Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteČe je šlo včasih za rivalstvo v kateri četrti, pred katero hišo, na katerem placu se bo snemalo, je danes tako, da so za to potrebna dovoljenja, nato soglasja, nato dodatna pojasnila, nato pogodbe o najemih, pogodbe o morebitni škodi, zavarovanje, stroški, dovoljenja jeznih sosedov, prebivalcev … Nova kolumna Nejca Furlana.
Televizija. Kaj si predstavljate pod tem pojmom? Slehernik ji je podvržen kot pogan mamonu. Kar je na televiziji, je in, je nekaj več, ima certifikat nekakšne popularne kakovosti. In ljudje tečemo k televiziji, pred njo, za njo, hočemo biti na njej. Hočemo dati kakšno izjavo zanjo, da jo ustvarjamo, da se vidimo sredi množice ali pa še najhuje, hočemo ustvariti »resničnostno« televizijo. Res droga je tale naprava. Kar je na televiziji, je postavljeno na podstavek možnosti popularizacije, je namreč bolj selektivna kot internet, ki ga resnično lahko vsakdo ustvarja. Vse je pomanjšano v tisto malo presneto škatlo, ki nese sliko v vsako gospodinjstvo. Obstoj na televiziji pa je neusmiljen. In še vedno je tale naprava skrinja vsega, kar človeka navdušuje. Cirkus, burleska, show must go on!
Koristna je pod pogojem, da bolj kot človeka samega v fokus postavlja vse ostalo, kar ga obdaja. In če že bolj osebno, naj raje kaže njegova dela kot pa njega samega, do napak lahko namreč pridemo hitro. Je tako hitri vir zaslužka kot tudi hitri pogrom marsičesa.
Turizem npr. veliko živi od televizije. Umetnost filma, slikarstva, nenazadnje poezije in romana dosega vsak dom prav preko televizije. Jamramo o turizmu, a ko ta pride, jamramo o trušču, o nedostopnosti trgovin, lokalov, trobimo na japonske starejše pare, ki se sredi ulice zgubijo v našem mestu, se pritožujemo čez glasne zahodne sosede, s strahom bentimo na burke in zagorele obraze, a pustimo, saj smo vendarle Slovenci, kar je nam prav, je potem najbrž prav vsemu svetu. Govorimo o dveh stvareh. Turizem in kultura, pod katero spada seveda umetnost, ki jo v svet poneseta televizija in seveda svetovni splet.
Od vlade do vlade umetnost izgublja vpliv. Proračun za ves slovenski film, govorimo o beri celotne(!) letne slovenske domače produkcije, je postal tako nizek, da je celo neprimerljiv tujim nizkoproračunskim posameznim(!) celovečercem.
Druščina se odpravi za 1. maj na nekajdnevni izlet. Pa recimo Grčija. Hrepenimo po idili morja, slikovitosti pokrajine, hočemo se povzpeti na tisto kamenje iz antike, prisluhniti prijatelju, ki nam šepeta z odra v zadnjo vrsto starodavnega gledališča in kljub temu ga še vedno slišimo zaradi akustike, videti hočemo preročišče v Delfih, Panteon v Atenah, okusiti Ouzo … mnogo, mar ne? Pa pustimo Grčijo že enkrat. Pojdimo na Hrvaško. Dubrovnik, stare ulice, katedrala, obzidje, če je morda letni gledališki festival, ga seveda poskusimo obiskati. Podobna zgodba torej. Pa lahko smo še bližji. Pojdimo v Vipavo, Ajdovščino. Videti hočemo, kaj nam lokalna skupnost pripravlja. Imamo rimsko obzidje, zgolj obzidje ali tudi še kaj drugega? Kje pa je glavni trg? Kakšno martinovanje pa se letos pripravlja recimo v Vipavi? Katere so najbolj zanimive pešpoti po Nanosu? Kaj se pripravlja drugo poletje na »dvoriščnem« osrčju mogočnega Lanthierija? Kakšne kulinarične dobrote nam ponuja poletje? Morda ste že prišli do dejstva, da je to, po čemer sprašujemo, umetnost in turizem. Govoriti o tem je lahko, vendar to ustvarjati je čisto nekaj drugega. In najbrž je čisto vse, kar sem vam narekoval, sad težkega dela, da je neka reč prišla do take popularnosti. Če v Ljubljani rečeš, da si Vipavec, te bodo gotovo povezali z vinom in burjo. Vina je že veliko, promovirajmo torej burjo! Naj premišljena nanoška dekla še naprej dela prepih, če se kaj ustavi, zasedi.
Vrnimo se zopet k splošnemu turizmu. Turist nam govori: Tu sem, pokažite mi najboljše. Imam denar, pripravljen sem vam ga dati, vendar mi pokažite to, kar znate, kar imate, kar gojite. Če vam rečem Grčija … najbrž ni človeka, ki ne bi pomislil (pa pustimo njene probleme sedaj) na morje, akropolo, antična gledališča, Olimpijske igre, mitologijo … Italija: pašta, pizza, Rim, Kolosej, zopet morje, Leonardo … London: Tower, Big Ben, čaj, dež, West end, Buckingham, Tate modern … samo turizem in kultura. Kultura torej prinaša zgodbo, ki napolni turistično točko, četudi je ta še tako brez izvirne zgodbe. Tu nam je dovoljeno malo zvitosti. Znajti se je treba. Dovoljena nam je iznajdljivost.
Vendar ni znamenitosti, če ni zgodbe. Obračajmo še tako ali tako izgovore. Nenazadnje turizem je kultura, kultura smo ljudje. Kultura je duša ogrodja. Kot človek v hiši. Kot ogenj v peči. Kot marmelada v krofu. Kultura je tisto, kar poživi, ki daje razmislek, ki navduši, njej sami je dovoljena iluzija, da nam srca navduši in pokaže tisto, ki je edinstveno. Je pa kultura tudi tisto, ki vzpostavlja red, spoštuje, ne udriha, kvečjemu opominja. Kakorkoli hoče nek naravni red, umirjenost.
In dragi moji … vse to je sedaj zopet podvrženo splošnemu preporodu kulturne pasivnosti. Zopet bom govoril o filmu (ker so že taki dnevi, ko se ta prileže). Težko je govoriti o recenzijah in kritikah slovenskega filma, če je ta ustvarjen s praktično tistimi nekaj centi in tistima dvema evroma, ki sta ostala v žepu države. Vse, kar prodre na tuji trg, na svetovne festivale, je tako rekoč čudež. Vendar se zmore. In tudi film shaja v Sloveniji. Pač mora nekako. In slovenska kinematografija nam je v svoji bogati zgodovini (če štejemo še produkcije iz nekdanje države) zapustila veliko kultnih uspešnic, svetovno kritiško kompetentnih filmov.
Sedaj pa se spuščamo na filmski turizem. Gre še za eno vrsto oblike turizma s presneto veliko zgodbo, to, o čemer smo prej govorili. Prav zaradi zgodbe tudi filmski turizem obstaja. Vzor sta že dva hrvaška parka. Spominski park po krajih, kjer se je snemal Winnetou, ter spominska pot po snemalnih prizoriščih Igre prestolov. Gotovo so to kraji, ki so mamljivi predvsem za tuje turiste, ker je pač, predvsem Igra prestolov, serija, ki trenutno spada v vrh igranih serij.
Podnanos je pred leti ob obletnici snemanja Tistega lepega dne priredil veliko prireditev temu v spomin. Gledališko so bili obujeni famozni prizori iz filma, zvečer je sledila še projekcija izvirnika ter seveda, kot se spodobi, »ples na vasi« kot v filmu. Zgodba o uspehu. Baška grapa pa ima tematsko pot Na svoji zemlji. Ne gre za spominski park, v katerega naravo je na silo privlečena kakšna filmska mašinerija. Štiglic je pustil Baško grapo tako, kot je bila. Lahko se zgolj dobimo na točkah, kjer so potekali posamezni znameniti prizori, na to nas opozarjajo tudi zgibanke ter table. Podobno je s Podnanosom. Štiglic je tu z ekipo živel več časa, ta se je tam tako domače počutila, da se je ob odhodu s težkim srcem poslovila od tamkajšnjih prebivalcev. O tem sem enkrat govoril z nekdanjim profesorjem, drugače znanim direktorjem fotografije − Radovanom Čokom (Piran Pirano, Čefurji Raus). Če je šlo včasih za rivalstvo v kateri četrti, pred katero hišo, na katerem placu se bo snemalo, je danes tako, da so za to potrebna dovoljenja, nato soglasja, nato dodatna pojasnila, nato pogodbe o najemih, pogodbe o morebitni škodi, zavarovanje, stroški, dovoljenja jeznih sosedov, prebivalcev … skorajda je prej vse posneto v studiu kot na izvirnih lokacijah. Človeku se mudi, ne rabi filma.
Kaj pa širše. Slovenija. Pustimo za trenutek zgodovino, denimo Ljubljano kot Washington v Winetouju, Bovec z glavno igralko Sočo v Narniji, Predjamski grad v Chanovem Božjem oklepu, par kadrov Pierca Brosnana na Dolenjskem, Garyja Oldmana in Tima Rotha v Brežiškem gradu … pustimo zlato dobo svetovnega filma na slovenskem. Kaj imamo danes? Seveda imamo veličastne pokrajine, čisto dovolj velika mesta za kulise, prepade, ravnice, gozdove, gore, nastanitvene zmožnosti ekipe … producente je pa le treba privabiti. Zato je ena izmed idej »Slavca« (predlog zakona o slovenskem avdiovizualnem centru), da bi producentu povrnila 20 % stroškov, ki bi jih imel v Sloveniji. Povedano preprosteje, če bi npr. Universal Pictures snemal pri nas, bi mu naša država povrnila 20 % vseh stroškov. Torej tu gre za vprašanje, če se to splača. A v državi, kjer je papirologija včasih veda nad vsemi vedami, je gotovo včasih pretežko, da bi tudi delovalo. Od dragih najemnin do zopet razjarjenih tam živečih prebivalcev itd. So pa k nam prišli Indijci s Bollywoodom, vendar milo rečeno, bistvenih sprememb v turizmu, gospodarstvu (še) ni.
Lahko se vrnemo nazaj k našemu – slovenskemu filmu. Trenutno najbolj priljubljena domača nadaljevanka je bojda zelo pozitivno vplivala na Goriška brda. Domačinom, kjer poteka snemanje, je padla sekira v med. Ne glede na to, da so Goriška brda prepoznavna po svoji pokrajini, vrhunski kulinariki ter idili, ima televizija pač neke druge dimenzije kot zgolj turistični vodiči, oddaje in opisi na internetu. Prišlo je še do dodatnega razcveta, prav vile, v kateri se vse glavno dogaja, pa se počasi polaščajo trume turistov. Dobesedno. Imamo zopet filmski turizem, sledili sta celo dve tematski vini, pojavljanja igralcev po različnih praznikih sadežev v primorskih krajih in vse cveti.
Kaj pa vipavski okoliš? Večkrat sem že povedal in še enkrat bom. Mislim, da je poleg Ljubljane, Pirana in naših gora ena izmed najbolj snemanih pokrajin. Poglejmo že v vipavsko občino. Štiglic je cel film postavil v Podnanos, v Vipavi in deloma celo Vrhpolju se je snemalo tudi filme Ne joči Peter, Tantadruj, Črni Bratje, produkcija italijanske komercialne televizije SKY s Faccia di angelo (neuraden prevod »Angelski obraz«), da ne govorimo o oskarjevcu Tanoviću s Circus Colombia, pustimo manjše in ljubiteljske produkcije ob strani, vendar je bila prav vipavska dolina s svojo kuliso že velikokrat diva slovenskega (in širše!) prepoznavnega filmskega prostora. Gotovo razlog več za to, da smo ponosni na svojo kulturno dediščino.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.