Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Odprto pismo

Golazen. Zaplinjanje. Nehvaležnost. Zarota. Naj zgorijo, crknejo! Metek v glavo. Pobit. Svinjarija. Kdo jih bo plačeval! Fuj! Kolumna Hane Vidic.

To ni prepis žolčnih komentarjev anonimnežev, ki se napihujejo pod spletnimi objavami. To pravijo moji Facebook prijatelji. In tega me je strah. Nimam se za poznavalko konflikta, ki je sprožil val migracij. Prav tako nisem na tekočem z dnevnim dogajanjem, ki ga mediji nategujejo kot elastiko. Danes begunci iščejo mir, drugič kradejo, nato se nam smilijo, in oh – potem je tu ženska z novorojenčkom, spet požigalec, vandal ... in glej, glej – z iPhonom delajo selfije! Banda perverzna, od kje jim denar za ta jajca, si marsikdo brunda v udobnem kavču, s polnim vampom, v toplih, štrikanih štumfih, medtem ko z daljincem mrzlično išče nov del begunske telenovele. Na sporedu je redno, nekje med fascinantnimi utrinki iz sveta Kmetije in Gostilne. Kam se bo danes napela elastika? Hm, mogoče bo spet požar! Ne, čakaj, posilstva še nismo videli!

Saj ne vem, kaj naj si mislim. Vem pa, da smo vsi samo ljudje. Čutimo, sanjamo, ljubimo, preklinjamo, serjemo, se rojevamo, ustvarjamo in umiramo. Zato si predstavljam edino, kar znam ...

... sem mama. Ne vem, če ravno najboljša. Na trenutke sem malo sebična, vem pa, da bi svojemu otroku želela najboljše. Če se odločim za pot, se pozanimam, kaj me čaka. Imam iPhona in neomejen internet. Vem, koliko ljudi je pogoltnilo morje. In da me v Indiji KoroNemčiji, kljub moji izobrazbi, čaka točka nič. Morda bom kakšnemu 90-letniku vstavljala odvajalne svečke v rit. A hočem to posrano službo, hočem otroka v šoli, partnerja doma, z vsemi okončinami, in – o, ja – hlepim po vseh svoboščinah in navlako udobja, ki ga nudi Evropa.  To mi pripada, ne glede na to, kje sem rojena. Sem človek, sem državljanka Sveta. Briga me, kdo je kriv, Evropa, Amerika, Mudžahedini, Mussolini ... zmenite se! Hočem lepšo prihodnost ... ali pa vsaj možnost.

In zdaj sem v množici tistih, ki so prišli in še prihajajo. Sredi blata, svinjarije, ostankov miloščine. Mrzlo in vlažno je, zjebana sem, čutim ščemenje na vsakem delčku telesa. Obraz mi zateguje od neprespanosti, mrazu in soli. Otrok je siten, neznosen. Na živce mi gre, najraje bi mu z roko zatrpala usta, ne morem ga več poslušati ... ker ga z vsem srcem ljubim. Oh, grozna mama sem. Kam sem ga privlekla, kaj naju čaka? Ostala sva sama, strah me je.

Okoli naju vsi ti ljudje. Trkajo na vrata dementne Evrope, ki je nezaceljene prizore izpred desetletij že davno zakopala. Obkoljena sem z ljudmi. Slovenci, tujci in vsemi vmes. Z gmoto mesa, ki čuti, sanja, ljubi, preklinja, serje, ustvarja, se rojeva in umira. Misica, psihopat, doktor znanosti, vagabond, filantrop, zaljubljenec, oportunist, branjevka. Tebi zaupam, s tabo delim zgodbo, se nasmejim in za trenutek pozabim, da sem v Vicah, na robu blaznosti. Morda bi lahko postala prijatelja. Prava, ne samo na bežna.

Počakaj, te poiščem na Facebooku ...

Golazen. Zaplinjanje. Nehvaležnost. Zarota. Naj zgorijo, crknejo! Metek v glavo. Pobit. Svinjarija. Kdo jih bo plačeval! Fuj!

Povej mi, kdo si, ko se podpisuješ pod te besede? Si to ti, mati? Oče, brat, sestrična? Babica, prijatelj, sošolec, sosed? Si vnuk taboriščnikov? Ajdovka? Ljubljančan? Chef, ki še vedno išče svojo kmetijo?

Bi mi res poslal metek v glavo?

Izvoli, nameri vame! Sezona lova je odprta. Danes ti, jutri nate strelja nekdo od tvojih Friendov. Ampak jaz tega ne lajkam. Tiho pa tudi ne bom. Ko boš na muhi, računaj name. Če mi prej ne poženeš krogle v glavo.

Hana Vidic

Foto: Ciril Jazbec

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Lokalne Ajdovščina

#begunci, #kolumna

Kolofon