Kaj dela Tarantina tako svojevrstnega? So to dolgi dialogi slehernikov v navadnem delovnem dnevu, ki jih kasneje usoda potegne v krvava obračunavanja? So to duhoviti liki, ki s svojo absurdnostjo in grotesknostjo skoraj kot akviziterji prepričujejo nas gledalce v svoj prav ter tako ironično odslikavajo našo plat z norčevsko masko? Ali gre za razgibanost žanrov, ki se jih loteva s harmonijo, skupno v satiri na popularno miselnost? Zadnji film je zopet obrat v ustvarjanju, po vsebini in formi se nekako vrača k prvencu, Steklim psom.

Osovraženih osem. Zaplete s scenarijem pred snemanjem bom pustil ob strani, ne bom se poglabljal v projekcije na 70-milimetrskih filmskih trakovih kot največje hollywoodske klasike (čeprav bi to veljalo videti, tak ogled pri nas žal ne bo mogoč), prav tako mu ne bom oporekal, če bo to res njegov predzadnji film. Zanimiva je nedavna prigoda iz oddaje Directors round table v produkciji Hollywood Reporterja, kjer so trenutno vodilni ameriški režiserji razpravljali o svojih filmih, karierah in izkušnjah. Tarantino je sedel poleg legendarnega Ridleyja Scotta (Marsovec, Iztrebljevalec, Gladiator …), in ko je na novinarjevo vprašanje, če je to res njegov predpredzadnji film, odgovoril pritrdilno, je Scott kar malce očitajoče poskočil in ga dvakrat vprašal: »Zakaj? Zakaj le še dva?« A niti sam Tarantino ni našel pravega izgovora v dejstvu, da hoče pisati romane in gledališka besedila.

Film Osovraženih osem je, čeprav sam v sebi to zanika, zimska pravljica. Vse poteka v zasneženih gozdovih Wyominga. Lesena podoba križanega nas v uvodnih prizorih gleda statično, za njo pa se čez nekaj časa pojavi kočija. Pozorno oko naj si jo le zapomni, kajti kasneje, po tihem samogovoru zasnežene pokrajine, križa in drugih kadrov, se potniška kočija znova pojavi. Lovec na glave s svojo ujetnico na poti v Red Rock, kjer bo obešena, sreča stanovskega sodelavca, s katerim se zgolj bežno poznata. Nezaupljivost je velika. Kasneje se jima pridruži še novi šerif Red Rocka, ki s svojim nenavadno egocentričnim obnašanjem, ki hoče pustiti vtis, kljub svoji zelenosti v poklicu še dodatno premeša štrene. Ustavijo se v trgovini z drobnarijami, kjer hočejo prenočiti, in tam naletijo na dodatne nepridiprave. Vse se razkriva počasi in postopoma. Tarantino si jemlje čas. Ne razpolaga s kratkimi enovrstičnicami. Kinetika je v intenzivnosti napetega ozračja. Težko je govoriti o protagonistih in antagonistih. Gre za pekel v majhni koči, na kupu pa so zbrani sami nični ljudje. Vase zagledani naivni grobijani, premetene barabe, podli pametnjakoviči, tihi izvrševalci svojega posla, ki delujejo neverjetno pošteno. A vsa bistva so pod tem, spodaj, bodisi pod kostumi barab, pod kožo ljudi ali pa ne nazadnje dobesedno pod tlemi. Na scenarij filma bi bila ponosna sam Sartre z Zaprtimi vrati in Agatha Christie z vidika zgodbe, zapleta ter ne nazadnje razpleta. Dramska premisa pa je, kot je značilno za Tarantina, nelinearna. Vse zahteva veliko pozornosti.

Vrata v kočo se ne zapirajo (kasneje v filmu izvemo tudi, zakaj). Vsakič jih je treba zabiti oz. zapreti z dvema deskama ali tremi in žeblji, stopiti iz nje oz. vanjo pa je vsakič vlom, vdor, ki je krasna prispodoba. Cela koča je čudovita prispodoba človeške narave, v katero se, če ne takoj, pa vsaj z rahlim zaostankom radi prikradejo mali plodovi, popki zla, katerih usoda je kasneje odvisna od nas. Ti plodovi so takšni ali drugačni, taki, kot so tudi liki v filmu Osovraženih osem. Na naših plečih je odločitev, ali bomo posnemali temnopoltega lovca na glave Warrena, ki z neverjetno pozornostjo in preračunljivostjo oceni dogajanje ter z rezultati preseneti na koncu, ali pa glasnega, vase in še bolj v svoj (novi) poklic zaljubljenega šerifa Mannixa, ki z opletanjem jezika zgolj lovi trenutek, ki ga bo pokopal. Usoda je itak znana.

Kurt Russell in Samuel L. Jackson kot lovca na glave, ki se slučajno znajdeta v isti kočiji, vsekakor odigrata eno izmed boljših iger. Tudi ostali igralski ansambel ne zaostaja pretirano. Tu je odlični Goggins, ki kot bikooki novi šerif Red Rocka Mannix gotovo navduši s svojim naravnost smešnim, a tudi skorajda najstniškim obnašanjem. Tim Roth kot fini prekaljeni zlobnež Oswaldo s ščepcem snobizma je prav tako odličen. Prava poslastica pa je Jennifer Jason Leigh, ki kot ujetnica na poti na vislice navduši s svojim rezkim glasom, godrnjanjem, vpitjem od srčnih in telesnih bolečin. Nenehno se poigrava in variira z različnimi glasovi, ki so nekičast dodatek k filmu. Spremljanje njene vloge je daleč od prijetnega, vendar ne gre zanikati, da je v vsem krvavem in obtolčenem gnusu, v katerem naravnost uživa, odlična.

Posebno omembo velja posvetiti tudi skladatelju filmske glasbe Enniu Morriconeju, ki je po štiridesetih letih pri sedeminosemdesetih zopet napisal celotno filmsko glasbo za vestern. Poznan je seveda po večnih The Good, the Bad and the Ugly, For a Few Dollars More, The Mission, Once Upon a Time in America in še bi lahko naštevali. Za najboljšo filmsko glasbo je letos že šestič nominiran za oskarja. Do sedaj ga še ni dobil, zato bo vsekakor letošnja podelitev oskarjev tudi v tem segmentu zelo zanimiva in bo še veliko dvigovala prah, saj gre za enega najznamenitejših filmskih ustvarjalcev vseh časov, ki pa še ni prejel tako želene nagrade akademije. Glasba v filmu Osovraženih osem je dodaten pečat njegovi veličastni karieri. Tudi sama izhaja iz njegovega značilnega sloga in jo bolje podkovani filmski navdušenec zlahka prepozna. Številne variacije glavne teme se odlično prilagajajo dogajanju na platnu in ga ne izpodrivajo.

Tudi scenografija je veličastna. Razen koče, stranišča, ograj, hleva in zasneženega križa je vse ostalo plod narave. Fotografija, montaža in režija izpadejo odlično, kljub včasih smešnim izumetničenim osvetlitvam, predvsem ponoči v eksterierju pred kočo, in nominacija za najboljšo fotografijo za oskarja je upravičena, saj deluje. Šarasta in nametana scenografija odlično odslikava osebnosti glavnih akterjev, ki v zunanjih snežnih belinah delujejo kot prišleki, ki mažejo čistost narave.

Film letos ni nominiran ne za najboljši film, ne za režijo, ne za scenarij. Nominirane so Jennifer Jason Leigh v kategoriji za najboljšo stransko igralko in, kot sem že omenil, filmska glasba ter fotografija. Trije oskarji so dosežek, a Tarantino je gotovo meril višje.

Pod črto lahko zapišemo, da gre za izjemen hollywoodski dosežek. Film gotovo ni namenjen vsem. S krutostjo, pretiranim prelivanjem krvi in ne nazadnje za mnoge »razvlečenim« uvodom v dogajanje je pač namenjen tistim, ki bi od filma radi odnesli nekaj več kot zgolj zabavo (temu ta film niti ni namenjen) ali vratolomne akcije (ki jih tudi ni veliko oz. jih sploh ni). Gre za delo, ki z značilno tarantinovsko pripovedno nitjo sledi prejšnjim, hkrati je to hommage klasičnemu Hollywoodu; gre za epopejo o podlosti, vprašanju pravičnosti, demokraciji, rasizmu, polpretekli zgodovini itd. Kdo je na koncu dober fant in kdo ne, ne bomo izvedeli, kot tudi nikoli ne moremo mrtvih ocenjevati na tak način. Vse ostaja pribito in ujeto na križu – življenju, ki daje in jemlje.  

Deli Nazaj