto v bliskovitem razvoju poleg vsega zasluži tako težko pričakovani kulturni dom, kot tudi recimo koncertno prizorišče na nivoju, kjer bi se lahko odvijale kvalitetne vsebine na področju rock in pop kulture. A za to je potrebna ustrezna strategija in strokovno usposobljen kader, ki je ključen za realizacijo omenjenega.

Kot posledica velike gospodarske rasti in razvoja turizma v Vipavski dolini se namreč hitro povečuje tudi rast prebivalstva, dnevnih obiskovalcev, … a vsi ti ljudje zagotovo poleg dela potrebujejo tudi druženje in povezovanje. Razne tovrstne ustanove bi novim ljudem, ki prihajajo k nam, na najboljši možni način predstavile naše mesto in našo kulturo, ki je zelo bogata in raznolika. A, če pogledava, na žalost trenutno nimajo prav veliko izbire. Če hočejo kulturo na malo višjem nivoju, morajo vsaj do Nove Gorice.

Kultura smo ljudje, kultura je v nas in se kaže na vse možne načine kot so recimo sprejemanje drugačnosti, spoštovanje, izpolnjevanje vesti, strpnost, prilagajanje, potrpljenje in podobno. Mislim, da mora vsak posameznik začeti najprej pri sebi in tako z dobrim delom in pozitivno energijo naprej vzgajati tudi nove generacije, ki prihajajo za nami, ter jim dajati dober zgled. Dolgoročno je za nas to lahko največji doprinos družbi. Na temu je treba delati, in ravno to je poglavitna naloga kulturnih ustanov.

Bi, če bi to želel, lahko živel le od glasbe (kulture)?

Težko rečem saj smo se z glasbo kot mulci začeli ukvarjati iz samega dolgčasa in nam je takratna glasbena scena predstavljala medij skozi katerega smo lahko izražali svoje mnenje in konstruktivno kritiko sveta v katerem smo živeli. Naši glasbeni vzorniki, ki so v veliki večini izhajali iz tujine, pa so zelo močno vplivali na nas in naša največja želja je bila, da bi si nekega dne z njimi delili oder. O slavi in denarju takrat pravzaprav sploh nismo razmišljali. Moram reči, da se nam je skozi čas velika večina teh želja izpolnila in v največje veselje in čast si štejemo prav to, da smo po velikem številu turnej po celotni Evropi nastopali z velikimi imeni svetovne scene o čemer smo prej lahko samo sanjali.

Glede na to, da smo punk rock band, ki poje v angleščini, bi zato verjetno nekje na pol poti morali oditi v tujino, v samo osrčje tovrstne scene, s tem bi si možnost, da bi živeli od glasbe verjetno nekoliko povečali, ali pa tudi ne. A pravijo da se vse stvari zgodijo z namenom in tako smo danes še vedno tukaj in delamo to, kar nas veseli. Lahko pa rečem, da še vedno živimo za glasbo (smeh).

No, spomnim se tudi časov ko ste kot Elvis Jackson napadali tudi ameriški trg in se na nek način trudili postati globalno prepoznaven band. Do neke mere vam je to sicer uspelo, a čisto na vrh niste nikoli splezali. Ste bili morda kdaj čisto blizu tega, kaj vam je pravzaprav zmanjkalo?

Da, večkrat smo bili blizu tega. A se je usoda kar nekajkrat poigrala z nami. Na primer, cel čas smo si želeli oditi na turnejo ene največjih svetovnih booking agencij v naši zvrsti glasbe, Destiny booking. Neštetokrat smo bili zavrnjeni in nato nam je nekega dne končno uspelo priti do dogovora, da se na evropski turneji priključimo svetovno znani ameriški zasedbi Less Than Jake. To bi bil za nas res pomemben preskok, saj na tovrstnih turnejah tako lažje prideš do večjih prizorišč in posledično do večje prepoznavnosti v razmeroma kratkem času. Turneja je bila potrjena, vse je bilo pripravljeno in kaj se je zgodilo? Prišla je korona in stvar je splavala po vodi(smeh). Ampak mi se ne damo, še vedno naprej delamo glasbo in verjamemo, da se bomo še vrnili na tuje odre.

Bi, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj spremenil pri sami glasbeni karieri ali pa bi ubral popolnoma enako pot?

Ne vem, če bi sploh hotel kaj spremeniti. Vedno je bila naša želja le ustvarjanje glasbe, igranje koncertov in druženje, to smo počeli in to z velikim veseljem očitno počnemo še danes. Seveda bi lahko na kakšnem križišču zavili v drugo smer. Ampak, kot pravi naš prijatelj Iztok Mlakar: Člouk wbrača, bwh wbrne (smeh).

Elvisi imate sicer zelo izdelano pojavo na odru. Od samih oblačil pa do raznih vragolij na odru. Ste kdaj razmišljali, da bi to spremili?

Saj ne vem, kaj bi si še lahko izmislili? (smeh). Kar smo si spomnili in kar je v okviru našega budgeta smo storili. Naši koncerti so tako vedno bili adrenalinska bomba, nabiti s pozitivno energijo, vsaj tako pravijo tisti, ki zahajajo na naše nastope, in dokler bomo lahko, bomo to počeli še naprej.

Si v glasbi pomagaš z umetno inteligenco?

Da, z AI-em si včasih pomagam pri lektoriranju besedil, za kar sem prej vedno potreboval nekega native speakerja. Se pa v osnovi kot band seveda še vedno toliko cenimo, da glasbo in besedila pišemo ljudje. (smeh) 

Malce se spet vrniva v Ajdovščino, ki je nekoč veljala za valilnico glasbenih talentov. In tudi danes se ta tradicija še vedno nadaljuje, mladi bandi igrajo, nastajajo in scena živi. Kako sam spremljaš glasbena dogajanja v tvoji okolici?

Se strinjam s tabo, Ajdovščina in okolica je skozi zgodovino proizvedla veliko dobrih bandov in posameznikov, in zelo me veseli, da danes na površje prihajajo novi mladi bandi, ki nadaljujejo s to tradicijo. To preteklost in sedanjost pa zelo dobro, nazorno povezuje in predstavlja Koncert generacij ter knjiga Zgodbe generacij.  Upam, da se bo v prihodnje festival nadaljeval, večal in da bo knjiga s časom postajala vse debelejša. Pohvale organizatorjem za izjemno delo!                                                                                                                                                

Gredo torej stvari na slovenski glasbeni sceni na bolje ali slabše?

Na področju nove glasbe se zdi, da se stvari v zadnjem času vendarle premikajo na bolje. Širom Slovenije je vzklilo kar veliko novih bendov, ki delajo odlično svežo glasbo. Končno lahko rečem, da smo po dolgem času priča novemu valu na slovenski sceni. V bližnji preteklosti je bilo res neko obdobje, ko je peščica enih in istih večjih bandov, non stop krožila po Sloveniji, lahko si jih preštel na prste ene roke. Med njimi smo bili seveda tudi mi (smeh).  Danes je končno spet več izbire. In to po mojem mnenju dobre izbire. Z novimi kvalitetnimi izvajalci, smo tako priča širokemu stilskemu glasbenemu spektru, saj danes na naši sceni najdemo vse živo od metala, punka, hip hopa, jazza, soula, etna, … in še marsikaj.

Bolj pa me skrbi velika prisotnost monopola velikih svetovnih glasbenih korporacij. Saj na globalni ravni očitno zelo težko na plan prodrejo nove glasbene skupine, ki bi lahko krojile nek nov val na svetovnem nivoju, kot se to dogaja pri nas. Stadione polnijo bendi stari 40 let in več. Tudi na punk rock sceni je isto, headlinerji na velikih festivalih, so še vedno skupine, ki smo jih poslušali ko smo bili najstniki. Predvsem pogrešam nove dobre bande na svetovnem nivoju.

No, občinstvo pa to kupuje. Stadioni so polni.

Ja ravno to je najbolj zanimivo. Nostalgija je lepa reč.(smeh) Vse skupaj se mi zdi kot razstava voščenih lutk na odru. Sam osebno nimam nobene želje po obisku takšnih koncertov. Zanima me prihodnost.

Zaključiva v malce bolj športnem duhu. Izhajaš iz zelo rokometne družine, tudi sam si bil včasih del ajdovske rokometne ekipe. Koliko je še rokometaša v tebi?

Malo. Premalo. Časa zmanjkuje za vse. Vsake toliko se udeležim kakega veteranskega turnirja, da preverim če sklepi še delujejo pravilno, in da se srečam z starimi borci. Rokomet je zame predstavljal najlepše obdobje v mojem življenju, saj so mi ekipni duh, disciplina in predanost kasneje v življenju še kako prišli prav. Sem pa ponosen na mojo nečakinjo Nino Kovšca, ki igra za ajdovski Mlinotest in tako nadaljuje z našo družinsko tradicijo.

Bi vedel kdo je selektor slovenske reprezentance v rokometu?

Seveda vem. Moj nekdanji reprezentančni soigralec Uroš Zorman. (smeh)

Kako si pa sicer na tekočem z globalno situacijo po svetu? Poslušaš v avtu raje poročila ali glasbo?

Najraje poslušam zanimive intervjuje. Sploh ponoči. Globalna situacija pa na žalost, kot vemo, ni rožnata in mislim, da smo izgubili kompas.   

Še za zaključek. Bo vojna? Se bomo udarili s Putinom?

Ne pozabimo, vojna je že in to zelo blizu nas in vojne na žalost še vedno pustošijo tudi drugod po svetu. Sicer srčno upam, da do česa takega vsaj pri nas nikoli več ne pride. A mislim, da bomo morali ljudje, hočeš nočeš, stopiti korak ali dva nazaj in se vprašati kaj je naše bistvo. Kot pravi ena izmed naših pesmi, če začenjaš z revolucijo, začni najprej pri sebi.

Pravijo, da bo to civilizacijo pokopala ravnodušnost, do katere nas je pripeljal človeški pohlep in neskončno strmenje k namišljenim idealom, ki nam jih vsiljuje sistem s pomočjo skorumpiranih medijev. S tem se popolnoma strinjam a vseeno upam, da se stvari odvijejo drugače.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Vse fotografije: Klemen Bizjak