Monika, v Grčijo si se preselila ravno ob začetku gospodarske krize, ko še ni bilo slutiti njenih pravih razsežnosti. Kako je razvoj okoliščin vplival na tvoje življenje in delo?

V Solunu prebivam štiri leta in ukvarjam se s posebno vrsto gledališča s senčnimi lutkami, ki se v Grčiji imenuje Karagkiozis. Ta oblika senčnega gledališča je del tradicije in je v Grčiji dobro poznana. Redno nas vabijo v vrtce in šole, poleti pa imamo tudi predstave na prostem. V teh nekaj letih od kar sem tu, skorajda ni opaziti razlike v povpraševanju. S fantom, ki se ravno tako ukvarja z gledališčem, sva se udeležila več mednarodnih festivalov lutkarstva na Poljskem in na Nizozemskem. Karagkiozis je zelo priljubljena veja lutkarstva, sploh zato, ker se veliko zgodb nanaša na razno mitološko vsebino.

Mediji nas neprestano bombardirajo in v nas zbujajo občutek, da je življenje v Grčiji praktično nemogoče ali vsaj do skrajnosti oteženo zaradi pritiskov vlade, varčevalnih ukrepov, stanja na trgu dela ... Ali gre zaupati novicam, ki nas obdajajo in Grčijo jemati kot deželo iz katere mladi predvsem bežijo?

V teh letih odkar sem tu, dobim zelo pogosto to vprašanje in nikoli ne vem kako odgovoriti. Razmere tu so res neperspektivne, vendar ne nasilne in tako tragične kot prikazujejo mediji. Šibke družbene skupine so najbolj ogrožene, ker imajo manj možnosti za prilagajanje situaciji. To so predvsem starejši in pa mladi, denimo po končanem študiju. Nekateri prijatelji so prisiljeni sprejeti težke delovne razmere, ker nimajo drugih možnost. Veliko mladih, ki sem jih tu spoznala, se je že odselilo v tujino. Za mnoge vem, da se ne nameravajo vrniti. Tisti, ki pa še študirajo in so tu, se politično udejstvujejo in se potegujejo za spremembe. Radikalne ideje in nestrpnost so ob tem pogoste. V veliki meri pa se moji vrstniki morajo zanašati na starše in tudi če so se že osamosvojili, so se mnogi vrnili spet domov, kjer si delijo življenjski prostor s starši. Vstop v samostojnost pomeni selitev v tujino, najbolj v Veliko Britanijo, Nemčijo, Švedsko, Nizozemsko. 

Slišimo tudi, da Grčija sedaj lažje diha, da je bila zavrnitev referenduma edina demokratična poteza, po drugi strani pa tudi vse hujšo zaskrbljenost EU in spekulacije o prihodnosti njenih članic.

Predreferendumsko vzdušje je bilo pestro. Mediji, razen nacionalne televizije, so vodili agresivno kampanjo v podporo 'DA', ki je vsak dan prinesla nov škandal, denimo od manipuliranja fotografij, ki naj bi prikazale grško bedo, do incidenta, v katerem je novinar pred kamero pahnil upokojenca, ki je kritiziral televizijsko hišo. Seveda so ljudje v strahu in živčni, vendar takšna medijska kampanja spodbuja tudi veliko humorja in parodij. Prijateljica je bila priča, ko je stari gospod ponudil drahme za plačilo v baru. Ljudje, ki so volili proti, so tisti, ki upajo, da bodo nadaljnja pogajanja prinesla boljše rešitve, tisti ki v vsakem primeru ne morejo veliko izgubiti. Nasprotniki, ki so volili za pa so tisti, ki se bojijo nestabilnosti, večinoma upokojenci, ki se bojijo izgube pokojnin in tisti, ki se bojijo morebitnega izstopa iz Evropske unije.

Kljub obstoječim razmeram si se v tem času že dodobra prilagodila načinu življenja, ki je v marsikaterem pogledu nekoliko različen od našega. Kaj najbolj pogrešaš iz domačih krajev?

Dandanes življenje v tujini, sploh če gre za evropsko ozemlje, ni nobena eksotika. Veliko mladih že ima to izkušnjo in v prihodnosti bo najbrž takih vse več. Potreben je pogum, samoiniciativnost in nekaj iznajdljivosti. Iz domačih krajev pa najbolj pogrešam naravo, dobro hrano in vino. Ni ga čez domač pršut in Pinelo.Po mojih izkušnjah idealnega kraja ni. In kamorkoli greš, nosiš svoje probleme s sabo. Pomembna je vztrajnost, ni je stvari, na katero se ne bi mogli prilagoditi. In občasno bentenje tudi pomaga.

Grško senčno gledališče Karagkiozis

Deli Nazaj