Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Vstala Pomidorska

Ste se kdaj vprašali če Ajdovščina resnično spada pod Primorsko? Petra Brecelj v svoji prvi kolumni brez dvoma potrdi, da smo Wajduci zagotovo tudi Primorci.

Vstala Pomidorska

V zadnjih nekaj mesecih sem imela sorazmerno obilo priložnosti (vsekakor več kot prej) za navezovanje stikov z obalno rajo oziroma 'pristnimi' Primorci, kot si radi pravijo. Veste, kaj še radi pravijo? Da mi, Wajduci, to sploh nismo – Primorci namreč. In tako sem bila nedavno prekrščena v Gorenjko. Vsi moji bojeviti poskusi gorečega zagovarjanja naše pravice do primorskega statusa – najsibo še tako vneto navajanje vse od geopolitičnih pa do zgodovinskih argumentov – so naleteli na gluha ušesa (očitno zadelana z morsko soljo) in padli na neplodna tla (očitno zjebana od morske soli), češ da beseda 'Primorec' pomeni pač 'pri morju', kar mi nikakor nismo, saj nimamo morja v dogledu, pika. Ta segregacija na nas in njih pa je postala še toliko očitnejša (in akutnejša) zaradi jezikovne vrzeli, saj se je nemalokrat izkazalo, da bi še kako prav prišla (na žalost še neobstoječa) aplikacija za simultano podnaslavljanje.

Dejstvo je, da že manjše razdalje izzovejo narečne razlike in tako, recimo, v Ajdovščini spijemo kozarec wade, potem ko smo postavili wgrajo, ki se jo lahko lepo vidi skozi waknu, medtem ko v Vrhpolju spijejo malo vade po napornem postavljanju vgraje, lepo vidne skozi vaknu. Pribijmo temu še kak kilometer, ovinek in klanec več, pa človek tako rekoč potrebuje slovar že za osnovno oralno, mislim verbalno (oralno res nikoli ne dela težav) sporazumevanje. Naj samo za pokušino navedem nekaj obalnih 'tujk': škavace, žgabacin, zgembo, žlepa, lavandin in koša (seveda je na tem mestu treba poudariti, da noben g ni h in da je vrivanje j-jev, kakopak, strogo prepovedano). Kot zavedna Primorka, se opravičujem, Wajduka lahko na to rečem le: »Ma kej je tma?« (kar bi zgoraj omenjena aplikacija podnaslovila s: 'Kako, prosim?').

Kot se izkaže, so škavace, žgabacin, zgembo, žlepa in lavandin nič drugega kot smeti, shramba, tepec, klofuta in škaf (»Pa rječi škf, mona!«), meni osebno najbolj omiljeni izraz koša pa pomeni 'kako si kaj' oziroma 'kaj dogaja'. Zakaj mi je prav ta najljubši? Ker lepo povzame miselnost Obalčanov (Obalcev? Obalanov? Obal-vseeno-mi-je-kaj-samo-da-niso-Wajduci): zakaj bi uporabil tri besede, če lahko samo eno? Kar gre z roko v roki še z nekaterimi drugimi krilaticami, ki pritičejo Obali: 'hiti počasi' oziroma kar 'zakaj bi hiteli, saj počasi se daleč pride', 'jutri je še en dan', 'če ne zlepa, pa sploh ne', 'samo brez panike, na morju si' in podobnimi umotvori, na katere bi bili vsi zen budisti ponosni, mi, Wajduci, pa ne preveč – in tako postane razkorak še očitnejši.

Ampak veste, kaj? Tem bolj ko razmišljam, tem bolj mi ta delitev narodov ustreza, saj res nočem pristati v istem košu (pa tudi škfu ali lavandinu ne) s samooklicanimi 'pristnimi' Primorci. Kot predana Wajduka, s h-jem na ustnicah in z burjo v srcu, se namreč ne odpovem svojemu melodičnemu zavijanju ne svoji od burje prebičani nevrotični naravi, naj Obalčani kar imajo svoje ležerno, uživaško in ameboidno prekladanje vzdolž svojih celih 46 kilometrov obalnega pasu, pff!

Toda. Preden stečem po vile in baklo, bolje, da se ustavim – zakaj bi iskala in poudarjala razlike, če je bistvo tega sestavka prav nasprotno: dokazati, da smo mi oni in oni mi, torej eno (ooo, kako poetično), zato bi bilo precej smotrnejše najti kakšno podobnost, mar ne?

Človeku pravzaprav ni treba iskati predolgo, da bi našel okroglo skupno točko, saj je odgovor tako rekoč na dlani (sploh v teh dneh, ko se prav brezsramno bohoti in zori), to pa je nihče drug kot – pomidor. Kdor jé v solati pomidore in ne paradajze (še manj pa paradižnike!) poleg zvrhanega krožnika pašte in ne makaronov (še manj pa testenin!) je kratko malo Primorec, mona, in pika.

Torej, mislim, da je več kot očitno (ja, na podlagi neizpodbitnega pomidorskega testa, blagoslovljen bodi vsemogočni pomidor), da je ta razkol med njimi in nami, obalno-kraško in goriško regijo, brezpredmeten. Zato stopimo vsi skupaj in se spomnimo, kaj je tu bistveno – da se moramo s skupnimi močmi zarotiti proti Postojnčanom. Ker oni pa RES niso Primorci.

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon