Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Naše vrednote: Piti alkohol, se zabavati, zaljubljati

Intervju s Frédéricom Beigbederjem, francoskim literarnim popzvezdnikom in režiserjem, avtorjem knjig 2999 SIT in Ljubezen traja tri leta.

Frédéric Beigbeder. Nekdanji oglaševalec, ki je postal literarni popzvezdnik in režiser, ob večerih tudi DJ. Nekdanji večno-bivši mož, pri katerem je staranje okrepilo romantiko. Urednik revije Lui, francoske različice Playboya, ki so jo začeli ponovno izdajati, iz nostalgije po dekletih iz šestdesetih. Všeč so mu punce iz preteklosti. Fascinacija z Oono O'Neill, it-girl newyorških štiridesetih let prejšnjega stoletja, ga je pripeljala do novega romana in nove ljubezni. V svojem novem romanu, Oona in Salinger, Beigbeder pripoveduje o ljubezenskem trikotniku med Oono, njenim prvim fantom, ameriškim pisateljem J. D. Salingerjem in njenim možem Charliejem Chaplinom, medtem ko se v ozadju oglaša druga svetovna vojna. Ob tem se kot nevsiljive reference pojavljajo vsemogoče ikone popa, filozofije in literature. Michael Jackson, Platon, Emily Dickinson, Zorro, Celine Dion, Truman Capote, Sylvia Plath in Rihanna. Če ste prebrali njegovi knjigi 2999 SIT in Ljubezen traja tri leta, bi si lahko mislili, da je aroganten prešuštnik na kokainu, poln oglaševalskega denarja. Beigbeder, s katerim sem se pogovarjala, ko je bil kot gost knjižnega sejma v Ljubljani, je pozoren in prijazen sogovornik. Kot bi svoje slabe strani pustil v  knjigah.

Kakšen bi bil roman Windows on the world, verzija 2015?

Tisoč mladih gre v Bataclan, da bi poslušali rock skupino. Naenkrat za sabo zaslišijo zvok kalašnikovk, ki pobijajo njihove prijatelje, zato začnejo teči in se skrivati. Morilci z vso mirnostjo dokončajo svoje delo s streli v glave mladih deklet, ki kričijo in prosijo za življenje. V knjigi Windows on the world sem se zakopal v pekel. Dve uri v peklu, v goreči restavraciji, iz katere ni izhoda in nihče ne preživi. V Bataclanu jih je del preživel, v Windows on the world pa nihče.

Niso se mogli pretvarjati, da so mrtvi, kakor v Bataclanu.

Ja, grozno. V Bataclanu je bilo samo vprašanje sreče, kdo je preživel in kdo ne. Po tej tragediji ne bom več mogel v klub, ne da bi najprej poiskal zasilni izhod. To je tisto, kar se bo spremenilo. Še naprej bom hodil ven, ampak kot bančni ropar – vedno bom iskal zasilni izhod.

Salinger po koncu druge svetovne vojne ni hotel pisati o svoji izkušnji vojne. Je to, kar se je zgodilo v Parizu, nekaj, o čemer bo mogoče pisati?

Dobro vprašanje. Ko sem pisal Windows on the world, je veliko ameriških piscev reklo, da o tem ne morejo pisati. Takrat sem mislil, da moramo  pisati o vsem, še posebej o tragedijah. Petnajst let kasneje se ne počutim dovolj hrabrega za pisanje o Bataclanu. Preblizu mi je. Moji prijatelji so tam umrli. Poznam moškega, ki mu je v Bataclanu umrl štiriletni sin. Do tega čutim preveč spoštovanja in o grozi ne moreš pisati s spoštovanjem. Nikakor pa ne mislim, da se o tem ne bi smelo pisati. Samo zame je preveč strašno. Morda bi moral o tem pisati kakšen ameriški pisec.

Če bi se v Franciji začela vojna, bi bili Jean Paul Sartre ali Charles de Gaulle?

Je bolj pogumno oditi ali ostati? Ne vem. Če res prihaja vojna in bodo metali atomske bombe na Pariz, se mi ne bo treba odločati, kakor pojejo Clashi, »should I stay or should I go«. Tako ali tako bomo vsi mrtvi.

Največji grob 20. stoletja je po vaše grob Oone O'Neill in Charlieja Chaplina, o njima je vaš zadnji roman. Kaj bo največji grob 21. stoletja?

Zame je Ground Zero grob začetka 21. stoletja. V njem se je stoletje začelo. Nova doba, v kateri umreš, ker ješ zajtrk v restavraciji.

Ne bo grob umetnikov?

Morda bo grob uničenja interneta. Ne vem, kje bi to lahko bilo. Mogoče v Palu Altu.

O Salingerju niste le napisali romana, o njem ste posneli tudi dokumentarni film, njegovo življenje dobro poznate. Zakaj mislite, da ni dovolil, da bi po Varuhu v rži posneli film?

Sovražil je film, ker ga je Oona zapustila zaradi filmske zvezde. (Za trenutek pomisli.) Napisal je mojstrovino, vendar pa se mu je morda zdelo, da ni dovolj zgodbe v njegovem romanu. Samo atmosfera je, samo način, kako se besede lovijo v mislih, medtem ko si predstavljaš svobodo, staranje, strah pred odraslostjo.

Torej je verjetno mislil, da bi bil film slab?

Točno tako. Nima akcije. To bi bil film, v katerem le snemaš New York, v voice-overju pa nekdo prebira roman. Zelo dolgočasno.

Po vaših knjigah pa so nastali filmi. Ste oklevali?

Pri 2999 SIT sem se bal, da bo film prenežen, premil. Pa je nastal zelo nasilen, ciničen film. Gledalci so pogosto razočarani, ko vidijo film, po tem ko so prebrali določeno knjigo. V svojih filmih zato transformiram knjigo. Ljubezen traja tri leta, film in knjiga, sta popolnoma različna. Ne gre več za adaptacijo.

Navdušuje vas Fitzgerald, no, celotna izgubljena generacija. Kako izgubljena mora biti generacija, da se zapiše v kulturno zgodovino? Smo dovolj izgubljeni?

O, ja. Moja generacija je povsem izgubljena. Ne poznamo več smisla življenja. Vse moje knjige govorijo o tej praznini. O razvajenih  otrocih, ki ne vejo, zakaj so tu, bog pa je mrtev.

Ampak bog je umrl že pred nekaj generacijami.

Ja, ampak moji stari starši so imeli vojne. Vojne ti dajo razlog, da se za nekaj boriš. Grozno je, ampak brez tega se počutiš nekoristnega. Morda zato pišem o površinskih stvareh, kot so manekenke in  nočni klubi. Ker govorim o izgubljeni generaciji.

No, ampak Salinger je imel smisel življenja, fokus. Bil je zaljubljen. Vojno je preživel zaradi tega fokusa.

Ja, tako si ga predstavljam.

Je torej skrajni čas, da se zaljubimo? Da bomo imeli razlog preživetja prihajajoče vojne?

Seveda. Vedno se je dobro zaljubiti. Morda so nas napadi v New Yorku in Parizu osmislili. Mislil sem, da je moja generacija brezvezna, nezanimiva, da nas zanimajo samo droge in alkohol. Po teh napadih se naenkrat zavedamo, da imamo vrednote. Naše vrednote so morda ravno to: piti alkohol, se zabavati in zaljubljati.

Za to se je vredno boriti?

Ja. Kup kretenov in luzerjev, norcev, ki pobijajo, nam je pokazalo vrednote. Nikoli si nisem mislil, da bom ponosen, da sem Francoz. Mislil sem, da mi je vseeno za svojo državo, svoj jezik, francosko zgodovino. Zdaj sem ponosen na vse to. Noro.

Pa bi rekli, da je zaljubljenost iz vaših knjig stvar Zahoda ali gre za univerzalno stvar?

Ne, ne. Razlika je v tem, kako ravnamo z ženskami. Svet se deli po tem.

Se terorist zaljubi vsaka tri leta?

Ne vem. Sprašujem se, je mogoče biti romantičen, če ravnaš z žensko kot s sužnjo? Romantika potrebuje žensko, ki je kot boginja, nekakšen angel, ki rešuje moške pred obupom. Lahko obožuješ žensko, s katero ravnaš kot s sužnjo? Je to združljivo z islamizmom? Nisem prepričan.

V knjigi zapišete, da se ljubezen rodi iz nehotene nežnosti, spodrsljaja. Je ljubezen spodrsljaj?

Ljubezen je čudež. Ne moremo je organizirati. Salinger je poskušal Oono prepričati v ljubezen. To ne deluje, kar je žalostno. Nekoga spoznaš, in potem ali deluje ali pa ne. In če ne, je konec za vedno. Ko sem bil mlajši, sem mislil, da lahko punce osvojim s tem, da sem očarljiv, šaljiv, da jim pošiljam pisma in rože. Nikoli ni delovalo.

Ampak kako je biti Salinger, ki je dobil svojo Oono?

Res je! Ko sem pisal ta roman, sem bil v Švici, da bi si ogledal hišo Oone in Charlie Chaplina, in nato šel še v Ženevo, kjer sem spoznal svojo sedanjo ženo. Tako da me je na nek način Oona pripeljala do nje. Ravno sva dobila otroka. Uganete ime?

Zagotovo je Oona!

(pokima)

Zapišete: »Poklonimo se zmenkom, ki jih ni bilo, a burijo našo domišljijo: prav tako pomembni so kot naši uspeli zakoni.« Kateri so boljši za roman?

Nemogoča ljubezen. V življenju je bolje, ko ljubezen uspe. In v romanu, ko ne uspe.

Zakaj?

Je bolj absolutna, bolj čista, bolj poetična. To je razlika med muzo in ženo. Muza te navdihuje, da pišeš lepe strani. Žena pa je sreča. Preprosto.

Ampak vaš roman govori o ljubezni, ki je uspela.

Kateri roman?

Ja, ta!

A, ljubezen med Chaplinom in Oono. Ja, vem, noro. Ampak med njima je 35 let razlike v letih.

V romanu ste naredili spisek vseh zvezdniških parov, med katerimi je velika starostna razlika.

Zabava me, koliko umetnikov je privlačila mladost. Mladi imajo več energije. Potrebuješ jo, ko se postaraš in postaneš manj lirski. Ko spoznaš nekoga mladega, si kot vampir. Hočeš njihovo svežo kri, da te vrne v življenje.

Mislite, da je dolžnost zvezdnikov, da govorijo o zasebnem življenju?

Morda so kot bogovi v antičnih časih. Zabavno je svoja življenja primerjamo z njihovimi. Nisem velik ljubitelj zvezdnikov. Mislim pa, da jih lahko uporabimo, kakor like iz romana. Njihova življenja so roman.

Je res, da ste neprekosljivi v poznavanju Rihannine biografije?

Ne! Samo zabavno se mi je zdelo to napisati. Veliko stvari vem zaradi hčerke.

Eno popkulturno referenco sem v vaši knjigi malo pogrešala. Ni bila Marie Antoinette, v interpretaciji Sofie Coppola , prva it-girl?

Elegantna, zvezdnica, ne da bi karkoli naredila za to, hotela se je le zabavati. Odlično. Prav imate.

Je danes nujno poznati pop kulturo, če želite biti resen umetnik?

V umetnosti ni nujnosti. Jaz rad dajem pop kulturo v svoje knjige, ker poskušam reflektirati svet takšen, kot je, torej ne morem mimo glasbe, filma in televizije. V Nemčiji so me postavili v gibanje pop literature. Mislil sem si, super. Rad imam pop art in Warhola. Andy Warhol je rekel, da sta električni stol in kokakolina pločevinka enako lepa, oba sta del našega življenja. Pišem o resničnosti, v kateri živim. Če hočem opisati ta trenutek, ne morem mimo tega, kaj je na televiziji, kaj se v ozadju vrti na radiu. To je vse.

V knjigi celo dajete navodila, kaj naj poiščemo na Youtubu. Kako, da ste potem proti e-knjigam?

To je zato, ker sem star. Všeč mi je, da ima moj bralec isti občutek kot jaz med pisanjem. Da mu šelestijo strani pod prsti, da vonja črnilo.

Torej gre za romantično zadevo?

Fetišistično. Res pa je, da v romanu bralca mestoma nagovarjam, kaj naj poišče na internetu. Všeč mi je ta interaktivnost.

Kako ste začeli pisati?

Ko sem imel osem let, je moj oče zapustil mojo mamo. Potem je kar naenkrat rekel, da nas za en mesec pelje v Indonezijo. S sabo sem imel zvezek, v katerega sem zapisoval vse, kar se dogaja na teh počitnicah. Da ne bi pozabil, ko bo oče spet odstoten. Pri meni je vedno vez med odsotnostjo in pisanjem. Še vedno pišem, da ne bi pozabil. To je po moje misija literature. Kot je rekel Proust. Spominjanje preteklosti.

V tej knjigi odkrijete nostalgijo brez spomina.

Res je. Prvič sem pisal o stvareh, ki jih nisem doživel. Magično. Si predstavljati, kako je bilo biti Oona, Salinger, Chaplin.

Ampak največ empatije čutite do Salingerja?

Seveda. Kakor on sem visok, suh in sramežljiv. Predstavljam si, kako mu je bilo, ko je prvič videl Oono. Želel si je, da bi bil lahko majhen in se skril. Predstavljam si, kako se je počutil. Spraševal se je - le kako bi bil lahko zanimiv tej punci? Ona ima vse, je lepa, slavna, zabavna, pametna.

Kako vemo, kdo začne s spogledovanjem?

Nikoli ne veš. Ko se punca poljublja z mano, razmišljam. Sem ji bil všeč že pred dvema urama? Se je odločila pred eno sekundo, da bi se poljubljala? Sem ji bil všeč že takoj, ko sem prišel v prostor? Ali takrat, ko sem ji rekel, da ima dobre prsi? Ali takrat, ko sem ji kupil dve vodki? Je samo pijana in se zato poljublja z mano? Zelo srčkano je analizirati ta prvi trenutek, ko se zaljubimo.

In kakor nikoli ne bomo vedeli o osebi, v katero smo zaljubljeni, nikoli ne bomo vedeli vsega o ljubezni?

Zakaj se zgodi? Zakaj se včasih preneha? Zelo strašljivo je. Vsak dan me je strah, da se bo ljubezen končala. In dobro si je zapomniti, da je tvoj ljubimec ali fant ali mož neznanec; nekdo, ki ga ne nikoli povsem ne poznaš. Barack Obama je o svoji ženi rekel: »Spim z neznanko.« To se mi zdi romantično. Iti vsak dan v posteljo z žensko, ki je ne poznaš. (Zakrili z rokami.) Kdo je ona? Kaj počne v moji postelji?

 

* Intervju je bil prvotno objavljen na spletni strani Airbeletrina in ga na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Foto: JF PAGA, Grasset

Nadina Štefančič
Kolofon