Za nami je polovica projekta Evropska prestolnica kulture. Kako si sama zadovoljna z dosedanjim potekom in predvsem z odmevnostjo dogodkov? 

Začeli smo z zelo odmevno otvoritveno slovesnostjo in čeprav se je potem zdelo, da nam je ritem malo padel, je bila vse to samo priprava na številne projekte, ki so sedaj že v teku ali pa še prihajajo. Če omenim samo prva dva množična dogodka, ki sta se letos že odvila, lahko z veseljem rečem, da sta oba izpolnila vsa pričakovanja. Otvoritveni dan 8. februarja je združil prebivalstvo Gorice in Nove Gorice in dal vsem zavedanje, da smo eno, da smo skupnost, ki lahko dobesedno premika meje. S serijo dogodkov v sklopu Pohoda za Evropo, ki so se večinoma odvili na Trgu Evrope in Kolodvorski ulici, ki sedaj postajata EPIC distrikt, pa se je odprlo in zaživelo novo območje, ki je paradoksalno na robu obeh mest, na robu obeh držav, hkrati pa postaja nov center združevanja.

Če se malce ozreš nazaj, kaj je bil zate vrhunec dosedanjega programa EPK?

Zame osebno je umetnost ključnega pomena za kvaliteto življenja in letos se je nabralo že veliko trenutkov, kjer sem se zavestno ustavila in si rekla: "Andreja, to je čudovita izkušnja". To je bilo na primer na gradu Rihemberk, ko sem sedela na ležalniku, skozi slušalke poslušala Netopirsko simfonijo in občudovala naravo ter mogočno obzidje gradu, pa v parku Rafut ob otvoritvi projekta Simfonični gozd, izredna gledališka izkušnja je bila predstava V iskanju izgubljenega jezika iz trilogije Nezmožni umreti, pa novi film Anje Medved Ne pozabi me. Tudi razstave del Zorana Mušiča so se me zelo dotaknile in me popeljale v globok razmislek o naši trenutni realnosti. In nenazadnje bo življenje v Novi Gorici za vedno definiral trenutek, kje smo bili zvečer 23. maja 1976, pardon 2025.

Poleg tega je vrhunec tudi vsaka predstavitev programa evropske prestolnice kulture, ki jih delamo za različne skupine, ki nas obiščejo (šole, turistične delavce, poslovneže iz cele Evrope). To, da se jim zasvetijo oči in veselo prikimajo, ko razumejo naš koncept preseganja meja, mi da vedeti, da je naša tema res velika in relevantna.

Kaj pa je tisto česar se v programskem smislu najbolj veseliš v prihodnje?

V naslednjih mesecih nas čakajo glavni umetniški vrhunci in čeprav jih vsebinsko že zelo dobro poznamo, je vseeno nekaj popolnoma drugega, ko jih na koncu tudi doživimo. Vedno znova me preseneti veličina in originalnost dogodkov uradnega programa GO! 2025 in vesela sem tega, da v našo okolico vnašamo umetniške impulze (tja, kjer jih običajno ne bi pričakovali). Zato zvedavo čakam, kako bo uprizoritev opere Potovanje v Reims spremenila videz in izkušnjo Železniške postaje Nova Gorica. Predstava Brezmejno telo MN Dance Company bo premikala meje v vseh smislih – po njeni vsebini, plesni dovršenosti in lokaciji, kjer bo umeščena (Pomnik miru na Cerju). In predstavljam si, da bo modna revija Benedetti Life pred Občinsko palačo, s prepletom visoke mode, ekološke ozaveščenosti, napredne tehnologije in brezčasnega glamurja, nepozaben spektakel.

Zadolžena si za marketing in promocijo. Kdaj se je pravzaprav »tvoje delovno mesto« že odprlo, s katerimi izzivi najbolj soočaš pri promociji tako velikega projekta, ki ga je navsezadnje potrebno usklajevati tudi z drugo državo in koliko vas v ekipi skrbi za promocijo in marketing?

Projekt EPK se je začel intenzivno odvijati kmalu po razglasitvi naziva decembra 2020, jaz pa sem se ekipi pridružila julija 2022. Zaradi obsega dela in tudi izrednega stresa imamo precej veliko fluktuacijo zaposlenih, vemo pa tudi, da se s tem soočajo čisto vsi EPK-ji. Sicer pa jedro marketinga in komunikacije sestavljamo tri zaposlene, pomagajo pa nam zunanje sodelavke (zlasti za družbena omrežja in dogodke) ter ekipa študentk in študentov, ki pokrivajo delo v komunikacijski pisarni.

Ena od stvari, ki me je pri delu (negativno) presenetila (gotovo tudi zaradi dejstva, da sem prej vedno delala v zasebnem sektorju), je količina birokratskega dela, po drugi strani pa razumem, da smo v javni upravi, ki je administrativna funkcija. Seveda pa si želim, da bi nam uspelo meje premikati tudi na teh področjih in da bi bilo birokratizacije čim manj (kot to lepo analizira David Graeber v knjigi Bulšihti: teorija).

Ena zelo pozitivnih stvari, ki nam je že od začetka olajšala delo pri vseh elementih komunikacije, je jasna in dobro premišljena korporativna identiteta znamke GO! 2025, ki jo je razvila bolonjska agencija ButMaybe, nato pa so jo nadgradile in razvile še preostale oblikovalske agencije, s katerimi smo delali do sedaj. To nam omogoča, da so vsi vizualni elementi evropske prestolnice kulture, pa naj bodo v Sloveniji ali Italiji, del celote.

Kje morda sama opažaš rezerve ali priložnosti pri promociji EPK-ja?

Menim, da je ena od največjih priložnosti pri promociji in tudi širšem vplivu evropske prestolnice kulture povezovanje kulture in poslovnega sveta. Konec koncev je kulturni in kreativno sektor gonilo razvoja in inovacij. Imamo kar nekaj projektov uradnega programa, kjer se je ta naveza že uresničila: turistične projekte Zavoda za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina (Šverc tura, Biškotične, Plemenita potepanja), projekt BulevAR podjetja Arctur, hotel Park, ki se počasi spreminja v “art hotel” in Borderless Beer, pivo, varjeno v sodelovanju slovenske in italijanske mikropivovarne. Poleg tega so nas prepoznala tudi lokalna in regionalna podjetja, ki so postali naši sponzorski partnerji in to tako za celoten program GO! 2025, kot tudi posamezne projekte. Prav z njimi gradimo prepoznavnost pomena kulture za regionalno gospodarstvo, ki skozi naše partnerstvo tudi vračajo nekaj nazaj v lokalno okolje, ki jim omogoča preživetje.

Kako si zadovoljna z odzivom občinstva in na sploh prebivalcev Nove Gorice in Gorice? Pred začetkom projekta je bilo čutiti nekaj skepse, danes pa je vendarle občutek , da so občanke in občani GO! 2025 vzeli za svojega. 

Odkar imamo odprto komunikacijsko pisarno precej dobro zaznavamo utrip in mnenja ljudi, saj nam to neposredno povejo. In res je, da je bilo v začetku nekaj dvomov in vprašanj, kaj se sploh dogaja in kaj se bo dogajalo, vendar je sedaj dogodkov tako veliko, da teh vprašanj ni več. Poleg tega so se odprla mnoga nova prizorišča, nove instalacije, nove razstave in odvijajo se res številni ter raznoliki dogodki. Sama sicer menim, da se je treba za kulturo in umetnost tudi malo potruditi. Zelo blizu mi je teorija filozofa Alaina de Bottona, da nam umetnost omogoča, da bolje razumemo sebe, druge in svet okoli nas. Več pozornosti in energije, kot umetnosti in kulturi posvetimo, več bomo iz tega dobili.

Če se osredotočimo na EPK promocijo v medijih, čemu namenjate največ pozornosti? Digitalnim vsebinam, tiskovinam ali klasičnim medijem? Imate za vsako ciljno publiko različne vsebine?

Naša začetna strategija je bila, da se osredotočamo na vsebine (in ne na plačano promocijo), saj smo teh imeli že od vsega začetka zelo veliko. Da z mediji sodelujemo tako, da jim ponujamo intervjuje, poglobljene analize, vodstva in študijske obiske in se ne odločamo za oglaševanje. Seveda pa je z velikimi dogodki prišla tudi potreba po dodatni promociji, ki jo izvajamo kot miks oglaševanja na televiziji, v tisku, na radiu ter spletu. Veliko se zanašamo tudi na naše lastne kanale – spletne strani in družbena omrežja. Zlasti slednja so ključnega pomena, saj lahko hitro napovedujemo in poročamo o dogodkih. Imamo zelo močno prisotnost na Facebooku in Instagramu, vedno bolj viden in obiskan pa je tudi naš TikTok kanal.

Kaj si želiš, da bi ostalo tudi po zaključku projekta EPK? Kako si morda predstavljaš kulturni utrip v Novi Gorici, pa tudi v Vipavski dolini, v prihodnjem letu?

Moja največja želja je, da evropska prestolnica kulture naredi močan rez v prostor (in čas). Da spodbudi nove procese, nova razumevanja, nove načine razmišljanja in sodelovanja. Ker to je pravi namen tega, da smo brezmejni, da premagamo tisto, kar nas zamejuje. Kot pravi James P. Carse, družbo definirajo meje, kulturo pa definira horizont.

Najverjetneje se bo v letu 2026 v kulturi pojavila manjša kriza, nenazadnje se bo iztekla večina financiranja, ki je poganjala velike in manjše projekte. Hkrati pa so se zgradila sodelovanja in procesi, ki bodo lahko zagnali novo rast, nov razvoj, nove kulturne projekte. Ne smemo pozabiti, da ima Slovenska turistična organizacija kulturo in umetnost za svojo strateško usmeritev tudi v letu 2026 in da imamo v Sloveniji kar nekaj primerov (zgled nam je lahko npr. Maribor), kjer je mesto kulturo prevzelo kot nosilni steber razvoja. Prav to, kako kultura prinese nov razvoj v mesto in regijo, nam kažejo tudi primeri drugih evropskih prestolnic kulture (Graz, Linz, Matera idr.).

Sama po rodu izhajaš iz Ajdovščine. Kako danes vidiš kulturo na Ajdovskem? Kaj te morda najbolj privlači in česa po tvojem mnenju primanjkuje?

Ker že kar nekaj let ne živim več v Ajdovščini, v mestu vsakič vidim in doživim kaj novega, tako da doživljam nek svojevrsten miks tega, da sem (bila) domačinka in sem hkrati (skoraj) turistka. Mesto doživljam precej nostalgično. Vsakič se na primer spomnim zvokov in vonjev deževne poletne noči, ko sem se nekega večera v tišini vračala iz kina domov na Ribnik; to je tak skoraj filmski spomin. Sicer pa z veseljem čakam ponovno odprtje Pilonove galerije. Hkrati pa vse Ajdovce vabim, da si pogledajo uradni program GO! 2025, ki jim je trenutno najbližje – razstavo in instalacijo Point de vue, umetnikov Annibel Attems, Vena Pilona, Marka Pogačnika in Evgena Bavčarja v Vipavskem križu.

* Intervju je bil prvotno objavljen v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Andreja Repič Agrež osebni arhiv    

Deli Nazaj