Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

BEGUNCI, MEDIJI IN MNENJA

Boštjan Videmšek, Hana Karim, Jernej Vrtovec, Domen Savič, Nataša Briški, Jelena Aščič, Roni Kordiš, Neža Kogovšek, Gorazd Repše.

Begunska kriza je, kot napovedano, potrkala tudi na naša vrata. Bilo je le vprašanje časa, a vseeno smo si zatiskali oči ali pa porabili precej časa za uživanje poletne vročine. Schengen je kar naenkrat  dobesedno obtičal v naših rokah. Njegovo krhkost pa dokazuje dejstvo, da ga varujemo z le nekaj kovinskimi ograjami, ki so tam bolj kot ne za okras. Nihče pa ne varuje nas. Pred mediji, ki seveda pridoma izkoriščajo situacijo za polnjenje svojih stolpičev in sekund na ekranu, mi pa jim vestno sledimo. Še mnogo bolj drastična situacija se dogaja na socialnih omrežjih. Facebook, Twitter in podobni so postali novodobni trendseterji javnega mnenja. Če je zdrava pamet nekoč še vzdržala napad raznoraznih polemik na temo za in proti, pa je ob prihodu beguncev popolnoma eksplodirala. Gre le še za in proti, ekstremno v obe smeri, prepojeno s sovraštvom. Tako do beguncev, kot do tistih, ki beguncem pomagajo in tudi do tistih, ki beguncev nočejo. Besedni zaklad tokrat nima meja. Teorije zarote rastejo kot gobe po dežju. Dogaja se verjetno največji val unfrendov in blockov v zgodovini socialnih, bolje rečeno družabnih, omrežij. Če smo še včeraj vsi vedeli kako bi morali igrati košarko, predvčerajšnjem pa rešili Grčijo iz krize ter zastarali resnico o Patriji, smo danes seveda doktorji znanosti na temo beguncev. Kar je seveda precej lahko postati, saj je učnega gradiva na pretek. Če se ti zdi, da ga je še vedno premalo, pa le preprostoro podrsaš s palcem po ekranu in nova doza leži pred teboj. Pa je res potrebno, da imamo vse te učbenike? Je res vse res kar naj bi bilo res?

O begunski krizi smo na našem portalu že pisali. Prvič 18. avgusta, ko smo objavili krajši intervju z novinarjem Dela, Boštjanom Videmškom. Intervju o beguncih, sredi največje poletne pripeke, seveda ni pritegnil mnogo pozornosti. Danes so njegovi članki v Delu verjetno najbolj brana stvar dneva. Na naše vprašanje, česa natančno se ljudje pri beguncih bojijo, je Boštjan Videmšek danes odgovoril  "Bojijo se sebe in svojega niča. Jaz se bojim, da teh ni malo".

Ajdovka Hana Karim, kateri se po žilah pretaka tudi kurdska kri, je na podobno vprašanje, s pripisom zakaj se sama ne boji beguncev, odgovorila takole: "Sama prihajam iz »multikulti« družine in vidim, kako ta izkušnja bogati moj vsakdan. Ljudje so še vedno presenečeni, češ, »A od tako daleč je tvoj tata?«. Ta izkušnja mojega očeta kot tujca, ki ga je naš mali kraj že zdavnaj vzela za svojega, mi pove, da imamo vsi nekaj dobrega v sebi in znamo pokazati sprejemanje ne glede na to, za kako zaplankarski narod nas imajo. Rada bi videla svoje otroke odraščati v kulturi, kjer »multikulti« ni več eksotika, temveč vsakdan.

O tem, kako bi njihova kultura reagirala, če bi bila situacija obratna, pa Hana Karim pravi: Vprašanje o kakšni reakciji govorimo. Če govorimo o politični neenotnosti držav EU, porastu sovražnega govora in splošnem kaosu, ki nastaja zaradi situacije, potem je težko trditi, da smo Evropejci naredili vse v naši moči, da bi tem ljudem omogočili vsaj varen prehod. Ta izraz »njihova kultura« je dokaj moteč. Katera pa je ta »njihova kultura«? In katera je potem »naša kultura«? To so zmesi tisočih let zgodovine, različnih narodov, tradicije in ja, tudi vere ljudi, ki prebivajo na ogromnem delu azijske celine. V upanju, da nam ne bo nikoli potrebno iskati protiusluge v »njihovi kulturi«, je bolje, da se Evropejci raje ne hvalimo pretirano s svojo reakcijo".

Velik del zgodbe o beguncih pa so seveda mediji. Mediji in socialna omrežja nas bombardirajo s svojimi prispevki, pod težo katerih je težko ostati na nogah. Bi se beguncev morda manj bali, če bi mediji drugače predstavljali zgodbo o njih? Kje je v tej zgodbi meja med poročanjem o dejanskem stanju in "izobraževanju" bralcev na drugi strani? In, imajo "resni" mediji sploh moč kakorkoli vplivati na mnenje o beguncih, glede na veliko premoč socialnih omrežij, ki so te dni popolnoma prepletena z nestrpnostjo in sovražnim govorom.

Jernej Vrtovec, poslanec v državnem zboru: "Nestrpnost in sovražni govor obstaja toliko časa, kot obstaja človeštvo, njun porast pa je skozi različna časovna obdobja različen, odvisen tudi od tega, kako družba na sleherno obliko nestrpnosti reagira, kako jo sankcionira. Posameznik, ki ravna nestrpno, bi v demokratičnem svetu moral biti sankcioniran. Obstajajo pa seveda različna mnenja, oziroma kriteriji, ki jih postavljajo različni mnenjski voditelji in tudi mediji, kaj nestrpnost sploh je. Paziti namreč moramo, da je dopuščena svoboda govora in možnost »drugačnega mnenja«, da prevladujoči mnenjski voditelji v svojem »prav«, nasprotujočega mnenja do problema ali rešitve ne označijo za nestrpno dejanje. Drugačno mnenje namreč ni nestrpnost! Zakaj je to razlikovanje pomembno? Ker s tem dopuščamo možnosti, da nestrpna dejanja sankcioniramo selektivno, pojavlja pa se t.i. sprejemljiva nestrpnost. Problem v Sloveniji je zlasti tudi ta, da nestrpnost obsojamo selektivno, da na nestrpnost odgovarjamo z nestrpnostjo ter da je glavni kriterij ali bomo določeno nestrpno dejanje obsodili to, kdo to nestrpno dejanje izvaja. Poudarjam, nestrpnost in sovražni govor je treba sankcionirati ne glede, od kje prihaja, za nju prostora ne sme biti.

Politika ima določen vpliv, da nestrpnost zmanjšuje. Najprej kot zgled, da sama ne izvaja nestrpnosti in sovražnega govora. Del slovenske politike ima pri tem silne težave. Naprej imajo velik vpliv šolsko-izobraževalne institucije, ključno vlogo pa imajo starši. Boj proti nestrpnosti je večen boj, nestrpnosti se ne da zaustaviti zgolj s spremembami zakonodaje, niti ne s čarobno paličico. Gre za dolgotrajen proces, zato menim, da nestrpnosti, ki smo ji danes priča, ni moč zaustaviti zgolj z eno potezo. Potrebno je mnogo več. Nestrpnost in sovražni govor sta namreč najprej odraz kulture posameznika, nato pa celotne družbe. Menim pa, da politika kaznovanja ne bo spremenila kulture obnašanja posameznika. Vlečejo predvsem zgledi, začne pa se že v otroštvu.

Zaradi vse večjega prihoda migrantov smo v določeni meri priča porastu sovražnega govora in nestrpnosti do soljudi, ki potrebujejo pomoč. Če pomoči ne bi potrebovali, ne bi prišli v Evropo. To so ljudje, ki iščejo boljše življenje. Toda, dopustiti moramo mnenja, da se nekdo s politiko, ki dopušča prihod večjega števila migrantov, ne strinja. V tem primeru ne govorimo o nestrpnosti, ampak o legitimnemu drugačnemu mnenju, ki ga moramo upoštevati in imeti v uvidu pri iskanju rešitev. Sankcionirati pa moramo tiste, ki do teh ljudi gojijo sovraštvo in o njih pišejo ali govorijo zaničevalno in nestrpno".

Domen Savič, komunikolog: "Zagotovo imajo množični mediji zelo pomembno vlogo pri informiranju in aktiviranju javnosti v času krize. Poleg relevantnih informacij in razlag dogajanja vidim vlogo medijev tudi v razreševanju škodljivih in napačnih govoric ter oblikovanju konstruktivnih izhodišč za javno razpravo. Mislim, da dejansko stanje in izobraževanje nista dva izključujoča se pojma, a je potrebno zelo previdno izbirati zgodbe, ki se pojavljajo v medijih in ki jih mediji uporabljajo za predstavljanje situacije na terenu. Če hočemo namreč občinstvo spodbuditi h konstruktivnemu dialogu, ne pa spodbujati nestrpnost, širiti neresnice in govorice, se je treba zavedati odgovornosti medijev in temu ustrezno ravnati.

Seveda imajo resni mediji še možnost. Čeprav se na družabnem spletu znajde veliko vsebine, imajo resni (reciva jim raje klasični) mediji veliko boljši postopek za preverjanje resničnost in verodostojnosti vsebin, hkrati poznajo postopke za samoreguliranje napačnih informacij. Sicer sistem ni popoln, a vseeno bolj zaupam njim kot nekim nepodpisanim, zmontiranim slikam oziroma videoposnetkom. Je pa sicer tudi res, da se zaupanje v klasične medije zmanjšuje in da ljudje v želji po vsebinah, ki bolj ustrezajo njihovemu svetovnemu nadzoru iščejo alternativne vire. To iskanje pa je lahko nevarno, ker imajo v povprečju ljudje zelo nizko medijsko kulturo in ne znajo kritično gledati vsebin, temveč iščejo samo tisto, kar bo ustrezalo njihovim že izoblikovanim pogledom".

Nataša Briški, urednica Metine liste: "Vsega drugačnega in tujega bi se manj bali, če bi se bolje komuniciralo z ljudmi o tem, kaj se dogaja. Kadar, kot je to v primeru begunske problematike, iniciative ne prevzamejo tisti, od katerih gre to upravičeno pričakovati, in to je vodstvo države, potem ni nič nenavadnega, če se začnejo širiti razne teorije zarote. Ne verjamem, da so mediji tu slabo opravili svoj posel. Seveda so vedno izjeme in partijska glasila, ki tovrstne situacije neodgovorno izrabljajo. Gotovo bi se dalo tudi bolje in drugače, a odgovornost v prvi vrsti nosi vlada. Dovolj časa so imeli, da bi se lahko ustrezneje pripravili na prihod beguncev in razvili ustrezno komunikacijsko strategijo. V kriznih časih morajo predstavniki vlade pogosteje pred mikrofon in vedno znova razlagati stvari. Tudi zato, da mediji ne pobezljajo.

Mediji imajo strahovito moč, ravno zato je zelo pomembno, da odgovorneje opravljajo svojo nalogo. Še posebno v času kriz, ko začnemo ljudje bezljati kot kure brez glave in iskati oporo. Ni vsak posnetek in ni vsaka izjava za objavo. Pred mikrofone velja vabiti ljudi, ki imajo o tem kaj povedati, ne pa vsakega, ki ima neko mnenje. Niso vsa mnenja enako vredna. Brez ustreznega konteksta se vsebina lahko hitro zmanipulira. Veliko moč vplivanja imajo in praviloma mnogo močnejša družbena omrežja od kateregakoli posameznika. Bolje je treba poslušati, o čem se ljudje pogovarjajo in kaj jih skrbi, potem pa s strokovnimi vsebinami, zapisanimi na način, ki ga ljudje razumejo, naslavljati te strahove".

Neža Kogovšek, direktorica Mirovnega inštituta: "Mediji imajo ključno vlogo pri ustvarjanju percepcije o beguncih. Ni vseeno, na kakšen način poročajo. Najprej je tu uporaba jezika. Če se neprestano uporabljajo dramatične besedne zveze "prebežniška kriza", "begunski val", "nova pošiljka beguncev", "naval beguncev", "pritisk na mejo" in podobno, to na ljudi najprej učinkuje zastrašujoče, saj deluje na njihova čustva in ne na razum, hkrati pa so te besede problem, ker dehumanizirajo, razčlovečujejo. Ljudem odvzamejo človeškost, s katero bi se lokalno prebivalstvo lahko poistovetilo. Ker te človeškosti ni več, ker so begunci samo še "valovi" in številke, se z njimi nihče več ne poistoveča, jih ne razume, v njih vidi izključno samo še grožnjo ter s tem podpira represijo, ki jo proti njim uporablja državni aparat (zapora meje, policisti v popolni zaščitni opremi, represivna sredstva, omejevanje gibanja itd.). Potem pa je tu še izbira tematik. V medijih smo neprestano prisiljeni gledati sicer zelo dobronamerne prostovoljce, ki pa se v kamero pritožujejo, da so begunci za sabo pustili smeti (ali naj bi jih nesli s sabo?), da so zavrgli hrano (koliko hrane pa vsak dan zavržemo v Sloveniji?) ali da so bili nevljudni (bi bili mi vljudni, če bi bili utrujeni, dva meseca na poti iz vojne in če bi zadnjih sedem dni neprestano hodili in živeli na cesti?). Nenavadno je, da medijski uredniki ne vidijo, da tovrstna poročila zgolj stigmatizirajo begunce in jih prikazujejo kot slabe in torej vredne zavračanja, hkrati pa nimajo nobene sporočilne vrednosti, saj ne povedo ničesar bistvenega za razumevanje te situacije (npr. zakaj ljudje bežijo, kakšne so razmere v njihovih državah izvora, kako jih bomo naslovili in kakšne so obveznosti države do beguncev, ki se znajdejo na njene oze mlju).Tradicionalni mediji imajo še vedno zelo veliko moč, še zlasti televizija. In prav za njo velja vse to, o čemer govorim nekaj vrstic višje.

Sama tega iracionalnega strahu strahu pred begunci ne delim. Poskušam se predvsem čimbolj informirati o tem, zakaj bežijo, saj sem prepričana, da nihče, še posebej družine z majhnimi otroki ali nosečnice, ne bi odšel, če ne bi bilo to absolutno nujno, če ne bi šlo za življenje in smrt. Poleg tega begunce spremljam že res dolgo časa, saj se s področjem azilnega prava ukvarjam zadnjih petnajst let, in niti ena izkušnaj doslej mi ni potrdila, da bi bili kakorkoli bolj nevarni od povprečnega prebivalca Slovenije. Število beguncev se je v zadnjih petih letih izjemno povečalo, prav na balkanski poti (Grčija, Makedonija, Srbija) pa se je zelo povečalo že od januarja letos dalje. Ob tem se varnostna situacija (npr. v smislu porasta kaznivih dejanj) v teh državah ni zaradi beguncev prav nič poslabšala. Strah je po moji oceni neutemeljen, temelji pa zlasti na nepoznavanju in na površnem opazovanju dramatiziranega dogajanja izključno prek televizije, iz udobnih naslanjačev, brez poglobljenega zanimanja za ta vprašanja. Apeli, ki temeljijo na tem strahu, so velikokrat sami s seboj v nasprotju. Če nekdo poziva, naj se zapre meje, me zanima, ali ima pri tem v mislih tudi zaprtje meja za nas, in tudi za blago, ki ga izvažamo in uvažamo, npr. hrano in nafto? Če spet kdo drug vpije, da bodo ti ljudje uničili našo kulturo, me zanima, kako lahko npr. 2000 ljudi, ki bi od vseh teh beguncev sploh morda hoteli ostati v Sloveniji (in bi torej to znašalo 1 promil prebivalstva), uniči našo kulturo? Morda so med begunci tudi posamezniki, ki so morda radikalizirani, npr. nekdanji borci, ki so pobegnili pred nadaljnjimi vpoklici, vendar pa ta nedokazana domneva ni razlog za zavrnitev tisočev drugih, ki to zagotovo niso (nr. družine z otroki), saj obstajajo načini, npr. varnostno preverjenje s strani pristojnih služb, kako jih odkriti. Medtem pa prav vsi potrebujejo možnost zatočišča pred vojno. Da bomo to zagotavljali, smo se zavezali kot država podpisnica Ženevske konvencije in evropskih instrumentov za varstvo človekovih pravic".

Roni Kordiš - Had, bloger: "To, kar se sedaj dogaja v Sloveniji je prikaz stanja družbe. Seveda imajo pri tem veliko vlogo tudi mediji, ampak mene osebno je bolj strah ljudi, ki slepo verjamejo vsem informacijam, ki jih najdejo na družbenih omrežjih. To je lep primer, kako se da manipulirati z ljudmi, predvsem pa kako se lahko potvarjajo informacije in resnica.  Glede na to, da je že dlje časa vrelo v Siriji in je obstajala velika verjetnost, da bo do migracij beguncev prišlo, bi lahko vsi skupaj precej bolje odreagirali, predvsem pa se pripravili na ta čas in ljudem postregli z dovolj informacijami, da se ne bi bali beguncev in slepo verjeli vsemu, kar najdejo na spletu. Strinjam se, da je potrebno v Sloveniji za vsako stvar vložiti veliko izobraževanja, vendar v primeru, ko je prisoten strah (in strah pred begunci je prisoten v Sloveniji!) je to zelo težko izvedljivo.

Resni mediji majo možnost. Vendar zelo majhno. To stanje, ki je prisotno pri nas, je dejanski pokazatelj, kako se spreminja medijska krajina na takšnem primeru. Tudi če mediji poročajo korektno in v skladu z etiko, so družbena omrežja nekaj povsem drugega. Informacije, ki se širijo tam, so v večini manipulacije – in vsak, ki si vzame par minut časa lahko odkrije resnične informacije. Ampak ljudi ne zanima več resnica, ampak zgolj potrditev njihovih slutenj in strahov".

Jelena Aščič, novinarka: "Strah je normalen pojav, ljudje v nekaterih ekstremnih razmerah ravnamo nagonsko. Kljub tehnološkemu razvoju in vsem pametnim napravim, se še vedno bojimo neznanega. Tu nastopijo množični mediji, ki lahko ta čustva potencirajo ali umirijo. Mislim, da ob begunski krizi večina slovenskih medijev in novinarjev poroča korektno in poskuša te strahove med ljudmi zmanjševati. Seveda pa slike in posnetki otrok in pretresljive izjave Sircev, ki bežijo pred bombami, niso dovolj, treba je poročati tudi o tem, kdo meče bombe, v čigavem imenu in zakaj. Treba je poročati tudi o tem, kdo so ti ljudje, ki bežijo, od kod so, kam gredo, ali  Evropska unija sploh ima načrt, kako jim pomagati in kako izločiti tiste, ki v te skupine beguncev ne sodijo. Skratka osvetliti to dogajanje iz čim več zornih kotov. Je pa očitno v Slovencih, Hrvatih, Srbih in drugih narodih s tega področja ostal nekakšen prastrah pred islamom. Tudi te teme bi morali mediji odpirati, a pri tem zelo paziti, da ne zdrsnejo v islamofobijo in hujskaštvo. Če o tem novinarji molčimo, potem ljudje začnejo sumničiti, da poročamo enostransko in da zadeve prikrivamo. S tem pa nehote dajemo veljavo nepreverjenim informacijam, ki krožijo po družbenih omrežjih.

Resni mediji imajo zelo veliko moč, ki se je marsikdaj sploh ne zavedajo/mo. Včasih so imeli novinarji veliko več časa za pisanje članka oziroma snemanje televizijskega prispevka. Danes se mora vse narediti hitro, s tem pa se tvega tudi površnost. In tako včasih pozabimo, da lahko ena napačna beseda sproži vihar. Tako lahko v medijih beremo in poslušamo o "valu beguncev, ki je pljusknil v Evropo" in podobno. Take besedne zveze imajo zelo močno sporočilno vrednost in novinarji bi morali veliko bolj izbirati besede, ne le v primeru beguncev, ampak vedno. Nestrpnost na družbenih omrežjih pa je šla čez vse razumne meje. Kolikor je dobro, da je splet dal možnost vsakemu, da izrazi svoje mnenje, toliko je to tudi slabo. Nekatera mnenja pač nikoli ne bi smela biti izrečena javno. 

Beguncev se ne bojim, morda tudi zato ne, ker so v času vojne v Bosni in na Hrvaškem pri nas doma prebivali begunci, naši sorodniki. In se spomnim, kako so jih takrat nekateri postrani gledali in celo zmerjali, tudi otroke. To zna zelo boleti. Noben človek, ki ni izkusil vojne, si ne more niti predstavljati, kako je to, ko moraš vse svoje življenje spraviti v plastično vrečko in bežati v neznano. To vedo samo oni. Mi pa se moramo zavedati, da je edino pravilno in človeško, da ljudem, ki bežijo pred vojno, pomagamo". 

V Sloveniji je torej, tudi zaradi medijev, med ljudmi čutiti precejšnjo nestrpnosti do beguncev. Pa je tako tudi obratno. Je morda med begunci čutiti nestrpnost, do nas, oziroma do naše nestrpnosti do njih?

Gorazd Repše, aktivist, ki se je že večkrat usedel v svoj avtomobil in odpeljal pomoč beguncem, razlaga takole: "Z begunci se srečam enkrat do dvakrat tedensko, trenutno hodim v Gorico. Tam je sicer s strani prostovoljnih organizacij, lokalnega župnišča in Karitasa, do neke mere poskrbljeno, da so evidentirani, imajo en topel obrok in možnost zdravniške oskrbe. Nekateri imajo tudi možnost prespati v lokalni nastanitvi, drugi spijo na prostem ob Soči. Ob prvem obisku sem čutil nelagodje in nezaupanje z njihove strani. Vendar sem kmalu spoznal 25 letnega fanta, ki je dobro govoril angleško in na obeh straneh so se občutja strahu in nezaupanja umaknila sproščenemu pogovoru. Pomagali so raztovoriti avto, s tem da so blago postavili na kup in ga niso razdeljevali dokler jih ni bila večina zbranih. Ob pogledu na dostavljeno hrano in predmete so bili resnično hvaležni in želeli so, da se v njihovem imenu zahvalim ljudem ki so darovali. Nikakršne nestrpnosti nisem začutil. Želijo si miru ( nekateri se umikajo vpoklicu v talibanske enote že leta) in nek normalen "lajf", brez strahu, da jim kdo vrže granato v hišo, jih postreli in še kaj drugega".

Te dni se mnogokrat poudarja, da gre pri vsej stvari za islamizacijo Evrope. Si morda med druženjem z njimi zaznal kaj podobnega? Kako bi sploh opisal ljudi katerim tako nesebično pomagaš?

"Težko komentiram ali gre res za islamizacijo Evrope. Morda tudi. Enostavno ne vem kaj je za temi masovnimi migracijami. Vprašam se lahko le ali so begunci res prava tarča na katere bi znesli jezo in gnev. Menim da bi ljudje morali bolj celovito, dostojanstveno in z različnimi pritiski na EU parlament doseči, da se EU aktivno zavzame za vspostavitev miru na področjih kjer je vojna in da ne sledi več slepi ameriški agresorski politiki v Afriki in Bližnjem vzhodu. Nisem strokovnjak na tem področju, a kmečka logika mi pravi, da je bila EU skozi stoletja izkoriščevalka naravnih danosti, kjerkoli se je le dokopala do njih. Vsekakor je eden od vzrokov velikanska količina orožja, ki je nakopičena na celotnem področju afriške celine, bližnjega vzhoda, pa vse do Kitajske. Velik del trgovine, ki jo EU opravi z državami afriške celine je namreč poplačan z evropskim in ameriškim orožjem.Prepričan sem, da so med njimi tudi ekonomski migranti, kar pa ne jemljem posebej tragično, nenazadnje tudi Slovenci odhajajo v tujino zaradi ekonomskih razlogov. Verjetno so med njimi pomešani tudi ljudje, ki so ekstremistično usmerjeni. A to še vedno ne odtehta, da ne bi pomagali tistim ki so resnično pomoči potrebni. Zato pač pomagam".

So za rešitev begunske krize boljša široko odprta vrata ali pa ograje, zidovi in zaprte meje?

"Tudi na tretje vprašanje ne vem enostavnega odgovora. Moje mnenje je, da je potrebno vzpostaviti mir v območjih od koder prihajajo, jim pomagati dokler so tu, jih izobraziti, da si bodo ob vrnitvi lahko spet sami uredili življenje v človeka vredni obliki. Jim dati možnost da se postavijo na noge, ne pa jih narest odvisnike od EU pomoči. Vedeti moramo, da na beguncih služi marsikdo. Seveda poskrbeti moramo, da se jim olajša begunsko tegoba, da se vklopijo v sredino. In se nekoč vrnejo, ko bo to mogoče. To je moje razmišljanje,za katerega mislim, da je realno izvedljivo, če bo želja na strani EU resnična rešitev konfliktov."

Razmišljajte s svojo glavo.

 

Foto: Attila Kisbenedek

 

 

 

 

Matjaž Jazbar

#intervju, #begunci

Kolofon