Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Vipava, ne rajski vrt, ampak puščava

V tem stanju vsesplošne norosti lahko zahtevamo le takojšnjo ustavitev vseh rušilnih posegov v porečju Vipave. Jasno, pod pogojem, če želijo kmetje sploh še kmetovati. Kolumna Antona Komata.

»Sapa je bila močnejša, izpodmetla je kamenje, odnašala slamo in staro listje, da, celo majhne grude, in zaznamovala svojo pot, če je pihala prek polj. Zrak in nebo sta potemnela, sonce je rdečkasto sijalo skozi njiju in zrak je občutno bodel. Ponoči je sapa še silneje pihala prek polj, spretno odkopavala korenine žita, in žitna stebelca z ovenelimi listi so se bojevala s sapo, dokler jim ni odkopala korenin. Tedaj je žito poleglo in klasje je kazalo smer sape. Možje so gledali uničeno žito, ki se je zdaj naglo sušilo in je bilo izpod prašne plasti videti le še prav malo zelenja.« To je odlomek iz znamenitega romana Sadovi jeze, ki ga je leta 1939 napisal John Steinbeck in zanj dobil leta 1962 Nobelovo nagrado za literaturo.

Ko sem konec februarja hodil ob reki Vipavi, sem videl podobne prizore. »Pokrajina je na debelo prekrita z drobnim prahom. Nekatere njive so zasute z uprašeno prstjo, iz katere štrlijo samo konice žitnih bilk. Druge njive so ogoljene do kamninske podlage in kažejo videz polpuščave. Silni sunki burje so odpihnili tisto, kar je bila nekoč rodovitna prst. Humusa ni več, in ko zajamem zemljo v dlan, mi steče med prsti kot pesek v peščeni uri. Ko zapuščam nesrečno Vipavsko dolino, se ozrem in vidim, da nad pokrajino lebdi orjaški prašni oblak. Kot zlovešča rdeča goba je, skozi katero prenika le medla sončna svetloba.«

Katastrofalna prašna skleda

»Dust bowl«, prašna skleda, je bila katastrofa, ki je v zgodnji tridesetih letih prejšnjega stoletja prizadela osrednje ravnice ZDA in v begunstvo pognala skoraj tri milijone ljudi. Preberite Sadove jeze in spoznali boste, kaj je trpljenje množic. Poglejte si današnjo Vipavsko dolino in spoznali boste, kako se človek ni nič izučil iz grenkih izkušenj drugih. Vzrok prašne sklede v ZDA je znan: obširne monokulture brez kolobarja, gola polja pozimi in med vetrom, posekani vsi grmovni pasovi in drevje, ki delujejo kot protivetrna zaščita, s pesticidi uničen humus in osuševanje pokrajine s hidromelioracijami. Prav to se že leta dogaja v Vipavski dolini in o tem sem lanskega oktobra že pisal na straneh te kolumne. To ni bil potopis skozi rajski vrt obilja, kakor so ga nam obljubljali nekdanji »načrtovalci« napredka (1984/85), temveč popis grozot, ki se dogajajo ob Vipavi. Namesto protipoplavne varnosti smo dobili sušo v zgornjem toku reke in poplave v spodnjem toku, upad podtalne vode in erozijo prsti. In če je lani odpihnilo poldrugi centimeter prsti, zdaj to merimo v desetinah centimetrov. Vetrna erozija je po ocenah odpihnila 15.000 kubičnih metrov drobirja, ostanek tistega, kar je bilo nekoč rodovitna prst. Domine padajo, dogaja se kaotični scenarij, ki sem ga napovedal. Človek nespametno posega v naravo, deset, dvajset, trideset let, in nič se ne zgodi, nič posebnega nič dramatičnega. Zato nadaljuje neumnosti, še naprej podira pasove grmovja in drevja, seka obrežno zarast, zastruplja zemljo s pesticidi, uravnava vodotoke. Vsak neumen poseg je kot nova pokonci postavljena domina na mizi, in ko je domin dovolj, je dovolj le rahel sunek v zadnjo domino in vse padejo. Vse zaradi enega samega malega sunka, ki ne bi povzročil nič hudega, če ne bi bilo pokonci postavljenih preveč domin, preveč človeških neumnosti. Le malo hujša burja zapiha, in kar naenkrat zremo v katastrofo, čez noč se pokrajina spremeni v polpuščavo, polno sipin, ki jih veter premešča po dolgem in počez. Srečal sem kmeta, ki je v brezupu poskušal podorati napihan prah na njivi, in rekel mi je s tresočim glasom: »To je tragedija, sedaj živimo v puščavi!«

ZDA – pomoč kmetom, pri nas – sami so krivi

Vipavska dolina ni tako velika, kot je Srednji zahod v ZDA (Kolorado, Kansas, Oklahoma, Teksas in New Mexico), ki ga je prizadela prašna skleda, toda pojav je isti, popolnoma enak.

Ameriška vlada je priskočila na pomoč kmetom in hkrati začela sistematični program zasajanja drevesnih in grmovnih pasov ter setvijo travinja. Kaj pri nas? Pri nas se širijo govorice, da so za vse krivi kmetje, ki da so prezgodaj in pregloboko orali. Kaj pa ukrepi za trajnejšo preprečitev vetrne erozije? Berem, da podjetje Hidrotehnik v teh dneh iz strug vodotokov izkopava debele plasti »rodovitnega prahu«, ki jih je tja nanesel veter, in jih odlaga na bregove. Te kupe lahko pridejo iskat lastniki njiv (ampak samo oni), ki so prezgodaj orali in so si torej sami prizadejali škodo. Ob teh namigovanjih me spreleti sveta jeza: kdo je kmetom trobil in jih s »sistemskimi ukrepi« prisilil, da so pretirano uporabljali pesticide in s tem uničili humus; kdo pa je »sistemsko« podpiral posek vse vegetacije ob bregovih vodotokov in zaščitnih protivetrnih pasov drevja in grmovja; kdo je s »sistemskimi« melioracijami uničil vodni režim pokrajine? Če so v 80. letih komando za uničevanje Vipavske doline izrekli politični veljaki, sedaj to v imenu »protipoplavne zaščite« izvaja kapital. In to počne brez presoj vplivov na okolje, mnenja vodarjev, biologov in ekologov. Vsi ti barbarski posegi se nadaljujejo brez soglasij tistih, ki nekaj vedo, kako deluje ekosistem.

Pametnih nasvetov nihče ne posluša

Skupina šestih strokovnjakov: gradbinec, ekonomist, dva agronoma, biolog in arheolog so že leta 1996 objavili razpravo »Vipavska dolina včeraj, danes, jutri« in v njej poskušali najti trajnostno rešitev. Našteli so vse nespametne ukrepe in predlagali ukrepe za reševanje nastale zablode. Toda nihče jih ni poslušal in še zdaj jih nihče ne jemlje resno, kajti v igri je denar, veliko denarja. Le v slovenskih Butalah je mogoče, da se okoljski minister slika s koncesionarjem in slavnostno razglasi uspešen konec »sanacije« protipoplavne varnosti ob Vipavi. V posmeh vodni direktivi EU, ki zapoveduje 15-metrski obvodni pas vegetacije, so barbarsko posekali 50.000 kvadratnih metrov grmovja, podrli 5000 starih dreves in odstranili več kot 20.000 kubičnih metrov naplavin in izkopov ter vgradili 3000 kubičnih metrov skal. In pri tem zapisali, da s temi deli sicer niso preprečili poplav, temveč zgolj »uredili stanje vodotoka in načrtovano prevodnost glede na normalne padavinske razmere«. Aha, torej bi gospodje hoteli še večje koncesije za uničevanja vodnega režima pokrajine, s katerimi bi povzročili še več škode in zato pridobili še več denarja za reševanje teh novih škod. Pot h katastrofi je torej tlakovana z denarjem! Noro!

V tem stanju vsesplošne norosti lahko zahtevamo le takojšnjo ustavitev vseh rušilnih posegov v porečju Vipave, obnovo protivetrnih pasov vegetacije in setev zelene odeje, ki bo obnovila humus, s tem pa rodnost prsti. Jasno, pod pogojem, če želijo kmetje sploh še kmetovati.

Posvetilo vsem kmetom

Vsem kmetom namenjam sledeči odlomek iz Steinbeckovega romana Sadovi jeze: »Toda, če se ustavi traktorjev motor, tedaj je traktor mrtev, kakor kovina, iz katere je. Ohladi se, kakor se ohladi mrtvo telo. To je preprosto in udobno. Tako preprosto, da iz dela izgine čudež, a s čudežem globoko razumevanje in povezanost. In v traktorjevem vozniku raste prezir, kakršen popade samo tujca, ki ima malo razumevanja in nobenega odnosa. Zakaj nitrati niso zemlja, tudi fosfati ne, in dolžina bombaževih vlaken ni zemlja. Premog ni človek, tudi ne sol ali voda ali apno. Vse to je on, toda še mnogo več, mnogo, mnogo več, in tudi zemlja je več nego nje analiza. Človek, ki je več nego njegove kemikalije, ki hodi po zemlji, ki zaradi enega kamna obrne otko, ki pritiska ročaje, da obrne grudo, ki poklekne na zemljo, da použije večerjo – ta človek, ki je več nego njegove prvine, ve, da je tudi zemlja več nego nje analiza. Toda strojni človek, ki vodi mrtvi traktor po zemlji, ki je ne pozna in ne ljubi, pozna samo kemijo in je zaničljiv proti zemlji in proti sebi. On ni mogel videti zemlje takšne, kakršna je bila. Ni mogel duhati zemlje, kakor je dišala, njegove noge niso stopale na grude in niso čutile toplote in moči zemlje. Sedel je na svojem železnem sedlu in pritiskal železne stopalke. Za traktorjem so tekli bliskajoči se plugi in rezali z noži zemljo. To ni bilo oranje, temveč pretakanje krvi. Zemlja je zanosila pod železom in pod železom počasi umirala, zakaj nihče je ni ne ljubil ne sovražil, ne klel ne molil.«

Kmet je bil tisti, ki je govoril v imenu trave, gozda, zemlje in rek, divjih in domačih živali, on je bil oče posestva. On je bil dediščina rodu, ki se je tisoče let napajal ob prsih te dežele in živel z njo v sožitju. Sedaj hodi po prahu, ki je bil nekoč rodovitna prst.

Anton Komat - slovenski svobodni raziskovalec, pisatelj, scenarist, publicist, naravovarstvenik

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Publishwall.

Anton Komat

#ajdovščina, #kolumna

Kolofon