Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Strah – fobija – zakaj sem drugačna?

Menim, da je dejstvo, da današnji svet prepoveduje istospolno ljubezen naravnost pretresljivo. Da se današnji svet posmehuje ljudem, ki ne razmišljajo in živijo, tako kot večina. Kolumna Gaje Lavrenčič.

Rodimo se v prečudoviti svet, poln barvitih prispodob, sanjskih pokrajin in dišečih svežin, ki nam jih podarja Zemlja. Ustvarjeni smo bili, da raziskujemo ta čudesa sveta, da si ogledamo, otipamo, vonjamo in okušamo, kar nam je dano in najpomembneje, da občutimo. Kot edinstvena bitja smo vrhunska specialiteta, ki je skozi zgodovino spoznala veliko stvari. Učimo se vsak dan in nikoli, res nikoli nismo objektivni. Smo ljudje kot celota, fizično telo in naša duša. Hvala bogu, ne zmoremo biti sprogramirani stroji, od njih nas loči en izjemno absurden dejavnik, čustva.

Vsak posameznik, kot celota sestavlja edinstveno kombinacijo neskončnosti. Smo mogoče enake rasti ali teže, vendar je posameznikova notranjost edinstvena. Kljub temu, da sestavljamo gromozansko vsoto posameznikov, nihče nima enake osebnosti. In ravno to nas naredi posebne. Raznolikost in drugačnost je eksplozija popolnosti in občudovanja. In kljub različnosti imamo vseeno vsi individuumi eno skupno lastnost, ki jo skozi življenju doživljamo vsi. Ljubezen, pojem – občutje, ki je bilo narisano, zapisano že iz pradavnine naprej. Človek, kot čustveno bitje je poleg občudovanja sveta začel občudovati, za njegove pojme najlepšo in najboljšo osebo na svetu. Energetski polji dveh posameznikov sta se privlačili in povezali v najlepše občutje sveta. Tako smo poleg ljubezni občutili srečo, zadovoljstvo, samozavest,… sama prečudovita občutja, zaradi katerih smo rastli in širili naša obzorja.

Svet je preprost in lep, vendar včasih se nit – tok življenja obrne in, kot cunami, brez razloga ubije na milijone nedolžnih ljudi. Ljudi, ki iščejo svojo srečo in delajo, kar sami pri sebi čutijo, da je prav. A kljub temu umrejo in trpijo. Drugačnost, ni pri vseh sprejemljiva, vsakdo ni svoboden, ljubezen do nasprotnega spola je »normalna« in do istega »sporna«. Človek, ki je drugačen ni več občudovan in srečen, ampak družbena »težava«. Oseba, ki ji je bilo od rojstva naprej pokazano, da se imamo vsi radi in da je ljubezen eno izmed najlepših videnih stvari, ugotovi, da ni več sprejeta. In to samo zato, ker ljubi osebo istega spola.

Kot sanjavi otrok si je celo življenje predstavljal, da bo nekoč spoznal tisto prečudovito pravo osebo, jo pokazal celemu svetu. A je ne sme, ni sprejemljiv, ker je ta oseba istega spola, to pa je po družbenih pojmih za nekatere nesprejemljivo. Sanjaril je o poroki, a poroke ne bo, ker poroka je po pojmih nekaterih ljudi, zveza moža in žene. Kljub temu, da je tako v družbeno sprejemljivi zvezi in nemoralni zvezi prisotno isto občutje ljubezen, je to greh. Oseba, ki je sanjarila o popolnem življenju, kako bo zaživela, imela otroke, ko bo odrasla, ugotovi, da bo celo življenje za nekatere nesprejeta. Svojo zvezo in njeno najbolj prečudovito osebo bo morala skrivati in paziti, da ji zaradi stereotipnega sovraštva ne bo odvzeto življenje, kaj šele, da bi imela z njo otroka.

Zakaj je prišlo do tega, kaj smo s tem sovraštvom pridobili in kaj vse odvzeli??? Odvzeta svoboda tava po svetu razočarana, da je sama, kot posebnost grda, ogabna in nesprejemljiva. Kot drugačna, si želi postati drugačna in posebna, da bi vsaj bila gledana, kot čudovita.

Menim, da je dejstvo, da današnji svet prepoveduje istospolno ljubezen naravnost pretresljivo. Da se današnji svet posmehuje ljudem, ki ne razmišljajo in živijo, tako kot večina. Da menijo, da je edina pravilna ljubezen, ljubezen do nasprotnega spola. Da v današnjem svetu še vedno ubijajo in mučijo ljudi, ker se borijo za pravice do svobodnega odločanja in življenja.

Vsakdo bi se moral svobodno odločati s kom bo preživel svoje življenje, s kom bo delil spomine in v koga bo gledal z iskrico v očeh. Namesto, da bi ljubili drugačnost in spodbujali posameznike, da se odprejo in pokažejo kdo v resnici so, raje vidijo posameznika, ki razmišlja tako kot večina. Če želimo spremeniti svet, bomo morali začeti razmišljati drugače, pozitivno in odprto. Vsakdo si zasluži pozitivno pozornost in občudovanje. Vsak je zmagovalec in piše svojo zgodovino, ki je del zgodovine na planetu Zemlja. Potrebno se je postavi v tujo kožo in poskušati razumeti drugače misleče in drugače naravnane.

Dati jim moramo priložnost, da končno zaživijo brez strahu in brez sramu. Dati priložnost ljubezni. Delati in dajati kar bi radi prejemali nazaj. Odpreti nova vrata v drugačno smer. Spoštovati drugačnost – biti preprosto to kar si. Spoštovati ljudi, ki se že tisočletja borijo za lastno svobodo, ki so bili pripravljeni umreti za ljubezen, ki so verjeli v boljši jutri. Svet in življenje je lahko tako enostavno, če je obdano z ljubeznijo. Zakaj torej ne bi težili k ljubezni, ki ne pozna meja.

Spoštujmo se in svet bo lepši. Bodimo to kar smo. Svet je moj, svet je tvoj, svet je najin, ne glede na to kdo in kaj sem. Živi svoje življenje, živi svoje sanje, ker življenje je eno in ni generalka je premiera, ko se jo živi in ni ponovitve niti popravkov.

MOGOČE NEKATERI ŠE NISO ZRELI, KER NE VIDIJO TE PREČUDOVITE EKSPLOZIJE NESKONČNIH MOŽNOSTI, VERJAMEM PA, DA TA ČAS PRIHAJA IN ŽE TRKA NA NAŠA VRATA, LE ODPRETI JIH MORAMO.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v reviji Microtopia, ki jo je izdal Mladinski Center Hiša mladih Ajdovščina.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Gaja Lavrenčič

#kolumna

Kolofon