Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Intervju: Tea Curk Sorta

Kiparka Tea Curk Sorta se s svojimi deli zopet vrača v Ajdovščino. Še pred petkovim odprtjem razstave v galeriji Cow², pa je v intervjuju spregovorila tudi za naš portal.

V Sloveniji umetnostni trg skorajda ne obstaja, boj umetnikov za razstavne prostore je neizprosen, obojemu pa se pridružuje še zagonetno tkana mreža poznanstev, v primeru katere niti vleče nekaj posameznikov, ki posedujejo pozicijo moči. Zaradi teh razlogov in še marsičesa drugega mladim oziroma malo manj mladim (pridevnik mlad je v zadnjih letih z impresivno hitrostjo raztegnil svoje koordinate) umetnikom ne gre zavidati. Nasprotno, namesto da do njih – tistih, ki si niso izbrali dobrodošle profesije za naš planet – iz okolice prihajajo samo impulzi godrnjanja, bi morali tiste, ki še vedno vztrajajo in niso v popolnosti spoštovali stereotipa o sebi ter se preobrazili v njegovo nasprotje, ceniti.

Za mojo sogovornico, kiparko Teo Curk Sorta, velja podobno. S tem, ko je bila leta 2001 sprejeta na Akademijo za likovno umetnost, je željo po ustvarjanju povzdignila na poklicno raven in se podala na pot ustvarjanja ter poskusa preživetja od svojega dela. Študirala je kiparstvo pri vidnih imenih slovenskega kiparskega miljeja in se po diplomi posvetila magistrskemu študiju grafike, ki ga je pod očesom mentorja Lojzeta Logarja zaključila leta 2012. Že med študijskim obdobjem in po njem je redno razstavljala. Njena najbolj odmevna samostojna razstava z naslovom Vsakdanjosti je bila februarja in marca letos na ogled v Pilonovi galeriji.

Zdaj se s svojimi deli zopet vrača v Ajdovščino. Odprtje njene razstave, ki bo na ogled v ajdovski Bazi, natančneje v galeriji Cow² bo v petek, 9. oktobra, ob 18. uri. Ob tej priložnosti sem jo povabila k pogovoru … 

Kaj opažate, da se je spremenilo pri vas kot kiparki, umetnici od takrat, ko ste se začenjali spogledovati s študijem kiparstva na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani?

Izdelovanje malih figuric iz gline v prostem času se je z odločitvijo za vpis na Akademijo prelevilo v resno delo. Kiparstvo je postalo del mene. Z učenjem zgodovine umetnosti, likovne teorije, tehnologije itd. se je širilo ne samo moje teoretično znanje, ampak tudi zavest o prostoru, ki sem ga začela opazovati z novimi očmi in o njem razmišljati na drugačen, kiparski način. Bilo je tako, kot da bi lahko videla najprej le bližnje predmete in se zato osredotočala le na malo, intimno plastiko, v nekem trenutku pa dvignila pogled in spoznala, da je kiparstvo pravzaprav študij o življenju samem, da seže polje mojega ustvarjanja toliko daleč, kolikor sem svobodna v razmišljanju in delovanju. Ustvarjanje zato ni bilo več vezano samo na modeliranje v ateljeju, temveč je že v začetni ideji začelo vsebovati razmišljanje o prostoru, v katerem se bo umetniško delo nahajalo, na primer v zasebnem prostoru, galeriji, javnem prostoru. Ustvarjanje mi predstavlja nenehen izziv. Nekatera dela zorijo več let, preden jih izvedem, za druga se zdi, da nastanejo povsem spontano, naključno.

V kolikšni meri je na vas vplivalo ustvarjanje ob mentorstvu uveljavljenih umetnikov?

Nekateri so mi dali veliko, z ostalimi smo šli drug mimo drugega, ne da bi se sploh dotaknili. Najbolj žlahtni so bili zame tisti, s katerimi sem lahko vzpostavila dialog, ki so sneli masko in pokazali svoj pravi obraz; torej tisti, ki niso bili samo dobri umetniki, ampak tudi dobri ljudje.

Ena izmed težjih stvari za umetnika je najverjetneje doseči svoj prepoznavni jezik. Da torej tudi v primeru, ko stvari rastejo in se preobražajo, ostaja zvest sebi; kar pa ne nazadnje prepoznava tudi gledalec. S kakšnim tempom se je oblikoval/se oblikuje ta tako imenovani jezik pri vas?

Nikoli ne razmišljam o tem, da bi namenoma gradila svoj slog. Ne predstavljam si, da bi se lahko predstavljala drugače kot s svojo mislijo, občutki, čustvi. Vedno delam tisto, v kar v tistem trenutku verjamem, in stojim za vsem, kar naredim. Postavljam zrcala sebi in okolju, v katerem živim. Ustvarjam zapise nekega časa v prostoru. Slog zato nastaja spontano, skupen imenovalec vsakega mojega dela pa je to, da vedno izhajam iz sebe.

Značilnost vašega ustvarjanja je zavezanost figuraliki, od katere se le malokrat oddaljite. Zakaj figuralika?

Že večkrat sem sama pri sebi iskala odgovor na to vprašanje, saj me malo katero figuralno delo drugih avtorjev zares navduši. Po navadi se me veliko bolj dotakne abstrakcija ali konceptualna postavitev. V času študija, pa tudi v diplomskem delu, sem imela konceptualno obarvane skoke, vendar sem kmalu začela spet ustvarjati izključno figuraliko, ki je sicer navadno abstrahirana ali stilizirana. S pomočjo figuralike lahko prenesem v vidni svet vsebino, o kateri želim govoriti, je pa res, da jo okolje, v katerem živim, tudi lažje razume.

Drugi vidni vsebinski element vašega opusa, ki se mu redkokdaj izneverite, so ženske figure. Od kod potreba po motrenju ženske?

Sem ženska. Mislim kot ženska, čutim kot ženska. Ko se prepustim ustvarjanju, sem zelo povezana s svojim telesom, saj se ideje prav preko telesa lahko realizirajo v svetu, ki nam je viden. Pomemben je vsak gib, vsaka sled, ki jo pusti za sabo. Kot bi poizkušala zaustaviti miselne slike in jih nato prenesti v prostor. Žensko telo se realizira zato, ker ustvarjam iz lastne izkušnje, ker ne morem govoriti drugače kot v prvi osebi.

V sodobni umetnosti je velikokrat delo, ki reprezentira žensko, potisnjeno v okvire feministične umetnosti. Kako je s tem vprašanjem pri vas?

V mojem ustvarjanju ni političnih vprašanj, ni feminizma. Kot sem že omenila, je samo zgodba o življenju, ki jo govorim iz sebe. Včasih se le-ta prekriva z atmosfero, ki je prisotna v družbi, največkrat pa je odsev sanj, razmišljanj, asociacij, ali pa preprostih opravil, ki jih vsebuje moj vsakdan.

Vaše skulpture so večinoma izdelane v glini, od leta 2012 naprej pa se intenzivneje poslužujete žice. Zakaj ta premik? Vas morda glina omejuje oziroma vam žica omogoča več svobode?

V glini se poznajo prstni odtisi, sledi modelirke, ima svoj vonj, svoj okus, težnost, temperaturo. S pečenjem se preobrazi, postane trdna in obenem krhka. Pri delu z glino imajo pomembno vlogo pravila, ki jih je treba poznati in se jih držati. Zaradi vsega povedanega mi je delo z glino ljubo in mi predstavlja nenehen izziv. Srečanje z žico pa mi je omogočilo prehod na večji format. Zaradi narave materiala postane sila težnosti zlahka obvladljiva, kar se je prvič pokazalo v mojem delu Plesalke, ki pripoveduje o plesu, lahkosti.

Na razstavi v Pilonovi galeriji, ki je bila na ogled februarja in marca letos, ste razstavili cikel žičnatih skulptur, naslovljen Ženske. V primeru tega cikla do gledalca najprej pride signal množičnosti, ta »množičnost« pa najverjetneje ni naključna …

V ciklu Ženske sem razmišljala o tem, kako smo kljub množici možnih virtualnih kontaktov vedno bolj osamljeni. Zaradi tega mi je bila pri postavitvi tega cikla pomembna prenapolnjenost prostora s figurami, telesi, ki kljub fizični bližini ne zmorejo vzpostaviti kontakta. Roman Michela Houellebecqa Osnovni delci, ki sem ga v času nastajanja dela brala, se me je močno dotaknil, saj govori o podobni tematiki. O odtujenosti, izoliranosti, osamljenosti posameznika ter poudarjanju individualizma v današnji družbi, ki je sicer osnova našega sistema, a nas pušča prazne.

Drugi cikel, ki ste ga že omenili, je poimenovan Plesalke. Oba – tako Ženske kot Plesalke – pa sta zasnovana interaktivno. To naravnanost ste nakazali že s prostorsko inštalacijo Do tja in nazaj, ki ste jo leta 2006 postavili v Lični hiši. Obiskovalca galerije ste povabili k temu, da prestopi navidezno mejo med seboj in opazovanim. Zakaj vam je slednje pomembno?

Kot kiparka oblikujem materijo, ki dobi svoje mesto v prostoru. Ko je kiparsko delo pravilno umeščeno, ozračje zavibrira, zazveni. Med umetniškim delom in okoljem se vzpostavi komunikacija. Zato so razstave zame pomembne. Ker šele s postavitvijo v galerijski prostor vzpostavim zadostno distanco do svojega dela, kar mi omogoči, da o njem dobim povratno informacijo. Z razstavljanjem pa se kot avtorica tudi razgalim pred obiskovalci, saj na ogled postavim nekaj, kar sicer nastaja v intimi ateljejskega, torej domačega prostora. Gledalca ne puščam ob robu, ampak ga spodbudim k temu, da se sprehodi med razstavljenimi deli. V primeru prostorske inštalacije Do tja in nazaj sem ga povabila neposredno vanjo. Tako je postal tudi on del moje zgodbe. S hojo skozi inštalacijo je lahko moji idejni zasnovi dodal vsebino, ki je izhajala iz njegove izkušnje. V primeru ciklov Plesalke in Ženske pa se ob gibanju obiskovalca med figurami te začnejo premikati, torej je tudi tokrat gledalec aktiven člen v mojem delu. Skulpture tako niso več le statični eksponati, ampak oživijo. S premikanjem žičnatih figur se začnejo gibati tudi sence, ki predstavljajo pomemben del pri postavitvi kipov iz žice.

Kaj si lahko obiskovalec obeta od obiska vaše razstave v galeriji Cow?² Boste morda razstavili kakšna novonastala dela?

Tokrat se bom predstavila z malimi žičnatimi plesalkami, ki so pravzaprav uvertura oziroma predpriprava na večje delo, ki ga bom v kratkem začela ustvarjati. Na ogled bodo postavljene prvič.

Foto: Jon Hatfull

 

Foto: Simao Bessa & Jon Hatfull

Maja Žvokelj
Kolofon