Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

V spomin Jožetu Vidmarju

V spomin Jožetu Vidmarju s Kovka, ki se je 1. junija 1991 smrtno ponesrečil med solo vzponom v klasični Heckmairjevi smeri v severni steni Eigerja v Švici.

Nekega dne sem se odpravila med ljudi, da najdem zgodbo. Nisem želela pravljične zgodbe, ampak resnično. Želela sem svetlo zgodbo sredi sveta, ki je, nasičen z nepristnimi podobami in popolnoma podrejen potrebam trga, razdrobil našo pozornost na vse materialno in varno, naša bitja pa opustošil iskanja načinov sobivanja. Našim mladim in zagnanim prijateljem je ukradel hrepenenje po ustvarjanju, in jih spremenil v obupane in zdolgočasene znance. Ljudem je vzel čist in iskriv pogled in ga zamenjal z razvodenelim. Na njihova lica znova in znova riše druge maske, mnoge pa pušča brez obraza. Nisem želela več tolikokrat slišanega pripovedovanja o vojni sprevrženih umov, zaplinjenih truplih v taboriščih, izdajstvu, pomorjenih vaščanih, selitvah in iskanju novega doma, prevaranih zakoncih, umorih in prepiranju na sodiščih. Želela sem slišati nekaj čisto drugačnega. Iskala sem zgodbo, ki bi jo nekoč lahko pripovedovala svojim otrokom, da jih navdihne in dvigne iz blatnih senc tavajočih teles tega sveta.

Tako sem našla zgodbo, ki jo pozna veliko ljudi. Govori o fantu, ki je bil preprost, odkrit in radodaren. Kot da ne bi nikdar občutil strahu, je vedno želel še dlje, višje in še hitreje. Bil je najmlajši v družini, a se je vedno poskušal vesti nekoliko bolj odraslo. Mogoče je zato že pri šestih letih svojim starejšim sestram za rojstni dan kupoval Bazooka žvečilke. Vedno se je želel družiti s starejšimi od sebe. Ko je imel devet let, je raje kot s svojimi sošolci igral nogomet z deset let starejšim bratom in njegovimi vrstniki.

Tako zelo je hitel živeti, da je v nižjih razredih osnovne šole na skakalnici v Tihi dolini na Predmeji vselej skakal z večje, 45-metrske skakalnice, namesto z manjše. Ko je bilo treba prebrati knjigo za domače branje, so to pogostokrat zanj storile sestre. Napisale so mu tudi domačo nalogo, ki pa jo je v šoli vsakemu »dal za prepisat'«. Ko se je na božični dan med smučanjem poškodoval in za praznike pristal v bolnišnici, ni želel dočakati novega leta brez domačih. Moledoval in vztrajal je, dokler ga domov niso pripeljali z rešilnim vozilom. Ko ga nekoč starejši brat in sestre niso vzeli s seboj na Triglav, saj je imel le trinajst let, se je odločil, da bo vrh dosegel sam. Osvojil ga je še pred petnajstim letom, gore pa so postale njegova velika ljubezen.

Pogostokrat se je na pevskih vajah pridružil sovrstnikom iz Šturij in poslušal svojo najljubšo Edelweiss. Čeprav sam nikoli ni pel, prostor brez njegovega nasmejanega obraza ni bil tako poln in topel.

Bil je velik veseljak, rad je imel zabave, pustne maske in rojstne dneve. Lepo se je oblačil in zmeraj nadišavil. Ni bil dober plesalec, vendar je dekle peljal na plesišče, če si je zaželelo. Če je bil nekdo žalosten, je zanj priredil tekmovanje v hitrostnem grizenju slanih palčk. Oboževal je sladoled in tako na bratovi poroki vase spravil kar 23 kepic.

Njegova želja po hitrosti ni nikoli pojenjala. Vozil je prehitro in razbil veliko avtomobilov. Uničil in polomil je ogromno stvari. Vendar ni bil nespoštljiv ali neodgovoren. Če je kdo spoštoval ljudi in stvari okrog sebe, je to bil on. Stvari ni uničeval nalašč, le navezan ni bil na materialno. Zanj so bile stvari samo uporabne, ni pa jih ljubil. Ljubil je ljudi in gore.

Bil je tako silnega duha, da zanj nič ni bilo nemogoče. Zdelo se je, kot da ga ničesar ni strah. Imel je neverjetno toleranco do bolečine. Vselej je bil pripravljen pomagati, iti na delo, na pot ali v hribe. Bil je poln veselja in življenja, čist in neomajen v svojih odločitvah. Bil je izredno praktičen in tehničen človek. V nekem delu je vztrajal, dokler ga ni dokončal.

Svoje bližnje je obsipal z darili, svojim nečakom pa jih je kupoval še preden so se rodili. Če je bil nekdo osamljen, je prespal pri njem. Če je nekdo potreboval denar, mu ga je posodil. Vedno znova je pritekel po stopnicah na obisk k prijateljem ali domačim in se ure in ure samo pogovarjal z njimi. Povsod je bil doma. Nikjer pa ni bil prav zares doma.

Odločil se je, da odide na delo v Švico. Tam je bil bližje alpskim velikanom. Po večkrat osvojenem Triglavu, zimskem vzponu na Jalovec, Škrlatici, Bavškem Grintavcu, Mangartu in mnogih preplezanih zaledenelih slapovih v Sloveniji se je podal na najvišji vrh švicarskih Alp, Dufourspitze, na enega najlepših, Matterhorn, in na slavno trojico švicarskih vrhov Jungfrau, Mönch in Eiger.

Ko se je drugič namenil osvojiti Eigerjev vrh, tokrat po eni najzahtevnejših smeri v Alpah, klasični Heckmairjevi smeri, ga je ujel snežni plaz. Umrl je tam, kjer je umrlo mnogo tistih, ki so v gorah iskali samoto, mir in Boga.

Ljudem, ki so ga poznali in z njim živeli, je v duše vtisnil močan pečat. Mnogim je s čisto, plemenito, a veseljaško naravo barval življenje s svojimi radostnimi in tako zelo živimi triindvajsetimi leti. Zaradi njega verjamejo, da je vredno v življenju početi tisto, kar te osrečuje. Da poslušati sebe pomeni živeti v sožitju z vsem stvarstvom. Da nekoga obiščeš, ker ga želiš videti. Da se težave lahko rešuje tudi s smehom. Da je čas dragocen. Da je vse tako minljivo.

z Andrejem Vidmarjem na enem od vrhov

Jože Vidmar se je rodil 12. februarja 1968 na Kovku nad Ajdovščino očetu Francu in materi Jožici Vidmar kot peti otrok. Imel je starejšega brata Hieronima in sestre Marijo, Mihaelko in Aleksandro, mlajša brata Janez in Andrej pa sta kmalu po rojstvu umrla. Z alpinizmom se je začel ukvarjati že kot najstnik. Spomladi 1990 je kot kooperant SGG Tolmin odšel na delo v švicarski Hasliberg – Reuti. Med konci tedna je osvajal švicarske vrhove. Zadnji solo vzpon v severni steni Eigerja je bil zanj usoden. Umrl je 1. junija 1991. Njemu v spomin je posvečena prvenstvena smer Primorski steber Roka Kurinčiča, Nejca Kurinčiča in njegovega nečaka, Boštjana Mikuža, v pogorju Ala Archa v Kirgiziji.

Spomina ne bi bilo mogoče zapisati brez pomoči in pripovedovanja Aleksandre in Silvestra Mikuža, Jožice Vidmar, Nevenke Žejn, Andreja Vidmarja, p. Lojzeta Marklja in Milkota Kovšce.

na bratovih ramenih

med služenejm vojaškega roka v Makedoniji

* Članek je bil prvotno objavljen v 60. številki časopisa Gora decembra 2015 z naslovom Edelweiss, edelweiss ... .

Anja Mikuž

#kolumna, #vspomin

Kolofon