Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Ena plus ena je več kot dva

Pomembno je, kako se odzovemo na takšne množične premike prebivalstva. Nekateri bi sprejeli begunce, vendar se jim nikakor ne bi prilagajali. Gostje se morajo prilagoditi gostitelju, pravijo. Kolumna Marka Rusjana.

Stopili so iz vlaka. Trije možakarji od 30 do 40 let. Na prvi pogled z Bližnjega vzhoda. Za trenutek smo se spogledali. Potem so zginili po ulici. Druga polovica 90ih prejšnjega stoletja, železniška postaja Solkan. Na vaji z Man in the Shadow smo si privoščili krajšo pavzo na toplem soncu pred postajo. Tu se je zgodilo bližnje srečanje, ki bi ga lahko pričakovali, vendar nas je vseeno presenetilo. Migrantski tok je takrat potekal preko Bosne in Hrvaške skozi Slovenijo v Italijo. Vadili smo le nekaj 100 m od meje. Preko meje so se vzpostavile tihotapske poti, v katerih so priložnost za zaslužek našli tudi mnogi naši vrstniki. Zgodbe o srečanju pa še ni konec. Kmalu za tem so se na postaji pojavili policisti in poizvedovali za omenjenimi begunci. Očitno je nek zaveden državljan že obvestili pristojne organe reda. Nekoliko manj zaved(e)ni smo zanikali, da bi koga videli. Želeli smo, da ti ljudje dosežejo svoj cilj, ne glede na pravne predpise, ki definirajo, kdo ima pravico bivati na določenem ozemlju. Ob tem je nastal tudi komad Lajež, ki se poskuša vživeti v pogled migranta. Prepoved gibanja je dejansko prostostna kazen, kazen, ker nisi rojen na pravem koncu sveta. Oblast je vedno regulirala in omejevala gibanja prebivalstva in to še vedno počne. Vse ostalo so le nianse.

Danes so migrantski tokovi veliko večji, predvsem zaradi vojnih žarišč, pa tudi zaradi ostalih nestabilnih razmer in odsotnosti perspektiv v domačem okolju. Vse pa druži preprosta želja po boljšem življenju. Vsakdo si želi boljše živeti. Da ob tem ne pozabimo, eden tokov teče tudi iz Slovenije na sever in zahod, ko želijo predvsem mladi zaživeti boljše in kvalitetnejše življenje. V množičnih, mainstream medijih je dovolj poročil o osebnih in družbenih tragedijah migrantskega življenja, tako da na tem mestu tega ni potrebno ponavljati. Veliki premiki prebivalstva vedno pomenijo spremembe. In že sama zgodovina je zgodba o spreminjanju. 

Pomembno je, kako se odzovemo na takšne množične premike prebivalstva. Nekateri bi sprejeli begunce, vendar se jim nikakor ne bi prilagajali. Gostje se morajo prilagoditi gostitelju, pravijo. V svoji naivnosti menijo, da lahko ostanejo nespremenjeni. Napaka. Ravno begunci nas morajo spremeniti. Potrebna je preobrazba človeka. In takšni impulzi so nujni. Ko solidarnost do drugih ljudi postane glavna vrednota, je to ena od komponent spremembe. Strah pred begunci je namreč strah pred spremembami. Če v določenem trenutku v življenju občutimo zadovoljstvo, želimo takšno stanje zadržati za večno. Pa naj gre za osebni mir v okviru družine, znane, nespremenjene ulice, znani obrazi. Vse znano in predvidljivo daje občutek varnosti. Po drugi strani pa je to vedno le trenutno stanje, ki ne more trajati večno. Še posebej, ker je cena za posameznikovo varnost pogosto negotovost življenja drugega.

Kaj je namreč glavni argument nasprotnikov migracij? Da so drugačni, oni Drugi, ki so nekompaktibilni z nami. In da nas bodo spremenili po svoji podobi.

Takšni nasprotniki imajo prav le na eni točki. Spremembe seveda bodo. Vendar spremembe se dogajajo cel čas. Kdo bi si pred 20 leti predstavljal, da bomo vsako sekundo povezani s celim svetom prek mobilnega telefona? Dojemanje sveta se neprestano spreminja, s tem pa se spreminja tudi svet sam. In to v vseh delih sveta. Pametni telefon ni nobena posebnost t.i. razvitega sveta, ampak je že v vseh kotičkih sveta. Postal je del človeškega telesa. Spreminjamo se in novi ljudje vedno prinesejo nekaj novega. Migranti niso monolitna tvorba, ki s seboj prinaša točno določen kulturni vzorec. Tudi oni prihajajo iz različnih koncev sveta, z različno osebno zgodovino. Tudi v Sloveniji smo zelo različni, tako razredno kot kulturno. Pa skušamo, čeprav včasih z veliko muko, sobivati in iskati skupne točke.

V zadnjih dveh desetletjih so množice Slovencev spoznale različne predele zemeljske oble in njihove prebivalce. Tuje kulture niso tako zelo tuje. Prišel je čas, ko k nam ponovno prihajajo ljudje, ki smo jih kot turisti že spoznali. Le da nam ne vračajo obiska kot turisti, temveč kot sosedje in sodelavci. Premiki in spremembe so priložnost za nov začetek. Kajti nad sedanjim stanjem se stalno pritožujemo. Zakaj bi ga kdo sploh branil? Prihod migrantov je poleg pomoči potrebnim predvsem vprašanje, kdo bomo postali oz. v koga ali kaj se bomo spreminjali. Kar je precej bolj vznemirljivo kot obtičati na koncu zgodovine. 

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem porttalu 13. Brat.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

 

Marko Rusjan

#kolumna, #begunci

Kolofon