Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Vrhunsko, kakovostno, namizno, usodno

Ko se malo potopimo v neobstoječi svet slovenskih vinarskih družin, ki živijo v manifestaciji slovenske predstave lepe arhitekture na morju, pa vidimo, da se za kuliso absurda morda skriva nekaj več. Nekaj, kar je morda vredno posebne pozornosti. Če gre za samo en klasičen primer odličnega dialoga ali morda za posredno izrabljanje naivnosti publike, da bi serija perverzno izrazila svoj nepotreben obstoj, presodite sami. Kolumna Nike Jurman.

Ne morem reči, da nova slovenska serija name ni naredila vtisa. Hkrati je to najmanj in največ, kar lahko povem o uspešnici letošnje jeseni. Priznam, da sem se pisanja veselila že nekaj časa, zbirala krasne citate in ob prvi epizodi celo nazdravila s kozarcem usodnega z nekaj prijatelji. Po vseh pripravah in odlašanju užitka, ko bom lahko v primež literarno-estetskih izrazov ujela ubogo vino, pa sem začela preizpraševati svoje motive in upravičenost tega pisanja. Je smiselno soditi komercialno serijo, ki je na prvi pogled in tudi na vse ostale samo to in nič več od tega, za kar se oglašuje? Mislim, da je. Je bilo pričakovati nove možnosti filmskega izrekanja in si obetati presunljivo izraženih psiholoških tančin, ki bodo povrnile prvotno fascinacijo nad stvarmi? Ne. Intelektualno bistrino? Dialektično domiselnost? Prodoren uvid v človekovo naravo? Ne, no. Je zato serija kaj manj vredna obravnave? Je, pa vseeno.

Usodno vino je slovenska serija, ki je nastala leta 2015 (dva tisoč petnajst našega štetja, aka najnovejše leto do sedaj), režijsko taktirko je prevzel režiser Nejc Levstik, s scenarijem pa se lahko pohvalita Katarína Moláková in Danica Haláková. Serija nastaja pod okriljem podjetja Proplus, scenarij smo Slovenci odkupili od Slovakov, za produkcijo (omogočanje pogojev, da se dogaja, kar se dogaja) pa se lahko zahvalimo produkcijski hiši Perfo. Spremljamo zgodbo prepovedane ljubezni potomcev dveh sovražnih vinarskih družin v izmišljenem okolju. Če se sprehodimo čez konvencije žanra telenovele, lahko vidimo, da se je Usodno vino dobro odrezalo. Zlobna ženska ima ravne rjave lase, dobra pa valovite rjave lase. Zlobna blond ženska ima svoje zlobne blond lase gladko spete, medtem ko jih ima dobra blond ženska pridno za ušesi. Glavni ženski lik  je otrok vinograda in utelešenje dobrote in načelnosti, njen nemesis je spletkarska zlobnica iz Ljubljane. Žanrsko gre za romantično »working-class« melodramo s komičnimi vložki. Če se od žanra za nekaj časa (obljubim, da ne za dolgo) premaknemo k igri, lahko vidimo, da se je uveljavljena igralska ekipa odlično odrezala, na obzorju pa so tudi sveži obrazi. Po zlatem pravilu dotičnega žanra igralci soigralce popolnoma ignorirajo in se posledično nanje ne odzivajo, pač pa nestrpno čakajo svoj lajn, ki ga je treba hitro izgovoriti, da se v seriji ustvari posebno vzdušje. Napeto dogajanje spremlja skrbno izbrana glasba; bodisi dramatična »nekaj se kuha« godala ali pa hudomušna poskočnica, ki napoveduje v vsem tem suspenzu še kako dobrodošel hec. Šaradi humorja ponovno sledijo godala, ki spremljajo zračne posnetke stopnic in vinogradov. Poenostavljenost dogajanja pogosto prispe do te mere, da bi bil učinek skoraj enak, če bi nekdo prišel v kader in rekel: »Dramatično bo, sedaj bo pa smešno. Ta serija se je začela in se bo končala.«

Dih jemajoča je tudi Facebook komunikacija, ki na nek način gledalcu daje vtis interaktivnosti in vpliva na zgodbo – pogoste so objave tipa: »Kako pa bi vam bil všeč tale par?« Sledi odziv zveste publike (ne gre za troll odziv obrobja ljubljanske intelektualne scene, ampak za resnične intence resničnih oseb, torej mam, očetov, sinov in hčera ljudi). V komentarjih so enoglasno prepričani, da sta »tapravi« par Klemen Janežič in Inja Zalta in nej ta druga kr lepo spizdi od koder je prišla (ali v registru Usodnega vina – odide). Milo rečeno genialni PR publiko poziva tudi k osupljivim nagradnim igram, med drugim k tejle: »Kateri dogodki v življenju so bili usodni za vas? Najboljši odgovor bomo nagradili!« Odgovori so se nagibali k težkim življenjskim situacijam, kot so: smrt obeh staršev in rak pri 19. Didn’t see that one coming, a, hud PR Usodnega vina? »Joj, koliko usodnih trenutkov ste delili z nami. Hvaležni smo za vsakega izmed njih. Težko smo se odločili, kdo si bolj zasluži nagrado, a prepričani smo, da je življenje najlepša nagrada. Tokrat dobi nakupovalno torbo Usodno vino xy.«

Bravo! Kako se je izmazal, življenje je veliko lepša nagrada kot smrt. Nekdo, ki je preživel raka pri 19 letih, si nakupovalno torbo Usodno vino zagotovo zasluži bolj od nekoga, ki je izgubil oba starša. Gre za tekmovanje v usodi in zmaga tisti, ki ima boljšo usodo.

Ob navdušenju nad slovensko serijo takega tipa se poraja vprašanje obstoja gledalčevega užitka. Obstaja naš užitek na drug način kot užitek tistih, drugih, ki serijo zares gledajo? Grozno, kakšna so to vprašanja? Včasih tako v medijih kot v resničnem življenju naletimo na mnenje, da t. i. »ironični užitek« ne obstaja in da so nam stvari všeč ali pa nam niso. Trik naj bi bil v tem, da si ob vsej skrbno izdelani lastni podobi težko priznamo, da nam je zares všeč kaj neumnega. In vzvišeno pristavimo, da nam je kaj všeč zato, ker je tako zelo neumno. Zakaj smo torej gledali vse dele Booma z Latoyo, redno spremljamo novinarske prispevke na Vašem kanalu in se nenazadnje navdušujemo nad Usodnim vinom? Težko se sami pred sabo skrijemo z razlago, da so nam ene stvari všeč, druge pa ne, in da je vse čisto preprosto. Všeč nam je, ker se iskreno trudi v konvencijah svojega žanra ali sposobnosti, ker ne pokaže samoironije. Parodično zavedanje samoironije pri gledalcu včasih uniči poželenje in možnost, da bi nam bilo nekaj všeč na ironičen način, saj to od nas pričakuje in je bilo zato tudi ustvarjeno. Na take limanice pa se ne damo speljati. Da nam bo v tem času, ob tej uri všeč nekaj na način, kot je predvideno? Za koga nas pa imate, za navadne ljudi, ki so jim stvari všeč na način, kot so to predvideli njihovi ustvarjalci? Vzemimo karseda črno-bel in nepravičen primer.

Na kakšen način vzbuja gledalsko ugodje trilogija Boter? Na kakšen način pa nam srce vztrepeta ob ogledu Usodnega? Način uživanja pri obeh je drugačen in govoriti o tem, da ironični užitek ne obstaja, je arogantno in neumno. Arogantno predvsem do lastne sodbe, saj je razdelava načinov, na katere so nam stvari všeč, zelo pomembna. Tako poznamo svoje najljubše ljudi in svoje najljubše ljudi, ki nikakor niso isti ljudje. Prvi so najljubši zato, ker nas njihova eksistenca navdihne in jih imamo res radi, drugi pa, ker nas njihova eksistenca navdihne in jih imamo res radi. V Botru uživamo, ker vidimo, kako je vse prav in kako varno se počutimo v svetu mojstrsko izbranih odločitev. V Usodnem vinu pa uživamo, ker vidimo, kako je vse prav in kako varno se počutimo v svetu mojstrsko izbranih odločitev. Opazite razliko? Če jo, ste moji najljubši ljudje, če je ne, pa ste moji najljubši ljudje.

Usodno vino nas potrebuje, z vsako novo epizodo nam šepeta in nas sili opaziti luknje, ki jih je več kot blaga. Zato je ta serija odlična. Pušča nam toliko prostora, vabi nas k opazkam, k snemalnim napakam, neverjetnim »plot deliveryjem« in k zaznavi, da je v serijo kljub vsemu vloženo veliko truda. Se je izplačalo? Seveda se je.

Ko se malo potopimo v neobstoječi svet slovenskih vinarskih družin, ki živijo v manifestaciji slovenske predstave lepe arhitekture na morju, pa vidimo, da se za kuliso absurda morda skriva nekaj več. Nekaj, kar je morda vredno posebne pozornosti. Če gre za samo en klasičen primer odličnega dialoga ali morda za posredno izrabljanje naivnosti publike, da bi serija perverzno izrazila svoj nepotreben obstoj, presodite sami. A pazljivo, ko pride do uvida, je treba slediti načelu, ki ste ga pravkar spoznali. Budnost terja odločitve.

»Raj sem otročja, kokr da delam prot seb. Bi ti prodal vino, s katerim nisi stoprocentno zadovoln?« je odločen glavni ženski lik. »Če se ga da pit in če si ga ljudje želijo in povrh vsega še poplača dolgove, zakaj ne?« je racionalen glavni moški lik. »Nč od tega za očeta ni pomembno, niti zame. Mi za to trto skrbimo celo leto, js poznam skor usak grozd. In kaj, nej ga potem prodamo, ne da bi doseglo svoje najboljše možno stanje?« je trmast glavi ženski lik. »Vem, vem ampak od načel se mal težko živi. Mislm, to je mal otročje,« ostane na realnih tleh glavni moški lik. »Rajš sem otročja, kokr da delam prot seb.« ostane načelen glavni ženski lik.

Dialog doživi variacijo pri starejši generaciji, o etičnih vprašanjih tako razglabljata tudi oče, glava družine, in pretkana blond zlobnica: »Vi me silte, da prodam vino, za katerim ne stojim, hočte, da se ponižam?« Načelno pravi glava družine. »A nista čast in dobro ime bolj pomembna od hitrega zaslužka?« se zvito strinja zlobnica in kasneje nadaljuje: »Ampak očitno se ne zavedate, da bi to nekvalitetno vino lahko spodkopalo celo firmo. Kdo bo sprejel odgovornost za to?«

Kdo bo sprejel odgovornost za to? Vsi bomo, blond zlobnica. Ustvarili smo čase, v katerih je nastalo Usodno vino, in tega ne moremo več spremeniti.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Nika Jurman

#kolumna

Kolofon