Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Radikalne geste, krizne siutaucije in nujnost iskanja rešitev

Miha Turšič, eden od soustanoviteljev Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju in v.d. direktor istoimenskega zavoda se je zaradi nemogočih razmer za delo in zaradi nepripravljenosti Ministrstva za kulturo za kratkoročno in dolgoročno ureditev delovanja omenjenega centra odločil gladovno stavkati do uresničitve svojih zahtev.

Zgodovina je polna slikovitih zgodb o predanosti mučenikov, ki raje trpeči umrejo kot da bi se odpovedali svoji veri oz. idealom. Zgodbe o nenasilnih ljudeh, ki trpijo krivice in s tem opozarjajo na krivično ravnanje in protislovja oblastnih razmerij, polnijo tudi sodobni čas. Eno takih zgodb oz. nenasilni protest, ki svoje telo in s tem življenje postavlja na žrtveni oltar, lahko vsakodnevno spremljam tudi v Moderni galeriji. Miha Turšič, eden od soustanoviteljev Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju in v.d. direktor istoimenskega zavoda se je zaradi nemogočih razmer za delo in zaradi nepripravljenosti Ministrstva za kulturo za kratkoročno in dolgoročno ureditev delovanja omenjenega centra odločil gladovno stavkati do uresničitve svojih zahtev.

Zastavitev svojega življenja je radikalna gesta, ki ji iz perspektive človekove eksistence ni para. Žrtvuješ vse kar imaš. Prav zato marsikdo ocenjuje gladovno stavko kot nespodobno oz. neetično. Saj naj ne bi bilo nič takega, za kar bi bilo vredno umreti oz. tvegati svoje zdravje. Vprašanje lahko obrnemo, za kaj pa je vredno živeti? Vsak upor lahko v določenem trenutku vključuje tveganje svojega lastnega življenja, če ne prekinitve gole eksistence, pa vsaj radikalno spremembo bivanja. Gladovna stavka torej ni le samomor, saj se večinoma ne konča s smrtjo, temveč nenasilni upor. Orožje v tem uporu je samo gladovalčevo telo, ki se zoperstavi nasprotniku, v našem primeru birokratskemu sistemu.

Gladovanje in žrtvovanje pa v tem primeru naredi odločilen preobrat. Kultura in umetnost ter vsi, ki delujejo na teh dveh poljih, so dojeti kot paraziti, kot grešni kozli, ker porabljajo skupni denar, nič pa ne prinašajo nazaj skupnosti oz. nič ne ustvarijo. To se še toliko bolj izrazi v kriznih časih, ko je treba izbirati koga se bo prvo vrglo čez krov v mrzlo morje. Ker delovanje umetnikov večinoma ne prinaša ekonomskih učinkov in si za svoje delovanje ne zagotovijo večino sredstev na trgu, strogo politično ekonomsko (tudi marksovsko) gledano ne delajo. Delo je namreč le tisto, ki pridobi svojo vrednost na trgu zaradi povpraševanja in ponudbe le-tega. Takšnega neproduktivnega grešnega kozla bi za pomiritev družbe ljudje torej morali žrtvovati. Pa naj bo to umetnik ali Neslovenec. Turšič večinsko zahtevo po žrtvovanju umetnika prehiti in jo sam ponudi. Rekoč: »Želeli ste uničenje umetnika in kot odgovoren pripadnik skupnosti sem se pripravljen žrtvovati.«

Na tej točki se križev pot prelomi, saj njegova gesta spremeni abstraktni pojem parazitirajočega umetnika v realno obstoječe in trpeče telo. Soočena s to podobo si večina ne želi več njegovega uničenja, temveč si želi rešitve za eksistenco. In zato je uporaba dejanskega telesa v protestu tako zelo pomembna. Navidezno blazna taktika postane edino uporabno orožje v boju proti veliko večjemu sistemu kot je država. Kajti v boju izmenjave argumentov se znajdemo v pat poziciji, ko je medijska podoba ene ali druge strani občasno demonizirana, občasno humanizirana. Potrebna je veliko bolj radikalna gesta, da lahko preglasi kakofonijo mnenj in njihovih variacij, manipulacij.

Ob tem pa potisne tudi državo oz. njenega agenta ministrstvo v situacijo, ko se mora odločiti, ali rešiti KSEVT in tudi življenje, ali dosledno upoštevati pravni okvir, ne glede na dejanske posledice. Ministrstvo se namreč dosledno sklicuje na pravni okvir, v katerem mora delovati oz. zaradi katerega ne more delovati. Turšič jim s svojim protestom ponuja izhod iz tega okvirja, saj je za reševanje življenja dovoljena uporaba skrajne sile, ki je v osnovni protipravno dejanje. Kakšna Oblast pa to sploh še je, če nima več moči reševanja življenj? Ali imamo opravka z brezdušnim birokratskim aparatom, ki sam sebe onemogoča, ali pa z Oblastjo, ki ima Moč nad življenjem in smrtjo? To vprašanje si je potrebno zastaviti, kljub temu da sem mnenja, da so v konkretni situaciji na voljo tudi rešitve v okviru obstoječega pravnega reda.

Ne glede na to, kako se bo protest zaključil, pa je tovrstni protest ponovno pokazal, da mora biti umetnost udarni, napredni, vsebinsko nabiti odgovor na situacije tega časa, ne pa samo prijetno vizualno glasbeno doživljanje (carpe diem) trenutka. Situacij, tudi zelo tragičnih, je nešteto in s tem tudi možnosti za reflektirani prikaz protislovij sodobne družbe. In nenazadnje tudi izhode iz teh protislovij. Eden od izhodov je nenazadnje tudi v smeri rastočega vesolja.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu 13. Brat

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: RTV Slo

* Več o gladovni stavki Mihe Turšiča

Marko Rusjan
Kolofon