Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteLjudje imamo čustva z razlogom. Tudi če jih ne spustimo na plano, bodo našla pot. In te poti so največkrat bolj neprijetne, kot začetno čustvo samo. Čustva največkrat potlačimo predvsem zato, ker tako lažje shajamo. Ker se tako zavarujemo. Ampak s tem si ne delamo usluge. Kolumna Medeje Bajec.
Kdaj ste se odločili, da iskreno izražanje čustev ni okej? Da jok v javnosti ni okej? Da glasen smeh zbuja preveč pozornosti in moti ostale? Kdaj ste svoj jok omejili na pogrebe? Kdaj ste se nazadnje zjokali samo zato, ker vam je prijalo? Kdaj ste nazadnje reagirali takoj, ko ste začutili jezo in ne šele po tistem, ko ste se malo umirili in predelali zadeve? Kdaj ste morda svojemu otroku rekli, da je že velik in da jok ni več zanj? Kdaj ste nazadnje videli odraslega moškega jokati? Brezposelno žensko smejati?
Ne spodobi se. Nekdo se je nekoč odločil, da se določene zadeve ne spodobijo. Da jih je najbolje zatreti, potlačiti. Pa jih je res? A vemo, kakšne posledice puščajo potlačena čustva? Koliko neizraženega nosimo na svojih ramenih, samo zato, ker nočemo, da nas drugi obsojajo? In koliko časa lahko nadaljujemo pot, preden pokleknemo pod težo bremena? A niste utrujeni? Malo za šalo, malo za res. Zadnjič sem na tviterju zapisala, da bi večkrat jokala, ker ima jok res blagodejen vpliv na telo, če le ne bi bila po joku tako zabuhla. Ker, kaj pa se zgodi potem, ko ljudje opazijo zabuhlost? Konec sveta?
Zakaj zatiranje čustev ni okej
Če svoja čustva zatremo, to še ne pomeni, da smo jih pregnali. Uskladiščili smo jih. Naslednjič, ko bodo čustva spet prišla na plano, bodo toliko močnejša, intenzivnejša, čeprav morda dogodek sam sploh ne bo tako obsežen. Obvladujete hordo podivjanih otrok, prenašate opazke širše družine na račun vaše samskosti, ne zoperstavite se šefu, ki vam nalaga vedno več dela. Potem se pa pred vas v vrsti v trgovini postavi starejša gospa (nenamerno, pač slabše vidi), vi pa izgubite glavo in ji prerečete vse živo in mrtvo. Se vam zdi to okej? Je gospa v letih res zagrešila takšen zločin proti človeštvu? Ne.
Izpostavljam neprijetna čustva, ker imamo z njimi večje težave. Pa ker nas že od malega učijo, da nismo lepi, če smo jezni. Ne povejo nam pa kaj se z jezo zgodi, če je ne izražamo. Učijo nas, da velike punce ne jočejo. Da moški sploh ne jočejo. Ker so moški.
Poglejmo zakaj še ni dobro, da svoja čustva zatiramo in jih ne izražamo.
Zatiranje čustev povzroča stres
Stres povzroča napetost v našem živčnem sistemu, ta pa spravi naše nevrotransmiterje (živčne sprožilce) v paniko. Naši organi se izklopijo, ker se želijo zaščititi, stres pa prevzame naše telo. Napetost se največkrat uskladišči v našem vratu, ramenih in glavi. Za bolečino, ki jo ob skladiščenju in napetosti občutimo, nikoli ne pomislimo najprej na stres. Simptome najprej povežemo z fizičnimi boleznimi.
Zatiranje čustev lahko vodi v duševne bolezni
Naši možgani so kar pomembna zadeva v našem telesu. Skrbijo za vse v našem telesu. Od naših občutkov in misli, do uporabe nog in rok. Zatiranje čustev onemogoča učinkovito in pravilno delovanje možganov. Ker jim ne dovolimo videti prave slike (ker sporočamo lažne informacije o situacijah in naših občutkih, ki jih te situacije sprožajo), možgani ne prepoznajo prave realnosti, ker mi sami ustvarjamo drugačno realnost. To lahko vodi v depresijo, tesnobo, panično motnjo, …
Ljudje imamo čustva z razlogom. Tudi če jih ne spustimo na plano, bodo našla pot. In te poti so največkrat bolj neprijetne, kot začetno čustvo samo.
Čustva največkrat potlačimo predvsem zato, ker tako lažje shajamo. Ker se tako zavarujemo. Ampak s tem si ne delamo usluge. Potlačena, zatirana čustva naj bi imela celo direkten vpliv na naše telo.
Saj vem. V takšnem svetu pač živimo. In, saj vem, tako pač je. Ampak veste kaj? Tako pač je, ker takšni pač smo. In takšni smo samo zato, ker mislimo, da je lažje shajati s svetom, kot pa se postaviti zase. Kot pa izraziti željo, jezo, jok, veselje. In veste kaj še? Ni okej, da smo pomirjeni z idejo, da v takšnem svetu pač živimo. Ne. Mislim, da bi bil svet bistveno lepši in prijaznejši, če bi bili ljudje iskreni. Začnite s sabo. Bodite iskreni. Najprej do sebe, potem do drugih. Ne zatirajte čustev samo zato, ker vas skrbijo odzivi. Izražajte čustva, ker vas skrbi zase.
Bodite dobro. :*
* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.