Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kdor poje, zlo ne misli

Potrebujemo manj jamranja in več iskanja rešitev. Zato je toliko bolj nenavadno, da so bili odzivi na premierjevo grafično sporočilo skoraj izključno negativni. Strinjamo se z njim, pa vendar nas je njegov napis zmotil. Kaj se dogaja? Nismo nikoli zadovoljni? Kolumna Marka Zajca.

Vzemimo napisano sporočilo na zgornji fotografiji resno. Ne bodimo zlonamerni. Očitno je, da je sporočilo za predsednika vlade zelo pomembno. Nikakršnega razloga nimamo, da bi dvomili o tem. Torej lahko upravičeno trdimo, da je bil predsednik vlade pri izražanju svojega sporočila transparenten, da ni zavajal in se ni pretvarjal. Kako bi mu lahko zamerili? Postavil se je pred nas. Odkrito in pokončno. Tu sem in imam sporočilo. Pravzaprav dve sporočili, eno je zvočne narave, drugo pa je napisano na list. V trenutku, ko smo opazili grafično sporočilo na listku, je zvočno sporočilo stopilo v ozadje in izzvenelo med konferenčnim šumom. Zdelo se je, da so vsi utihnili, da je potemnel oder, reflektor pa se je usmeril v skromen list papirja. »Gospe in gospodje, predstavljamo vam … list papirja!« Plosk. Plosk. Plosk.

Sporočilo v fontu »New Times Roman v poboldanem CAPSLOCKU«, kot je na socialnih omrežjih ugotovila pesnica Anja Golob, po eni strani daje vtis uradnosti in pravnosti, po drugi strani pa ohranja amatersko pristnost, celo ljudskost. Spominja namreč na pogrošne šale in motivacijske napise, ki visijo na stenah fotokopirnic in avtomehaničnih delavnic. Če se osredotočimo na vsebino napisanega, nam hitro postane jasno, da gre za pomembno stvar. Velepomembno. V jeziku literarnega junaka, ki ga akter visoko ceni, bi rekli: »To si piši za uho.« Človeka, izobraženega v slovenstvu, sporočilo spominja na ponarodelo pesem Slovenec sem, ki jo je napisal štajerski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšek (prvič na svitlo dana 1866). Melodijo je bodočemu hitu vdihnil sloviti Gustav Ipavec, eden ključnih skladateljev zgodnjega slovenstva. Malo znano je, da je besedilo kritično obravnaval književnik Anton Funtek v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja. »Da je Slovenec,« je bil neusmiljen Funtek,

»to ve Gomilšak prvič zato, ker mu je tako dejala mati, ko ga je dete pestovala, in drugič zato, ker mu to velita jasna pamet v glavi in blagi čut v srcu. Ako pa je ponosen Gomilšak in si ponosen ti, ki poješ njegove besede, so ti verzi, bogme, vse prej nego ponosni! V formalnem oziru je njih težka hiba, da nima refren 'Slovenec sem' sploh nikakršne rime (sem – vém – smém tudi najbolj kosmatemu ušesu ne morejo zveneti kot stiki!).«

Funtek se je seveda motil, kar dokazuje večna popularnost pesmi in (najbrž nezavedna) aluzija pesmi v našem primeru. Repetitivnost verza »Slovenec sem« spominja na popularne refrene, ki se zagrizejo v možgane in jih ne moremo izgnati iz glave. A če se prepustimo refrenu in mu dovolimo, da prevzame oblast na podstrešju, potem strašansko uživamo. Rožni venec in napevi Hare Krišne delujejo po istem principu. Gomilškova pesem ni niti prevara (Gomilšek je bil zaveden Slovenec) niti amaterska neumnost – gre za sofisticirano »orodje« za delanje slovenstva. Pojemo, da smo Slovenci, ponavljamo, da smo Slovenci, torej smo Slovenci. Ampak zakaj je bilo treba to preprosto sporočilo tako ponavljati? Zato, ker v Gomilškovem času slovenstvo še ni bilo samoumevno.

Na prvi pogled je prvi stavek jasen – Slovenec sem. Ampak samo na prvi pogled. Gre za samoopis ali gre za generičnega, idealnotipskega Slovenca? Če gre za samoopredelitev, kakšno je bistvo sporočila? Je akter zgolj konstatiral lastno identiteto? Ali ima sporočilo dodatni pomen, na primer: JAZ sem Slovenec, bodite tudi vi; ali: pravi Slovenec je lahko samo tak, kot sem JAZ? Možnosti je nešteto. V primeru, da gre za splošnega Slovenca, se moramo vprašati, kje so Slovenke. Si ne zaslužijo omembe? Mogoče gre za oboje: JAZ sem idealnotipski Slovenec, bodite kot JAZ. Kategorija Slovenca terja opredelitev. Razumljivo je, da predsednik vlade širi neko obliko nacionalne ideologije, tega mu ne moremo zameriti, vendar ni nepomembno vedeti, kaj si pod tem predstavlja. Zagovarja slovenstvo kot kategorijo izključevanja, pompozen domačijski kič in panično ograjevanje? Ali zagovarja slovenstvo kot odprto kategorijo, ki nikogar ne izključuje?

Upravičeno lahko domnevamo, da si je naš akter za cilj zadal spremembo slovenskega nacionalnega karakterja. Če je tako, lahko upravičeno ugotovimo, da v slovenski nacionalni značaj verjame in da mu ni pri srcu. Zgodovinarji vemo, da ni prvi, ki si je zadal takšno nalogo. Sedma temeljna točka OF govori o spremembi slovenskega narodnega značaja:

»Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.«

Hoče prva glava izvršne oblasti nadaljevati poslanstvo OF? Malo verjetno. Če je naš akter po svoje naklonjen aktivnemu slovenstvu (»iščem rešitve«), pa ima večje težave z nezadovoljnimi ljudskimi množicami (»ne jamram«). Modifikacija sedme temeljne točke OF v njegovem duhu bi zvenela približno takole: »Slovenske ljudske množice, ki ne jamrajo, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.«

Ne bodimo preveč strogi. Predsednik vlade nima lahkega dela – mišljeno brez cinizma. Priznati moramo, da se na ravni vsakdanjega življenja z njim strinjamo (če verjamemo, da dojema slovenstvo v odprtem smislu). Brezplodno pritoževanje ne vodi nikamor in ga v naši družbi ne manjka. Prav tako ne manjka apatije in nihilizma. Potrebujemo manj jamranja in več iskanja rešitev (pustimo ob strani dejstvo, da je akter uporabil nedovršni glagol in ne dovršnega). Dobronamerni in misleči človek tega ne more zanikati. Zato je toliko bolj nenavadno, da so bili odzivi na premierjevo grafično sporočilo skoraj izključno negativni. Strinjamo se z njim, pa vendar nas je njegov napis zmotil. Kaj se dogaja? Nismo nikoli zadovoljni?

Predsednik vlade nas je užalil s paternalistično gesto. Pokazal je, da nas ima v najboljšem primeru za nezrele otroke, v najslabšem pa za nerazgledane tepce. In vendar državljani nismo razvajeni pamži, smo odrasli ljudje z različnimi interesi in pogledi na svet. Mi vemo, da je življenje težko in zapleteno. Veste vi, gospod premier?

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Marko Zajc

#kolumna

Kolofon