Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Strah pred neuspehom - Fobija individualista ali kapitalistična stigmatizacija?

»Ja kaj bodo pa sosedje rekli?« je mantra, s katero je odraščala večina slovenskega življa. Ker kar si sosed o nas misli, je pač ključno za preživetje v ruralni slovenski folklori. Pove Mia Hočevar v svoji kolumni na temo neuspeha.

Zadnjič sem se dobila na kavi s kolegico. Malo sva kramljali o faksu, znancih in življenju, pa je beseda nanesla na njeno mlajšo sestro, ki je pravkar prilezla do gimnazije. »Madona, gre hitro čas,« sem umno izustila in se soočila s plazom težkokategornih pohval. Punca je pridna, vestna, delovna, skromna in zelo natančna. »Perfekcionistka, pač,« mi je rekla in se ponosno nasmehnila. Tudi sama sem pohvalno prikimala, češ, kaj lahko človek takemu orisu sploh prida. Sicer ne poznam nikogar, ki bi tako željno hvalil lastno rodbino, a že tedaj sem slutila, da bo kmalu priletela ost, ki bo zasukala situacijo. Deklič menda noče v šolo, če njeno znanje ni stoodstotno. Knjigo guli, dokler učbenika ne zna praktično že navajati, in šele tedaj je zadovoljna in pripravljena na spopad s kontrolko. Če ni, ostane doma. »A ni to malo pretirano,« so se mi obrvi povzdignile v višave.

Ampak nato sem si dovolila nekoliko razmišljati. Naporno delo sicer, a včasih potrebno. Opomnila sem se, kako zadržana sem bila do (malone prisilne) vključitve v slovenistični gledališki krožek. Nisem bila prepričana, ali je to zame. No, ne, da ni zame, ampak ali sem v tem dobra. Ker če, bogvaruj, nisem, se bom osramotila. Sama pa ne poznam nobene duše, ki bi brezskrbno stopila na oder, vedoč, da je zanič.

Zakaj nas je tako strah neuspeha?

Sram je verjetno eden izmed poglavitnih dejavnikov. »Ja kaj bodo pa sosedje rekli?« je mantra, s katero je odraščala večina slovenskega življa. Ker kar si sosed o nas misli, je pač ključno za preživetje v ruralni slovenski folklori. Le da se je to v dobi pestrega socialnega življenja in obkrožitvi s tehnologijo preneslo na širše območje. Če si zakomiral pod klopco, to ne ve več le Miki, ampak tudi Pero, ki je to nadvse primitivno novico zvedel prek skypa. Banalen primer, ki ga pa zlahka prenesemo v šolske klopi. Seznanjena sem z zgodbo, ko je moral dijak zaradi zamude k uri za kazen zapeti pred razredom pesem po lastnem izboru. Seveda so ga vsi posneli in video je hitro zakrožil po facebooku. Naj poudarim, da fant žal ni pevsko nadarjen. Sram se zna človeku hudičevo zariti pod kožo, spomin nanj pa pekli še dolgo. Nekako dvomim, da bo še kdaj z veseljem zapel pred komerkoli razen v varni zasebnosti tuš kabine. Strah pred neuspehom in posledičnim osramočenjem zna ljudi stigmatizirati do te mere, da si preprosto ne drznejo poskusiti novih stvari. S tem ne ciljam na posege po raznovrstnih substancah; s tem ni bilo nikoli težav. Merim na dejavnosti, ki si jih človek na tihem želi poskusiti, a je že preveč ujet v začarani krog neuspeh – sram, da bi jih dejansko izvedel.

»Kdaj ste zadnjič poskusili nekaj narediti prvič?« je naslov članka, ki sem ga brala pred kratkim. Ko sem preletela mentalni seznam, sem hitro zaključila, da že dolgo ne. Nič presenetljivega zame, ki sem bolj kot ne človek rutine, je pa taisti zaključek presenetil številne kolege. Po plehkih izgovorih in iskanju krivca so naposled vsi prišli do podobnega zaključka: želeli so poskusiti nekaj novega, a jih je strah pred neuspehom zaustavil. Ena ni šla na kuharsko delavnico, ker se je bala, da bodo ostale kuhale na nivoju Gordona Ramseya. Drugi ni šel na tečaj swinga; bojazen, da ima dve levi nogi, je bila močnejša od želje po znanju plesa. Tretja se ni prijavila na branje svoje poezije v Ziferblattu, ker se je bala, da je zanič. Okej, to sem bila jaz, a bistvo je, da smo vsi klonili prav zaradi strahu pred neuspehom.

Je že res, da nas neoliberalizem posiljuje z idejo uspeha kot glavne vrednote in nasploh edinega pravega smisla življenja. Pustimo družino, prijateljstvo in ljubezen ob strani, smotrno je, da napredujemo čim višje, se kopamo v denarju in plemenitimo z družbeno močjo, ki je v kapitalizmu nenazadnje edina, ki kaj šteje. Kako prazno. Nadvse puščobno, a vendarle se vsi ženemo za tem. Čeprav je uspeh kot vrednota že povsem izrabljen, sama v njem še vedno vidim srž čistosti. Mogoče s tem (pod)zavestno opravičujem lastno željo po njem, ki jo iz ambiciozne nravi ne znam niti ne želim izkoreniniti. Nenazadnje sem tudi sama del kapitalistične sfere, odraščujoč pod globalnim geslom »Naj zmaga najboljši!«. Prav ta pritisk je kriv, da se odločamo le še za dejavnosti, za katere vnaprej vemo, da bomo v njih uspešni. V kapitalizmu ni prostora za neuspeh. Tu ni prostora za poražence, le še zmagovalce. Simpatično geslo »Važno je sodelovati, ne zmagati.« se je sprevrglo v parolo »Če sodeluješ, tudi zmagaj.« Prostora za napake je malo, za solidarnost in komunitarizem pa še manj.

Profesorica s srednje je rada poudarila, da je ljubezen tista vrednota, ki je gonilo sveta. Ni edina; sporočilo vsakega družbenokritičnega romana je nazadnje v tem, da je rešitev v ljubezni, ljubezni do sočloveka. Z njo prebrodiš težo neuspeha in le-ta ti da moč, da se ponovno podaš na vijugasto pot življenja, ki bo morebiti spet vodila do poloma. A nič zato, če si obkrožen z ljudmi, ki ti pomagajo, da se potegneš iz dreka. Tedaj je vsak neuspeh videti manjši, uspeh pa je tolikokrat večji, če ga imaš s kom slaviti.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v reviji Microtopia, ki jo je izdal Mladinski Center Hiša mladih Ajdovščina.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

 

Mia Hočevar
Kolofon