Slovenski visokošolski sistem funkcionira po principu učno-ciljnega izobraževanja, ki se manifestira v učnih izidih in kompetencah. Učni izidi so pri nas uzakonjeni, tako da podiplomski študijski programi študentu omogočajo poglabljanje znanja na širših strokovnih področjih, iskanje novih virov znanja, uporabo znanstvenoraziskovalnih metod in, kar je najpomembneje, razvijanje kritične refleksije. Dober študij mora tako študentu najprej nuditi prostor, v katerem se lahko s profesorji in ostalimi, ki sodelujejo v njem, nauči predvsem misliti in razsojati.

Še do nedavnega se je pri nas izraz kompetenca uporabljal izključno v kontekstu poklicnega, največkrat srednješolskega izobraževanja. Danes pa je s poudarkom na družbi znanja vstopil tudi v univerzitetno, podiplomsko in celo doktorsko izobraževanje ter pomeni zasuk od temeljnih znanj k bolj praktičnim in uporabnim ter hkrati specializiranim vsebinam. Vendar pa je tak zasuk lahko v marsičem problematičen. Ne le da se misli, da so praktične vsebine bolj uporabne, tudi cilji izobraževanja dandanes niso več npr. izobraženost, splošna razgledanost ali oblikovanje osebnosti itn., ampak znanje, ki je utelešeno v specifičnih kompetencah za opravljanje delovnih nalog.

Dober študij na podiplomski stopnji bi potemtakem moral nuditi oboje: tako teoretske podlage, ki so temelj vsega, kot tudi praktikum, v katerem se bodo študenti urili v raznih veščinah, denimo javnega nastopanja, pisanja in argumentacije. Krčenje kontaktnih ur na račun povečanja individualnega dela študentov se je za nekatere sicer izkazalo kot določena mera svobodnega študija, hkrati s tem pa se odgovornost za kakovostno izobrazbo vse bolj vali z visokošolskih institucij na pleča študentov. Vendar bi takšne skrbi morale biti ob vpisu na drugo, podiplomsko stopnjo odveč. Od študentov na drugi stopnji se namreč pričakuje večjo mero samostojnosti, saj so študiji največkrat interdisciplinarni in bolj zahtevni v primerjavi s prvo stopnjo. Poleg tega kritične refleksije, ki naj bi jo takšen študij razvijal, ni mogoče izmeriti, kot je mogoče izmeriti znanje upravljanja stroja, in takšnemu kritičnemu znanju je včasih mogoče le zavidati. Za kritično razumevanje je potrebno več znanja kot zgolj za neko opisno raven, hkrati pa to terja več časa, motivacije in energije. Sicer obstajajo razlike med posameznimi študijskimi področji, vendar bi mentorjeva vloga ob tem morala biti predvsem v poudarjanju intenzivnosti, ne pa ekstenzivnosti pedagoškega in raziskovalnega dela. V paradigmi učno-ciljnega izobraževanja imajo študenti in njihov učni proces prednost pred procesom poučevanja s strani predavatelja, kar pomeni, da bi študenti vsak odmik od zastavljenih ciljev študijskega programa morali jemati kot grožnjo svoji izobrazbi, ne pa kot bližnjico do diplome.

Pri drugostopenjskih programih visokošolske institucije vse bolj izobražujejo za ozko profilirane strokovnjake ali za strokovnjake izrazito interdisciplinarnih področij, ki se v disciplinah, za katere so se izobraževali, izkažejo bodisi za preveč zamejene bodisi premalo kompetentne, saj jim študij ni omogočal razvoja kognitivnih operacij, značilnih za teoretsko in temeljno mišljenje pojavov. Ta značilen simptom visokošolskih institucij sledi bolonjskemu imperativu po privlačnosti študija, ki je lahko, kot smo dejali, v marsičem zavajajoč. Posledično so lahko učni izidi pomanjkljivi in površni, saj so lahko premalo poglobljeni ter obenem preveč razdrobljeni. Privlačno zveneči interdisciplinarni študijski programi se zato lahko znajdejo v zaostanku za bolj razširjenimi enodisciplinarnimi študijskimi programi, ki izobražujejo denimo samo za pravnike ali samo za psihologe ali samo za sociologe, ne pa za vse troje skupaj.

Pred vpisom v študijski program si je zato treba vzeti čas in si kljub privlačnemu imenu programa natančno ogledati njegovo vsebino, cilje, reference predavateljev, razporeditev dela, načine ocenjevanja, predvideno literaturo in pridobljen strokovni naslov …, možno zaposljivost pa vzeti z rezervo, saj so za njo poleg izobrazbe pomembni tudi drugi dejavniki in splet okoliščin.

lektoriranje članka: Anja Mugerli

Deli Nazaj