Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Krstni list, prosim ...

Pred dnevi sem na Facebooku zasledila ime iz osnovnošolskih let - Lejla Irgl, in njeno sedaj že vsem poznano mnenje, da begunci lahko pridejo v Slovenijo le s krstnim listom. Kolumna Anje Mikuž.

»Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnega in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo k tebi prišli?« In kralj jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Mt 25,37–40

Pred dnevi sem na Facebooku zasledila ime iz osnovnošolskih let - Lejla Irgl, in njeno sedaj že vsem poznano mnenje, da begunci lahko pridejo v Slovenijo le s krstnim listom.

Žge me dejstvo, da ljudje delijo soljudi, ki so odšli od tam, kjer je nevzdržno, da poiščejo mesto na ogromnem planetu in ga imenujejo dom, na versko pripadnost in se potem odločajo ali so vredni naše pomoči ali ne. Ni vse tako romantično, se ve, da ni, pa vseeno, se lahko kdo postavi pred njih in jim ukaže, naj gredo nazaj? Naj gredo drugam, ker z drugim imenom kličejo istega boga? Tako misleči torej mislijo, naj nastradajo druge države, važno, da mi ne. Jih je kdo res pripravljen postreliti v imenu vseh, tudi tistih, ki jim želimo pomagati? Bi nekdo res vzel k sebi begunce samo, če so krščeni? Naj gredo ateisti v rezervat? Koliko priseljencev bi moralo potem nazaj, od koder so prišli?

Lejlo Irgl sem spoznala kot najstnica. V sedmem razredu me je učila glasbeno vzgojo in vodila pevski zbor na Osnovni šoli Col, katere takratni ravnatelj je bil Ivan Irgl. Spomnim se, da nam je za preverjanje znanja teste pripravila s točno desetimi vprašanji in vsako od vprašanj je bilo vredno točno deset točk, iz česar lahko sklepam, da ji je bilo preračunavanje našega znanja v odstotke in določanje ocene, olajšano. Na Osnovni šoli Col smo v osmem razredu dobili novega učitelja glasbene vzgoje, Lejla pa je začela delati kot knjižničarka in kolikor vem, to delo opravlja še danes.

Že čez nekaj dni si bodo otroci pri njej v gručah izposojali knjige. Med njimi bo tudi prvošolček, ves čist, nežen in sladek, ker taki pač so vsi prvošolčki. Se ve, potem rastejo in z vsako izkušnjo več se začnejo primerjati z vrstniki, tekmovati med seboj in se zavedati, da so drugačni od drugih. Prepirajo se, kdo je boljši v nogometu, kdo je višji ali kdo od njih več ve, kdo dlje vrže žogo, kateri od njih ima več lajkov pod novim selfijem na Facebook profilu in kdo je bil z družino dalj časa na morju. Šla bom v knjižnico in malemu v šolsko torbo podtaknila Andersenovega Grdega račka. Potem bom upala, da mu bodo slikanico prebirali starši preden zaspi. Upala bom tudi, da mali nikoli, res nikoli, ne pozabi na črnega račka, ki je nekega dne odšel iz račjega gnezda in upal, da ga bo nekdo sprejel takšnega, kakršen je.

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Anja Mikuž

#kolumna

Kolofon