Pričujoči sestavek je tirada, opozorim kar vnaprej, da ne bo potem kakšnih pritožb. In kot tiradam pritiče, ob branju sledečega nabora besed verjetno ne boste pridobili nič uporabnega ali poučnega, a to je pravzaprav povsem v redu, kajne, saj imate vsi svoje pametne telefone in ostale pametne nebodigatrebe, da vas razsvetljujejo in vodijo skozi vsakodnevne zagonetke. Prav to pa me napelje na to, kar me je napeljalo do tirade – vse to pametno sranje. Sprožilni trenutek pa se je zgodil pred nekaj dnevi med nedolžnim pogovorom.

Kot torej že rečeno, nedavno sva s fantom tjavendan govorila o navigacijskih sistemih in o tem, kako je zdaj tako rekoč že čisto vsak mobilni telefon opremljen z njim. Medtem ko se je on navduševal nad tem dejstvom, sem sama zagovarjala ravno nasprotno, češ da so mi ljubši dobri stari zemljevidi kot kakršna koli tehnologija, ko raziskujem novo mesto, saj lahko telefon (ali satelitska povezava) vedno odpove, papir te pa nikoli ne pusti na cedilu. Po dodatnem premisleku sem dodala: »Me prav zanima, kako kmalu bodo zemljevidi postali povsem zastareli. Stavim, da moramo počakati samo še nekaj generacij, pa bomo lahko videli kakšnega tepca,« otroka, ironično, pametne revolucije, »ki bo držal zemljevid in tulil vanj: 'Vključi se! Vključi se!'«

Ob tem sva se sicer oba nasmejala, pa vendar – takšni obeti se morda zdijo zabavni zdaj, ko pa bo ves svet videti kot prizor iz filma Idioti prihodnosti ali ladja Axiom iz animiranega celovečerca Wall-E, se bomo še smejali? Verjetno ne, saj bo takrat humor mnogo preveč napredna veščina, a koga briga prihodnost – temu se lahko smejemo zdaj in zagotavljam vam, da sama obožujem dobro mero smeha, ukoreninjenega v bebavosti, saj s(m)o, kot sama pravim, neumni ljudje sol življenja. A v mislih se mi poraja še en citat, ko je ravno govora o trdoglavcih, in ta gre nekako tako: tudi vsega dobrega je kdaj preveč.

Se mi samo dozdeva, ali postaja človeška rasa res vse bolj in bolj … topoglava? Vem, preprosta logika razlaga, da tem več bebavih ljudi je, tem več bebavih ljudi bo, in bebavi nedvomno vodijo z občutno prednostjo (samo pomislite na Gaussovo razporeditev inteligence), česar pač ni moč popraviti brez načrtne vzreje vrste Übermenschen, mislim nadljudi, a to preprosto ne gre (spomnite se, recimo, Hitlerja in kako so zatrli njegovo zamisel), saj je to v nasprotju s svobodno voljo in drugimi pritiklinami. In tako imamo njo s čvrstimi joški in njega z dih jemajočo dolgo batino ali njo z dolgimi plavimi lasmi in njega z osupljivimi modrimi očmi ali njo, ki kuha, da se kar cedijo sline, in njega, čigar ročne spretnosti so zavidanja vredne (ko popravlja straniščno školjko, kaj pa drugega), ta dva pa se parita in oplajata in razmnožujeta srečno do konca svojih dni bolj ali manj brez ozira na inteligenčni kvocient semenske banke, iz česar sledi: tem več bebavih ljudi je, tem več bebavih ljudi bo.

A kot da že sama svobodna volja ni dovolj hud udarec za človeštvo, se povrh vsega zdi, da nekaj še dodatno pospešuje nezadržni postopek poneumljanja naše vrste in imam teorijo, kaj stojim za tem: krivo je vse pametno sranje vsepovsod okoli nas. Imamo navigacijske sisteme, ki nas vodijo naokrog kot nebogljene malčke, da nihče več ne zna brati preprostega zemljevida, imamo pametne pečice, pametne hladilnike, pametne pomivalne stroje in pametne pralne stroje, ki nam s piskanjem in bliskanjem povedo, kako in kdaj jih uporabljati, da niti ne omenjam pametnih telefonov z imeniki (da nihče več ne zna ene same telefonske številke na pamet, niti svoje lastne), števci kalorij (ker človek res ne bi smel sam česa preračunati ali sešteti) in pametnimi osebnimi pomočniki (kot sta, na primer, Siri ali Cortana), ki namesto nas pomnijo, beležijo in urejajo, da nam tako rekoč ni treba uporabljati edinega, kar nas loči od preostalega živalskega kraljestva – naših 'neverjetnih' možganskih sposobnosti.

Torej, ker naj bi, sodeč po študiji izpred nekaj let, približno devetdeset odstotkov uporabnikov iphona uporabljalo vsaj eno funkcijo Siri mesečno, obstaja neznanska verjetnost, da zdaj razmišljate: »Da bi uporabljal svoje možgane? Zakaj, hudiča, bi to počel, če imam neko pametno zadevo, ki opravlja vse 'težaške' naloge namesto mene?« In menda ima to nek smisel oziroma to ne bi smelo biti preveč presenetljivo: zaverovano se mažemo s kremami proti gubicam, da se nam koža le ne bi postarala, in uporabljamo belilne kreme za zobe, da nam le ne bi porumeneli zobje, zakaj potemtakem ne bi uporabljali vseh aplikacij, ki so nam na voljo, da nam le ne bi bilo treba razmišljati in bi se lahko osredotočili na druge, pomembnejše reči – na svoj videz na primer. Ta pa je, nikar se ne slepimo, EDINA pomembna zadeva v življenju, a ni? Čeprav … Če za hip le odložim balzam za ustnice in pametni mobilni telefon ter prav pomislim, nas samo razmišljanje, lepo prosim, loči od goloritih opic, ki bingljajo s palm in mečejo kokose naokrog.

Prav, človek bi sicer lahko ugovarjal, da imamo v nasprotju s tistimi 'ubogimi' opicami mi vsaj možnost uporabe kakršne koli oblike umetne inteligence, ker smo tako pametni, da smo odkrili ogenj in izumili kolo, kar je privedlo do Cortane in govorečega mačka Toma, blagoslovljena bodi naša brezkončna genialnost, a preden rečete amen, naj vas vprašam tole: pod katero od teh izjemnih odkritji ali izumov se lahko podpišete? Nobenega, je tako? Ja, obstaja manjša skupina ljudi, ki jim možgani buhtijo iz lobanj, vendar oprostite, celotno človeštvo ne more kot možgansko mrtvo spati na njihovih lovorikah – večina nas počasi, a zagotovo polzi proti demence in frlečih kokosov polnemu srednjemu veku, ki mu bodo vladali Cortana, Siri in njima podobi.

A če sem odkrita, me pravzaprav sploh ne moti, da bo nekega dne govoreči Tom, ki bo igral Angry Humans na svojem genialnem telefonu, vladal svetu – če smo dovolj leni in/ali neumni, da bi se odpovedali svojemu nadrejenemu položaju, potem si zaslužimo, da nas povozi nekdo oziroma nekaj pametnejšega, tak je zakon narave. Se spomnite dodoja? Veste, kako je izumrl? Raje ne bi stavila, da poznate odgovor, bi pa stavila, da vam do njega lahko pomaga Siri, in mogoče bi vam Applova umetna inteligenca povedala nekaj takšnega: dodo je bil neleteči ptič, ki je bil prelen in/ali preneumen, da bi se bal ljudi oziroma bežal pred njimi, zato je postal vse prelahek plen ter ga je sčasoma povozilo nekaj pametnejšega in močnejšega – mi. In očitno bomo počasi na vrsti sami: smo nekakšni dodoji prihodnosti. Kar nalijmo si čistega vina, odklenkalo nam je.

* Besedilo je bilo prirejeno po prvotnem tekstu

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj