S tridesetimi pride slutnja, da se desetletja v resnici ločijo po občutku odgovornosti. Sama sem trenutno na pragu štiridesetega. Nekaj več kot leto dni me še loči od te številke, a že nekaj časa čutim približevanje. Ob tem se jasno spominjam praznovanj svojih staršev, ko so obeležili to lepo številko. Bila sem otrok, oni pa so se mi zdeli tako odrasli. Danes, ko sem skoraj tam, tega občutka ne poznam. V sebi sem še vedno ista smrklja, kot sem bila pri dvajsetih. Včasih se mi zdi, da me čas prehiteva.

Četudi na prvi pogled ne opazim sprememb pri sebi, jih vidim, ko opazujem svet okoli sebe. Pri pogovoru z mlajšimi je kmalu jasno, da nismo enake starosti. Ugotavljam tudi, da je vsako leto več ljudi, ki so mlajši od mene. Mnogi so že odrasli. To mi daje občutek, da sem stopila v neko novo življenjsko obdobje, ko mladost ni več samoumevna. Morda je to slavna kriza srednjih let, o kateri se veliko govori – tista prelomnica, ko se zaveš lastne minljivosti, ko naenkrat začutiš krhkost časa in minljivost telesa. Vprašanja, ki sem jih prej pometala pod preprogo vsakdana, so zdaj potrkala na vrata. Sem tam, kjer želim biti? Sem v stiku s sabo, s svojimi vrednotami, s svojim telesom? Zdi se, kot da se meglice mladostnih iluzij počasi razkadile, svet pa se je pokazal v svoji resnični podobi. Ne lepši, a vsekakor jasnejši. Oziram se nazaj na svoje odločitve, jih premlevam in stvari postajajo kristalno jasne.

Telo se počasi spreminja. Spanje ni več samoumevno in stres pušča posledice. A hkrati prihaja nova globina in zrelost, ki pomirja. Spremenila se je tudi moja samopodoba. V letih odraščanja sem pogosto stala pred ogledalom s kritičnim pogledom. Iskala sem napake in našla sem jih. Vsaka nepravilnost, vsak kilogram, vsaka senca pod očmi, vse se je zdelo preveč. Danes je drugače. Ne zato, ker bi bilo telo bolj popolno, temveč ker sem ga sprejela. Z nekaj dodatnimi kilogrami in obrazom, ki nosi sledi časa, se počutim bolje kot kadarkoli. Ne iščem več odobravanja.

Z leti se je spremenil tudi moj odnos do družbe, ki me obdaja. Nisem več deklica, ki skuša ustreči in pomiriti vsakogar okoli sebe. Sem ženska, ki zna postaviti mejo in reci 'ne', ne da bi se ob tem počutila krivdo. Svet opazujem z več distance, a tudi z več topline. Zavedam se, da stvari niso črno-bele, da je resnica pogosto ujeta med plastmi okoliščin in prav na podlagi tega sem razvila jasna načela, ki me vodijo skozi življenje. So moj notranji kompas, na katerega sem zelo ponosna. Lepo je imeti plemenite vrednote, a še pomembneje je po njih živeti. Trudim se, da so moja dejanja skladna z mojimi prepričanji, kajti besede izzvenijo, dejanja pa ostanejo. Ta notranja opora, zgrajena iz izkušenj in spoznanj, je zdaj temelj, na katerem stojim trdneje kot kadar koli prej. Tako štirideseta zame postajajo simbol. Ne samo obdobja, temveč prehoda. Čas, ko sem začela resneje razmišljati o tem, kaj puščam za sabo. Postala sem bolj zavestna ustvarjalka svojega življenja. Prevzemam različne vloge in ustvarjam pomenljive odnose. Zdaj vem, da se svet ne spremeni sam od sebe, temveč, da imam moč vplivati in soustvarjati boljšo družbo. Z majhnimi dejanji in z iskrenostjo.

Verjamem, da se vsakdo ob prehodu v novo desetletje vsaj za trenutek ustavi, se ozre in se vpraša, kam je šel ves ta čas. In če odgovori niso takšni, kot bi si jih želeli, je to gotovo klic po spremembi. Ne tragičen, ampak spodbuden. Še vedno imamo čas in moč, da spremenimo smer, kamor smo namenjeni. Morda počasneje, bolj premišljeno, a s pogumom, ki ga prej nismo poznali.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

Deli Nazaj