Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Intervju: Josip Osti

Pogled na ljubezen iz strani Josipa Ostija - pesnika, pisatelja, esejista, literarnega kritika in prevajalca, ki pa sam sebe smatra predvsem kot bralca. Že deset let je njegov dom Tomaj, tudi rojstni kraj Srečka Kosovela, ki je Ostiju še kako drag. Intervju Ane Rustja.

Josip Osti in Ljubezen

»A si zaljubljen?«

» Hm, veš kaj, nimam časa še za to, imam preprosto preveč dela v službi in sam s seboj. Tako gredo vse ljubezni mimo mene, brez, da bi se tega v danem trenutko sploh zavedal ... Ampak ja, nekoč si želim biti – zaljubljen mislim.«

Pogled na ljubezen iz strani Josipa Ostija - pesnika, pisatelja, esejista, literarnega kritika in prevajalca, ki pa sam sebe smatra predvsem kot bralca. Je bosansko-slovenskega rodu, že kar nekaj časa živi in ustvarja v Sloveniji. Najprej je živel v Ljubljani, zadnjih deset let pa je njegov dom Tomaj, tudi rojstni kraj Srečka Kosovela, ki je Ostiju še kako drag. Je svobodni umetnik, živi od ljubezni do tistega, kar napiše in prebere. Izdal je že preko dvajset pesniških zbirk, pet proznih del, trinajst knjig esejev ter prevedel preko devetdeset del.

Pravi, da ljubezen ostaja stalnica tako v njegovi poeziji, kot tudi v življenju. Ljubezensko-eksistencionalna tematika je zato v njegovih delih nepogrešljiva. Piše o ljubezni do žensk, sosedov, živali, narave, umetnosti, rojstnega kraja, poezije, Tomaja in del Srečka Kosovela. Eno od svojih del, Izbrane pesmi,  začne z uvodnimi besedami »Prišel sem, da bi govoril o ljubezni«. Predajam mu besedo. Josip Osti in Ljubezen.

Vaše prve misli ob besedi ljubezen?

Da smo ljudje plod ljubezni in, da je naše življenje njeno darilo, ki ga je treba živeti z ljubeznijo, ker ga le ona resnično osmišlja.Tako z ljubeznijo drugih do nas kot tudi nas do drugih. Ne le do drugih ljudi, temveč tudi do vseh in vsega. Do živali, narave … Do tistega s čimer se ukvarjamo. V mojem primeru do pisanja in prevajanja. Pred in po tem predvsem do branja. Do knjig. Ki so me, prepričan sem, naredile takšnega kakršen sem. Ljubečega.

Či bi morali za ljubezen izbrati sopomenko, katera slovenska beseda bi jo lahko nadomestila?

V naših življenjih je nešteto različnih ljubezni. Ko gre za medčloveško, ne poznam druge besede v slovenščini, ki bi na enak način objela eros in etos, ki sta v ljubezni neločljiva. Obstaja pa njena protipomenka: sovraštvo. Lahko rečem, da ljubezen pomeni marsikaj drugega samo sovraštva ne, ki se poraja iz smrti ljubezni.

Katere so vaše najmočnejše ljubezni v življenju?

Kot se spodobi za avtorja ljubezenskih pesmi, zagotovo ljubezen do žensk, katerim sem hvaležen za vsa razkritja najglobljih medčloveških odnosov. Duška, Biljana, Barbara in Urška so štirje nosilni vogali moje hiše iz besed. Na to kažejo tudi moja posvetila. Urški celo več kot deset knjig. Ob tem ne pozabljam tudi na ljubezni do prebrane knjige, kajti prepričan sem, da živimo toliko življenj, koliko smo knjig prebrali. Veliko sem o knjigah tudi pisal. Kot o ženskah. Z ljubeznijo.

Kaj vam vaše ljubezni pomenijo?

Največ. Kajti svoje življenje imam za seštevek svojih ljubezni. Ko gre za ženske, to potrjujejo moje pesmi. Kajti že prva, napisana pred petinpetdesetimi leti, ko sem bil star šestnajst let, je bila ljubezenska. Kot so ljubezenske tudi moje zadnje napisane pesmi. In, seveda, veliko tistih med tem. Čeprav se nekateri izogibajo besedi ljubezen, jo sam ne redko celo izpostavljam v naslovih svojih knjig. Ljubezensko dvorišče, Učitelj ljubezni, Na križu ljubezni …  In, da ne naštevam naprej.

Lahko ljubezen mine?

Seveda, ker je vse, z nama vred, minljivo. Čeprav ni nujno, da mine vsaka ljubezen. To recimo potrjujejo umetniška dela, ki preživijo svoje avtorje. In iz njih, tudi po njihovih smrti, žarči mavrica ljubezni.  Bodisi da gre za literaturo, slikarstvo, kiparstvo, glasbo …

Se je ljubezni potrebno naučiti ali pride z nami na svet?

In eno. In drugo. In tretje…  V prozni knjigi Učitelj ljubezni, pišem o golobu, ki je bil eden izmed mojih učiteljev ljubezni. To so bile tudi druge živali. Kot tudi veliko pesnikov in pisateljev. Pa tudi mislecev. O ljubezni so, med  drugimi, pisali Stendhal, Ortega y Gassset, … O njenem smislu Solovjev, o njeni modrosti Finkielkraut, o ljubezni in Zahodu de Rougemont, o umetnosti ljubezni Fromm …  Skratka o njej se lahko učimo vsak dan. Od rojstva do smrti.  

Vse ljubezni so nenavadne, je naslov ene od vaših knjig pesmi. V nekaj stavkih - kaj pravzaprav s tem mislite?

Najkrajše povedano: tisto, kar sem v njej napisal. Med drugim, da ljubezen vidi, česar nihče ne vidi, ne vidi pa, kar vsi vidijo, … kako razburljivo je bilo prvič brati Homerja, ko še nisem vedel, ali bo Menelaj dobil nazaj lepo Heleno in ali bo Penelopa dočakala Odiseja, da sem, v ljubezni, včasih nesrečen, ker sem srečen, včasih pa srečen, ker sem nesrečen, da je lahko biti pameten, težko obupan, da je z ljubeznijo, kot z veverico – zdaj jo vidiš, zdaj ne vidiš, da se tudi v domu za ostarele najdejo in izgubijo ljubezni

Zadnja leta veliko pišete haikuje? Kdaj ste se prepoznali v tej pesniški obliki?

Pišem jih že deset let in sem jih napisal 1001. Za klasično obliko trivrstične haiku pesmi, zgrajene iz sedemnajst zlogov (5 + 7 + 5), sem se odločil predvsem, da bi brzdal plaz jezika v svojih slovenskih pesmih ter, da skušam s čim manj besedami, povedati kar se da veliko. Vse haikuje (z izjemo nekaj tistih o snežinkah in snegu, ki sem jih napisal v Ljubljani), kot tudi vse pesmi v slovenščini, sem napisal v Tomaju. Kar pomeni v neposrednem stiku z naravo, v vseh štirih letnih časih. To je značilno za japonski haiku. Toda, kot učenec starih Grkov in dedič predvsem zahodnjaške filozofije in umetnosti, sem to obliko, kot so mnogi ugotovili, napolnil z marsičem, kar zanjo ni bilo značilno. Predvsem pa z ljubeznijo. 

V enem od intervjujev omenite, da je pomembna ljubezen do sosedov. Imate kakšen nasvet za dobre medsosedske odnose, ki so med slovenskim prebivalstvem pogosto kar slabotni, če ne celo zelo problematični?

S svojimi tomajskimi sosedi, s hišo katerih se moja hiša dotika - kar nekateri imajo za nesrečo, imam, že enaindvajset let izvrstne odnose. Celo boljše kot so navadno med sorodniki.  Od prvega dneva vselitve imajo moji sosedi ključ moje hiše. Imamo skupne mačke, ki jih oni hranijo, ko mene ni. Ob tem zalivajo moje rože pred hišo. Ko se pozimi vračam od kod, pokličem in prižgejo centralno, tako da pridem v toplo. In, da ne naštevam veliko drugega. Vem pa za veliko neznosnih odnosov med sosedi. Zavedam se, da imam s svojimi sosedi več kot srečo. Vendar nasveta za srečo žal ni.

Zelo blizu vam je ustvarjanje Srečka Kosovela, nenazadnje že kar nekaj let živite v njegovem rojstnem kraju, v Tomaju. Kaj vas pri Kosovelu najbolj navdihuje?   

Kosovela sem tudi prej veliko prevajal in pisal o njegovi poeziji. To je razlog, da sem se odločil živeti v Tomaju, kjer je tudi njegov grob. V Tomaju sem napisal tudi svoje prve pesmi v slovenščini, v katerih ga pogosto omenjam in se pogovarjam z njim. H njegovi poeziji me je, ob drugem, privleklo to, da je, kljub temu da je umrl mlad, napisal presenetljivo veliko. In v le štirih letih kar štiri zvrsti pesmi. Impresionistične, ekspresionistične, pesmi v prozi ter integrale in konse. Veliko njegovih pesmi je danes ne le pesniško svežih temveč tudi s svojo družbeno kritičnostjo presenetljivo aktualnih. To potrjujeta na primer Kosovelova Tragedije na oceanu, Evropa umira… in druga njima podobna dela. Glede na to, kako so preko prevodov sprejete Kosovelove pesmi na tujem, čas potrditve njegove poezije, v svetovnem merilu, šele prihaja.                          

Samota, narava in spomini. Kakšno ljubezen gojite do slednjih?

Pri meni je ljubezen do samote, predvsem ljubezen do tistega s čemer se ukvarjam. Samota mi pri tem pomaga. Kot tudi ljubezen do narave, ki me na Krasu obkroža. Ta mi s svojo milino pomaga, da prikličem ljube, med njimi tudi ljubezenske spomine. Da prikličem hrepenenje po tistih, ki jih, tako med živimi, kot tudi med že umrlimi, imam rad.

Verjamete v ljubezen, ki te prevzame v trenutku?

Verjamem, ker je v mojem življenju do zdaj bilo nešteto takšnih trenutkov. Celo nešteto jih je v vsakem mojem dnevu. Tudi v sanjah. Kajti vsak trenutek je zame trenutek večnosti. Zato  sem celo en izbor svojih pesmi tako naslovil. Enkrat takšnemu trenutku rečemo pogled, drugič dotik, tretjič … Najbolj pomembno pa se mi zdi, da ga zaznamujem z ljubeznijo.

Nasvet tistim, ki pravijo, da prave ljubezni še niso našli?

Običajno ne dajem nasvetov. Lahko rečem, da naj iščejo naprej. Seveda takrat, ko najdejo sami sebe. Kajti ljubezen je nenehno tovrstno iskanje. Ko se najdemo, to pomeni, da je tudi  ljubezen našla nas. Ker je življenje začaran krog ljubezni. Naj za konec dodam, da svet, ki ga iz dneva v dan vse bolj potaplja sovraštvo, lahko reši le ljubezen.

Toliko o ljubezni  pove Josip Osti. Hvala. V njegovih delih lahko najdete še veliko drugega, vrednega branja. Najdete besede, ki se dotaknejo. Tiste, ki spodbudijo h razmišljanju.

»Ah, ta ljubezen, sila življenja, ki ji nikoli ne zmanjka newtnov. O njej beremo, pišemo, rišemo, govorimo, molčimo .... Doživljamo jo na različne načine, če želimo na vsakem koraku, vedno znova in znova. Potrebujemo jo - za preživetje.«

 

Foto: Nina Cijan

Josip Osti

Ana Rustja
Kolofon