Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Naj gre ljubezen res skozi želodec?

Marsikatera mama je obremenjena s tem, da mora v nedeljo skuhati toplo kosilo in z družino sesti za mizo k juhi, mesu in ostalim jedem. Celo dopoldne živčno premetava lonce, da lahko na koncu vsa napeta postreže družini in se pomiri in potolaži z dobrotami, ki jih skupaj pojejo. Kje piše, da mora biti tako?

Zadnja leta v strokovni literaturi vedno pogosteje naletim na strokovne članke in raziskave o motnjah hranjenja sodobnega časa. Kljub problematiki motenj hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija, se v zadnjih desetletjih vedno več piše in govori o prekomerni telesni teži in prehranjenosti kot motnji prehranjevanja tako med odraslimi kot tudi med otroki in mladostniki. Mogoče se boste vprašali, kakšno vlogo ima v tej temi družina, vendar študije kažejo, da postaja hrana pomemben vezni člen družinskega življenja in medsebojnih odnosov. Pomislite samo na zadnja družinska srečanja, zabave in rojstne dneve in se poskušajte spomniti, ali so bile mize bogate obložene ali ste mogoče domov odšli lačni. Zdi se mi, da se slednje bolj redko zgodi.

Vsa zgodba s hrano se začne že zelo zgodaj, ko so otroci še čisto majhni. Psihoanalitiki so govorili o t. i. oralni fazi otrokovega (dojenčkovega) razvoja, ko otrok preko prehranjevanja vzpostavlja prve intimne kontakte s svetom okrog sebe in zadovoljuje svoje temeljne potrebe preko ust. Vendar naj bi se ta v zgodnjem otroštvu tudi zaključila, doživljanje ugodja pa naj bi se postopno z razvojem preneslo na druge dele telesa in kasneje seveda na naš čustveni in razumski svet. Nekako pa se kar prepogosto zgodi, da doživljamo ugodje in čustveno potešitev preko hrane in prehranjevanja še veliko kasneje, ko je otroštvo že davno za nami.

Kaj botruje temu? Se spomnite, kolikokrat ste bili kot otrok razburjeni, žalostni ali jezni, nona pa vam je ponudila piškotek, da se boste počutili bolje. Kolikokrat ste po stresnem sestanku ali napetem dnevu šli na tortico ali pico in v varnem objemu slastne hrane pozabili na vse skrbi tistega dne. Kolikokrat ste kot otrok ali kot starš doživeli, da so ljudje na vsakem koraku otroku nekaj ponujali – piškot, čokoladico, bonbonček? Kolikokrat ste vi sami za mizo izrekli pričakovanje, da bodo otroci vse pojedli. Mislim, da mnogim nekje globoko v spominu odzvanja glas mame ali babice »hrane se ne meče proč«, »nič se ne sme pustiti« ali »vedno je treba pojesti do konca«.  In to, da hrane ne mečemo proč in da moramo pojesti do konca, še niti ne bi bilo tako problematično, če se ne bi količine hrane na krožniku v zadnjih dvajsetih letih tako povečale. Nekatere statistike namreč kažejo, da so se porcije hrane tako doma kot v restavracijah v zadnjih desetletjih povečale za 20 % do celo neverjetnih 60 %. Mi, pridni, pač pojemo s krožnika vse.

V večini kultur ima prehranjevanje pomemben družabni vidik, tudi v zahodni družbi. Družina se zbira ob hrani, obiskom je treba nekaj ponuditi, ni zabave in druženja brez hrane, posli se sklepajo pri hrani, kosila in večerje se pojavljajo na t. i. »selfie-jih« na družabnih omrežjih, o hrani govori vedno več prehranskih strokovnjakov, nutricistov, gurujev in drugih. Vse se vrti okrog prehrane in hranjenja. Celo užaljeni smo, če nekdo na obisku noče poskusiti našega čudovitega peciva ali če hoče kdo popiti samo kavo. Si predstavljate obiske pri starih starših ali sorodnikih, ki jih že dolgo nismo videli, brez da nekaj popijemo in pojemo?

Poleg vseh teh navad imajo družine pogosto tudi zelo toga merila in pričakovanja glede hrane. Marsikatera mama je obremenjena s tem, da mora v nedeljo skuhati toplo kosilo in z družino sesti za mizo k juhi, mesu in ostalim jedem. Celo dopoldne živčno premetava lonce, da lahko na koncu vsa napeta postreže družini in se pomiri in potolaži z dobrotami, ki jih skupaj pojejo. Kje piše, da mora biti tako? Kaj je narobe s tem, da naredimo v nedeljo sendviče, gremo za cel dan na izlet z otroki in ne jemo juhe in mesa? Kdo in kam nam je zapisal tako toga pravila našega prehranjevanja? Je mar naše kuhanje dokaz ljubezni do naše družine? Je naše družinsko kosilo z juho in zrezki pokazatelj, kako radi jih imamo? Če spečemo povrhu še sladico, smo najbrž res dobre mame, babice, očetje ali dedki?

Sprašujem se, kakšna sporočila predajamo našim otrokom, s tem ko dajemo toliko poudarka hrani in druženju ob hrani. Ni morda to sporočilo, ki hrano preveč povezuje z našim čustvenim doživljanjem? Z ljubeznijo? S predanostjo? Mar nismo prava družina, če se ne zberemo za mizo dvakrat dnevno pri toplem obroku? Se nimamo dovolj radi? Nismo dovolj povezani?

Kako močno verjamemo, da gre ljubezen res skozi želodec? Zmoremo odmakniti hrano od doživljanja ugodja in ljubezni in dati našim otrokom sporočilo, da ni treba pojesti do konca? Naj jejo ko so lačni ... Naj se ustavijo, ko so siti ... Da jim ni treba vzeti, če jim ne paše ... Da so majhne porcije čisto v redu ... Da ni največji frajer tisti, ki prvi/največ poje ...

Če vprašate mene, je to temo potrebno dobro prežvečiti.  

 

Tina Avbar

Univ. dipl. psihologinja

tinaavbar.psih@gmail.com

Tina Avbar
Kolofon