Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Narod brezglavih kur

Butale in Butalci so sicer zgolj plod neizmerne domišljije Milčinskega, ki z dušo navdihujejo njegove bistroumne humoreske, a kot je v vsaki šali zrno resnice, je tudi v Sloveniji nič koliko Butalcev. Kolumna Petre Brecelj.

Se spomnite genialne izjave Sare Kuduzović, kandidatke za Miss Universe, češ da je glavno mesto Združenih držav Amerike Velika Britanija? Ali pa Cimirotičeve nesmrtne 'v mariborskih termah Habakuk bazen visi, zato sem težko plaval proti toku'? Ali pa česar koli, kar je prišlo iz La Toyinih ust? Ja, v Sloveniji nikakor ne primanjkuje ljudi, ki so res p… p… poraja se mi sicer kopica besed na p, a bom taktno izbrala – posebni. Toda v zadnjem času se zdi, da niso zgolj brhke misice, brzonogi nogometaši in prelestne porno dive okužene s to p… p… pomanjkljivostjo, saj je pomalem tudi vse preostalo prebivalstvo podleglo tem posebnim klicam, vsaj tak občutek imam včasih.

Priznati moram, da je moja raba tega prislova na tem mestu precej blagohotna in uvidevna, saj SSKJ pravi, da včasih izraža manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih, pravzaprav pa je število teh ponovitev vse prej kot manjše, časovni presledki pa so tudi kar določeni, saj praviloma vsak dan naletim na takšne in drugačne pri pameti prikrajšane posebneže. A zakaj bi sploh razglabljala o tem – pri takšni pogostosti bi se človek pa že lahko privadil na vsesplošno 'prikrajšanost' ljudi vse okrog sebe, a ni tako? No, je tako, a nedavno se je zgodilo nekaj, kar je metaforičnemu sodu izbilo metaforično dno, ko sem nič kaj metaforično hotela nekomu izbiti zobe. Hja, res hudi primeri prikrajšanih posebnežev pri meni pač prebudijo moje nič kaj damske težnje, žal. Sploh ko gre za blagovno menjavo – v tem primeru sem za denar hotela ograjo od enega uspešnejših in za to bolj poklicanih podjetji v naši deželici, za kar sem bila pripravljena odšteti tudi več denarja. Ko pa sem po dveh mesecih prijaznega čakanja morala najprej gospodo prijazno opomniti, da še kar prijazno čakam na obljubljeno ograjo, nato pa po tednu dni – ko so se le odločiti priti in ograjo postaviti – prijazno zahtevati, da napol postavljeno ograjo vendarle dokončajo (čeprav da bi si oni vmes posvetili drugim strankam), ter se navsezadnje po končanem delu večkrat prijazno zglasiti pri njih, da bi tam končno le našla nekoga, ki bi mi znal izstaviti račun oziroma povedati, koliko denarja hočejo v zameno za svojo nadvse nekorektno in pomanjkljivo storitev, mi je prijaznosti pošlo. Žal. Vendar prav, ograje okrog hiše se ne postavlja vsak dan (hvala bogu), zato res nima smisla izgubljati besed okrog tega, saj se človek s tovrstno nesposobnostjo in neresnostjo pri vsakodnevnih opravilih ne sooča – ali pač?

Na žalost pač se. Tik preden sem se usedla za tipkovnico, sem namreč v roke vzela enega od slovenskih mesečnikov in po zgolj treh minutah prebiranja naletela na napako. In potem na drugo. In potem na tretjo. Priznam, s tiskarskim škratom sva si na ti, in prav tako se zavedam dejstva, da smo ljudje zmotljiva bitja (sploh tisti, ki delamo), a ko po samo nekaj minutah branja katere koli tiskovine naletim na prvo od mnogih zmot, bodisi slovnično, bodisi vsebinsko, to pomeni, da nekdo pomanjkljivo opravlja svoje delo, pa naj bo to zaradi pomanjkanja vestnosti ali znanja, a gotovo tudi zaradi okužbe s prej omenjeno pomanjkljivostjo, kar je, recimo, lepo vidno pri vseh napačno postavljenih vejicah in vsem, kar neopaženo pade skozi sito preverjanja črkovanja. Vem, vejice so nadvse nadležna zadeva, ob kateri se človek vpraša, zakaj jih potemtakem ne bi kar ukinili. In skupaj z njimi še, recimo, dvojine. In sklonov. In spregatev. Zveni mikavno, mar ne? A poslušajte tole: kaj, ko bi vse skupaj poenostavili, se preselili nazaj v jame in začeli spet pacati po stenah, a? Jamski človek je že vedel, kako se tem rečem streže.

A četudi bi se lahko ravnali po vzoru jamskega človeka in bi se znebili zoprne slovnice, se vseeno ne bi mogli izogniti vsem 'nadlogam' sodobnega sveta, ki pestijo preštevilne Slovence, kot je na primer naslov. Ja, naslov – slednji dela nekaterim nemalo preglavic, začuda prav poštarjem. Zakaj poštar hitre pošte vedno kliče in sprašuje mene, kako naj pride do moje hiše? A ni to njegova (in edina!) zadolžitev – najti pravi naslov pošiljke? In zakaj vztrajno dobivam pošto sosedovih v svoj nabiralnik? Ja, priimek je enak in ulica je ista, hišna številka pa res ni, tista je sosedova, čigar je tudi pošta.

Ko smo že pri sosedovih, tudi pri najboljšem sosedu se najde nemalokateri 'posebnež'. Ko sem pred kratkim iskala odmaševalec odtokov (saj veste, tisto gumijasto zadevo, s katero pač odpraviš zamašek iz odtoka), so mi prodajalke za sveto obljubljale, da tega na njihovih policah ne bom dobila, nakar sem – prav na njihovih policah in na veliko presenečenje vseh na blagajni – to dobila sama ter jim (dokaj razkačeno) prinesla pomolet pod nos.

A včasih človek ne more ali noče poskrbeti za vse sam, včasih pač hoče, da mu vse prinesejo na krožniku, dobesedno, in takrat se odpravi v restavracijo, kamor se je pred nekaj dnevi zahotelo tudi meni. Pridem, se usedem, preberem jedilni list, izberem, naročim, čakam. In čakam. In čakam. Nato dočakam, a glej ga zlomka, nekaj ni v redu, nekaj manjka. »Kako?? Pa saj sem si napisala!« nasprotuje in se brani natakarica. Hja, že res, da si je zapisala in da pametni (oziroma pozabljivi) pišejo, a kakšna je rešitev za tiste 'posebne', pa ne vem. Ampak dobro, zaradi pozabljenega krožnika polnjenih kalamarov se svet ni podrl.

Se pa skoraj je podrl, vsaj moj mali kozmos, ko sem pred časom na dom dobila grozilno pismo Davčne uprave Republike Slovenije, v katerem je jasno in glasno pisalo, da bom ostala tako brez strehe nad glavo kot tudi brez ledvice (vsaj tako vedno razumem sporočilca, ki jih pošilja Davčna uprava Republike Slovenije, in le kako jih ne bi, saj jih pošilja DAVČNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE), ker celo leto nisem poravnavala nekih obveznosti. Kaj? Kako, prosim? Česa nisem plačevala?? Pa saj redno, vestno in brez izjeme plačujem vse! Toda po večurni paniki in iskanju odgovorov se je izkazalo, da mi je gospa, ki mi je na obrtni zbornici 'pomagala' do statusa samostojnega podjetnika, pozabila povedati za eno do dajatev, ki jo je pač treba plačevati državi. Resno? Tvoja naloga je podajanje podatkov – v mojem primeru petih – in niti tega ti ne uspe opraviti v celoti, za kar pa potem nekdo drug – v mojem primeru jaz – potegne kratko? Tega je sicer že dolgo, a ta prigoda če že ne dokazuje, pa vsaj ponazarja moje bistvo – posebnih in pomanjkljivih primerkov v tej državi nikakor ne primanjkuje. In to me prav pošteno pa prekleto p… jezi. A naj me to še tako jezi, presenečati me ne bi smelo, saj me je na obstoj prikrajšanosti posameznikov že v srednji šoli opozorila ter pripravila profesorica angleščine, ki nikakor ni ločila med vojakom in ramo (med drugim), še mnogo pred tem pa je vse skupaj precej preroško popisal slovenski Nostradamus oziroma Fran Milčinski – se še spomnite Butalcev ter kako so sejali sol in kupovali pamet? Hja, mogoče bi s tem početjem morali začeti tudi mi, ker nam tega v naši preljubi kokoški nedvomno primanjkuje.

Butale in Butalci so sicer zgolj plod neizmerne domišljije Milčinskega, ki z dušo navdihujejo njegove bistroumne humoreske, a kot je v vsaki šali zrno resnice, je tudi v Sloveniji nič koliko Butalcev, med vsemi temi kurami brez glave pa človek kot samoroga išče nekoga, ki po svetu ne teka brezglavo, temveč dejansko ve, kaj počne, ter to počne odgovorno in s ščepcem soli v glavi. Če sem iskrena, mislim, da pri nas prej najdem samoroga ali kako govorečo kokoš, ki mi bo zagotovo povedala, da se v kokošnjaku na tihem rogajo tistim res posebnim putkam, češ: »Glej tisto, ta pa res teka po svetu kot kakšen Slovenec z glavo.«

 

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon