Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Najina ljubezen ne more biti manjvredna

Zdi se, da tudi družbene spremembe, ki se trenutno pri nas dogajajo na temo pravic istospolnih parov, silijo k razmišljanju o pristnih vzrokih za bivanje v dvoje. O istospolni usmerjenosti, zakonski zvezi, posvojitvah in prihajajočem referendumu sem se pogovarjala s študentoma, Timom in Alfredom, ki sta skupaj že štiri leta. Intervju Anje Mikuž z gejevskim parom.

Med dvema kavbojema na gori Brokeback se razvije strast, zaupanje in ljubezen. Ker pa živita v 60. letih prejšnjega stoletja v Wyomingu, se po vrnitvi z gore ločita in ustvarita družini s svojima partnericama. Njuna skupna zgodba so le še redki skupaj preživeti vikendi, skriti daleč od ljudi. Kot žrtvi takratne družbe in lastnega strahu kljub temu, da se Jack in Ennis ljubita, nikoli ne tvegata in zaživita skupaj. Skušata ustrezati družbenim merilom, imata dovolj denarja in redno zahajata v naravo, pa vendar nista srečna, saj ne moreta biti z osebo, ki jo ljubita in ji zaupata. Zdi se, da tudi družbene spremembe, ki se trenutno pri nas dogajajo na temo pravic istospolnih parov, silijo k razmišljanju o pristnih vzrokih za bivanje v dvoje. O istospolni usmerjenosti, zakonski zvezi, posvojitvah in prihajajočem referendumu sem se pogovarjala s študentoma, Timom in Alfredom, ki sta skupaj že štiri leta.

Državni zbor je marca letos potrdil novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, s katero je zakonska zveza določena kot življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol. Nasprotniki takega družinskega zakonika so zbrali dovolj podpisov za referendum, na katerem bo ljudstvo odločalo o pravicah manjšine. Ustava, ki je bila spremenjena leta 2013, določa da »referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost, ni dopustno razpisati«. Kako gledata na to, da se ustavni sodniki niso odločili za pravno razpravo o enakosti, temveč namesto tega referendum dovolili?

Tim: Referendum so dovolili z glasovanjem, in sicer s petimi glasovi za in štirimi proti, torej je šlo tukaj le za en glas več, saj je ustavnih sodnikov devet. Ustavno sodišče bi si lahko vzelo še nekaj časa in ga namenilo razpravi o tem, ali gre pri tem zakonu za odpravljanje protiustavnosti ali ne, vendar je odgovornost nekako preložilo na ljudstvo.

Alfred:. Zavedati se je treba, da so ustavni sodniki, kljub temu, da so vrhunski strokovnjaki na svojem področju, še vedno ljudje s svojimi nazori. Spoštujem odločitev ustavnega sodišča, ni pa v skladu z mojimi prepričanji.

Referendum se bo zgodil prav v času beguncev in terorističnih napadov, ko je družba precej nesprejemajoča do izstopajočih.

Alfred: Z begunci je v Sloveniji, pa tudi po celotni Evropi, stopnja liberalnosti padla. Začelo se je obdobje nacionalizma, ki pa ni zdrav.

Tim: To je nacionalizem škodljivega tipa. Nič nimam proti razvijanju narodne identitete in gojenju kulture, vendar ko to preide v agresijo do neke notranje ali zunanje skupine, ne gre več za nacionalizem, ampak sovraštvo.

Alfred: Prešli smo v obdobje, ki je skrajno neugodno za ta referendum.

Pri sprejetju zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa ne gre samo za pravico do sklenitve zakonske zveze istospolnih partnerjev, ampak s tem tudi povezane pravice, ki jih raznospolni partnerji lahko uveljavljajo, na primer vdovska pokojnina, vključenost v obvezno zavarovanje po partnerju in pravica do bolniške odsotnosti za bolnega partnerja. Kaj vama predstavlja sprejetje tega zakona?

Alfred: Zakon odpravlja diskriminacijo. Gre za izenačitev pravic med vsemi državljani. Moja ljubezen do partnerja nikakor ne more biti manj vredna od ljubezni nekega drugega moškega do ženske ali obratno. Razumem, da ima Rimskokatoliška cerkev svoj nazor, zaradi katerega nama ne dovoli cerkvene poroke, čeprav menim, da je to še vedno diskriminatorno, ker je tudi med verniki veliko neheteroseksualno usmerjenih. Sam pa nisem veren in cerkvena poroka zame ni relevantna, saj iz nje tudi ne izhajajo nobene pravice, kot izhajajo iz civilne poroke. Če zakon ne bo sprejet, bom še vedno gej, le pravic, ki mi pripadajo, ne bom imel. Na referendumu bomo namreč odločali le o tem ali se lahko poročita dva moška, oziroma dve ženski, to je pa tudi vse.

Tim: Sprejetje tega zakona vidim kot civilizacijski napredek naše družbe. Istospolno skupnost lahko sedaj samo registriraš, ne moreš pa se poročiti. Torej je s sedanjo pravno ureditvijo najina zveza primerljiva z avtomobilom, ki mora biti registriran, če ga želim voziti.

Alfred: Način, ki ga družba predstavlja kot edini, kako biti srečen, torej imeti ženo in otroka, v meni vzbuja grozo. Človek tako dobi občutek, da sam ne more nikoli biti srečen. Poroka vendar ni namenjena zgolj in samo reprodukciji. Poroka je simbolni izkaz ljubezni. Poroka z zakonom, ki ga ima za seboj, pa nosi tudi določene socialne pravice.

Če bo zakon sprejet, bo to pomenilo neko večjo odprtost družbe, širši pogled na enakost, enakopravnost in sprejemanje. Kako pa družbo občutita na neformalni ravni, v vsakdanjem, poklicnem ali zasebnem življenju? Kako se kot par in posameznika počutita v družbi, ki je razdeljena na ljudi, ki so za, proti in tiste apatične?

Tim: Okolica je vedno bolj sprejemajoča, vsaj v krogih, v katerih se midva gibljeva. Na ulici se navadno drživa za roke, pa sva v štirih letih zveze naletela samo na dva primera homofobije, enkrat tu, v Kopru, in enkrat v Ljubljani. Zadnji je do naju pristopil celo zamaskiran.

Alfred: Ko te človek spozna, te ne dojema več kot nekoga oddaljenega, ampak kot pristnega človeka, kot je sam. Takrat nisi več »tisti gej z ulice«. Imam prijatelja, ki pravi, da gejev sicer ne mara zaradi njihovih določenih karakteristik, mene pa ima rad, ker me pozna. Torej bi verjetno vzljubil še marsikoga istospolno usmerjenega, čim bi ga bolje spoznal. Menim pa, da še vedno živiva v nekem »balonu«, kjer se druživa z ljudmi, s katerimi se želiva družiti, pa tudi vidiva stvari, ki jih želiva videti. Najverjetneje nekdo, ki me kot geja ne sprejema, ne bo pristopil do mene.

Tim: In obratno. Ne bom se družil z nekom, ki je do gejev nesprejemajoč ali celo nasilen. Ker se torej gibljeva v takih krogih, kjer so geji povsem sprejeti, nimava težav. To pa ne pomeni, da se druživa samo s homoseksualno populacijo. Še vedno imava večino prijateljev, ki so straight. Zdi se mi pa, da do neke čiste realnosti, gledano z neke distance, nimava niti dostopa.

Imata mogoče srečo, da prihajata z Obale?

Tim: Klima nekje na podeželju je gotovo drugačna.

Alfred: Živimo v heteronormativnem okolju, v katerem je povsem normalno imeti poročni prstan na roki, imeti fotografijo poljuba s počitnic na socialnih omrežjih ali videti reklamne plakate za družinski kredit, ki prikazujejo moža in ženo z dvema otrokoma, psom in hišo z belo ograjo. To okolje še ni tako navajeno na dva moška, ki se držita za roke. Vidiva pa, da se v zadnjem času vedno manj ljudi na ulici obrača. Opaziti je spremembe.

Tim: Odkar sva skupaj, se je zgodil tudi družinski zakonik in od takrat se vzdušje spreminja. Vedno več lokalov je, ki so gay friendly. Zdi se mi, da so ljudje začeli počasi sprejemati dejstvo, da istospolno usmerjeni obstajamo tudi tukaj in zdaj, da to ni neka inovacija iz tujine ali kuga, ki se je tu razširila, ampak da homoseksualnost obstaja od vedno in je pravzaprav inherentna lastnost vsake populacije.

Alfred: Ljudje tako tudi ne mislijo več, da bo sedaj ta pojav prevladal kot nekakšen trend. Spolna usmerjenost ni trend. Menim, da je vsaj polovica populacije v vsaki kulturi neheteroseksualno usmerjene. Imamo cel spekter spolnih usmerjenosti. Ko pa se okolje dovolj liberalizira, vedno več posameznikov zmore javno izraziti svojo spolno usmerjenost in jo živeti. Tako homoseksualnost, pa tudi biseksualnost, ni v porastu in ni neka modna muha, le okolje je vedno bolj sprejemajoče in zaradi tega se je tudi več ljudi pripravljeno razkriti. Mnogi tako sklepajo, da je vedno več neheteroseksualno usmerjenih. Moška homoseksualnost je bila namreč dekriminalizirana šele nedavnega leta 1977.

Tim: Če bi vsak raziskoval svojo družinsko zgodovino, bi ugotovil, da je v preteklosti, ko je družba homoseksualnost še ostro obsojala, v vsaki družini bil nekdo, stric, prateta ali sestra, ki se nikoli ni poročil ali imel partnerja iz neznanih razlogov. Sam imam med sorodniki kar nekaj takšnih.

Je homoseksualna usmerjenost torej gensko pogojena?

Alfred: Nekatere raziskave kažejo, da je gensko pogojena in ni stvar odločitve, druge pišejo drugače. Stvar ni docela raziskana. Konec koncev, kdo bi si želel odločiti se za nekaj, kar v družbi ni sprejeto? Živeti v okolju, v katerem izstopa?

Tim: Ne moreš se odločiti, tako kot se jaz ne morem odločiti, da bo moja naravna barva las blond.

Alfred: Seveda lahko poskusiš biti z žensko, vendar bo vedno nekaj čudnega v tej zvezi.

Kakšna pa je vajina zgodba? Kako sta ugotovila, da sta geja?

Tim: Jaz sem potreboval kar nekaj časa. Imel sem namreč vcepljeno prepričanje družbe, v kateri sem odraščal, da bom srečen, ko bom imel ženo, otroke, psa in hišo. Ko pa sem začel zvezo s punco, to enostavno ni bilo tisto, kar sem iskal. Ko sem se spraševal, raziskoval samega sebe in se poglabljal vase, mi je počasi postajalo jasno, da me privlačijo moški. Spomnil sem se tudi nekaterih detajlov iz preteklosti, ki so kazali na homoseksualno usmerjenost, vendar sem jih prej ignoriral. Ko sem poskusil z moškim, sem vedel, da je to tisto pravo.

Alfred: Jaz sem že v osnovni šoli iz revij izrezoval nogometaše, medtem ko so moji sovrstniki gledali gole ženske, vendar tega takrat seveda nisem dojemal kot homoseksualnost. Pa vendar, tudi ko sem imel šolsko ljubezen, punco, ni bila to tista zaljubljenost, čeprav sem takrat mislil da je, ker sem nekako želel ustrezati družbenim pričakovanjem. Tudi zelo dobro prijateljstvo ni bilo enako zaljubljenosti. Kaj je zaljubljenost sem spoznal komaj, ko sem srečal nekega moškega in se zaljubil. Takrat pa mi je zelo pomagalo branje gradiva o spolnih usmerjenostih in svetovanje na društvih, ki se ukvarjajo s tem. Spoznal sem nekaj gejev in tako lažje osmislil svoja občutja.

Tim: Ko bereš o tem, ugotoviš, da nisi sam, da je še veliko ljudi, ki imajo podobna občutja in se soočajo s podobnimi težavami.

Kako so vajino priznanje, da  sta istospolno usmerjena, sprejeli domači?

Alfred: Sam sem bil zaradi tega žrtev nasilja in trpinčenja v družini s strani matere. Imel sem srečo, da so bili takrat na tožilstvu, sodišču in centru za socialno delo zelo korektni in profesionalni v vseh postopkih. Imel sem tudi ogromno moralno podporo svojega očeta.

Tim: Jaz nisem bil deležen nikakršnega nasilja, je pa bilo moji družini precej težko. Še vedno se na to navajajo in tega niso še docela sprejeli. To je zadeva, ki zahteva svoj čas.

Alfred: Kar je povsem normalno. Staršem se ni lahko soočiti s tem, da njihov otrok izstopa iz povprečja, ker vedo, da je možno, da v družbi ne bo sprejet.

Nasprotniki kot sporno v ospredje postavljajo predvsem možnost istospolnih partnerjev za posvojitev otroka. Pravijo, da je otrokova pravica imeti mater ter očeta. Marsikatera zgodba psihično in fizično zlorabljenih otrok pa priča o tem, da imeti očeta in mater ni stoodstotno zagotovilo za lepo in brezskrbno otroštvo. Kaj menita vidva?

Alfred: Najosnovnejše, kar otrok potrebuje, je ljubezen. Dr. Željko Ćurić, psihiater, psihoterapevt in komunikolog, pravi, da je najhuje, kar otroka lahko prizadene, da starši z njim prekinejo komunikacijo in se družina gre t.i. tiho mašo. S tem mu sporočajo, da ga zanje ni, pravzaprav zanikajo njegov obstoj. Najhujša groza za otroka je misel, da se starša nimata rada. Dr. Ćurič pravi še, da otroci z lahkoto preživijo žejo, lakoto, in še marsikaj hujšega, ampak misel, da ga starša nimata rada, je zanj tako grozljiva, da mu odpove primarna varnost.

Tim: Menim, da otrok potrebuje ljubečo in varno osnovno celico, za katero pa ni nujno, da jo ustvarjata oče in mati, ampak sta prav tako lahko to dve ženski ali dva moška, ki se spoštujeta, imata rada in sta dovolj dobra starša svojemu otroku.

Tudi psihološka in sociološka stroka ne nasprotuje posvojitvam otrok s strani istospolno usmerjenih.

Alfred: Tako je. Društvo psihologov in Društvo sociologov nam izražata podporo. Če že pride do posvojitve, je pomembno, da otroka posvojita človeka, ki ga bosta imela brezpogojno rada, ga sprejemala, vzgajala in pripravila na samostojno življenje. To je tisto, kar otrok zares potrebuje. To ne pomeni, da bo lahko vsak gejevski ali lezbični par posvojil otroka. Kriteriji, ki jih postavljajo centri za socialno delo o primernosti kandidatov za posvojitev, so zelo visoki. Iščejo namreč najbolj primerne za otroka. Na centru preverjajo praktično vse, kje živiš, koliko zaslužiš, kakšno službo imaš, koliko časa lahko nameniš otroku ipd. Posvojitelja ne postaneta prva vpisana na seznam, temveč najprimernejša od kandidatov.

Tim:  Posvojitve istospolnih parov v Sloveniji že obstajajo. Pomembno je, da se sedaj njihov status tudi pravno uredi.

Denimo, da je v vsakem človeku, ne glede na spol, prepletanje ženske in moške energije - kot jin in jang. Ali v vezi kot istospolna partnerja opazita, da se mogoče eden nagiba bolj k moški, drugi pa bolj k ženski plati?

Tim: Med nama se to izmenjuje glede na situacije, v katerih sva. Enkrat nekdo zavzame eno vlogo, drugič drugo. To se nekako spontano razvije v skladu s karakterjem obeh posameznikov.

Alfred: Nimava nekih predsodkov, kdo bi moral opravljati katero od spolnih vlog. Če pa se še nekoliko vrnemo nazaj k vprašanju posvojitve istospolnih partnerjev, se mi zdi, da je bolj pomembno otroka vzgojiti z vrednotami, ki ga bodo osrečevale, kot pa dečka naučiti tipičnih stvari, ki naj bi jih počeli moški in obratno, če gre za deklico.

Koliko sta družbeno aktivna glede pravic istospolnih?

Tim: Prvo leto najine veze sva bila zelo aktivna. Sedaj pa veva, da je to nek boj, ki ga morava biti sama, vendar naju v življenju zanimajo še druge stvari in tem tudi posvečava več pozornosti.

Alfred: Ni moja dolžnost, da se javno izpostavim, če želim dobiti svoje pravice. Pravice bi morale biti že zagotovljene in ne bi smele biti pogojene z javnim izpostavljanjem kakršnekoli skupine. Sam se raje poslužujem mikro aktivizma. To pomeni, da na banki rečem, da želim denar nakazati svojemu fantu, ali da sodelavcem ne rečem, da sem bil na morju s kolegom, ampak s fantom. Presenetljivo, ljudje to lepo sprejemajo. Nikomur nočem vsiljevati svojega prepričanja, pogledov ali stvari, ki jih imam rad, vendar želim le živeti v družbi, kjer je to sprejeto. Tudi Parada ponosa ni vsiljevanje, ampak gre za spomin na prvi upor LGBT skupnosti v newyorškem baru Stonewall leta 1969, ko se je skupina gejev in lezbijk uprla racijam in nasilju policistov.

Tim, pišeš pesmi. Ima tvoja poezija tudi homoseksualno tematiko?

Tim: V bistvu ne. Sam poezije ne vidim kot medija, v katerem pesnik eksplicitno izraža svoja občutja, videnja in mnenja. Ljubezen je univerzalna kot tudi vsa druga občutja, ne glede na to ali se dogajajo med moškim in žensko ali istospolnima osebama. Tudi ko berem drugo poezijo ali literaturo, ne iščem striktno gejevsko usmerjene. Zanima me umetnost na splošno, brez nekih okvirjev. Vem, da je v slovenski umetnosti prisotna tudi homoseksualna tematika, a sem sam bolj občudovalec Kosovela in bivanjskih tem. Zelo občudujem tudi arhitekturo. Moj navdih so stvari, ki me zanimajo. Tudi sam se ne dojemam kot nekaj posebnega, ker sem gej. To je pač samo ena od mojih lastnosti, tako kot višina ali številka obutve.

Alfred: Če si gej, še ne pomeni, da se giblješ samo v gejevskih krogih na vseh področjih življenja. Živiš pač normalno življenje, se zanimaš za stvari, ki te navdušujejo, in delaš, kar te osrečuje.

Hvala vama za vajin čas. Želim vama lepo skupno pot.

 

* Foto: Anja Mikuž

 

Anja Mikuž

#referendum, #intervju

Kolofon