Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteAnuška Delić je oseba in novinarka, ki zelo dobro ve, kako se spopadati z anonimnimi grožnjami in neutemeljenimi obtožbami tistih, ki jim je strpnost španska vas. V pogovoru pa tudi o tem kako živeti z oznako radikalna levičarka in o tem, kdaj bomo prišli do točke, ko bosta mehki in trdi č popolnoma enakovredna v tej podalpski deželi.
Anuška Delić je novinarka časopisne hiše Delo, O njej lahko preberemo, da je vernica v preiskovalno novinarstvo. Rada ima podatke, mreže, katastre, poslovne registre in davčne oaze. Nima rada davčnih oaz, tajnih podatkov bank in davčne uprave. Nedolgo nazaj sodno preganjana in tud sodno oproščena zaradi domnevne objave tajnih podatkov Sove v člankih o povezavah slovenskih neonacistov s stranko SDS, danes pa na strani tistih, ki zagovarjajo strpno Slovenijo odprtih meja. Pravšnja oseba za pogovor, ko se v Sloveniji in svetu pojavlja čedalje večja nestrpnost do drugačnih, do priseljencev, ko se vrstijo protesti in grožnje.
Kot novinarka imaš že precej resno izkušnjo, ko stopiš »politični mački na rep« in zaradi tega pristaneš na sodišču ter nato porabiš tone energije, časa in tudi davkoplačevalskega denarja, da opereš svoje ime in dokažeš svoj prav. Je kljub vsemu to izkušnja, ki novinarja naredi le še boljšega in ostrejšega ali si prej postavi vprašanje »kaj mi je tega treba«?
Tu ni enoznačnega odgovora. Eno je gotovo: noben novinar si ne želi biti središče novinarske zgodbe. Med umetno produciranim sojenjem zaradi domnevne objave tajnih podatkov Sove sem se sicer večkrat vprašala, čemu je državi tega treba, manj pogosto pa, čemu je meni tega treba, saj sem bila v to farso porinjena zaradi parcialnih interesov točno določene politične stranke. Ne vem, ali taka izkušnja naredi novinarja boljšega ali ostrejšega. Name ni imela tovrstnega učinka. Sem se pa šele med sojenjem začela dobro zavedati, kako globoko je padla kakovost slovenskega novinarstva. Prav šokirana sem bila nad slabim in površnim delom nekaterih novinarjev. Pogosto sem razmišljala o tem, kako poročajo o drugih kazenskih postopkih, če se že v primeru postopka zoper novinarko, ki ima lahko nekoč posledice tudi zanje, ne seznanijo z osnovami.
Danes se zgodba na nek način ponavlja. Na strani sodišča pa tokrat ljudstvo. In precej očitno je kako za vsem tem stoji politika, ki je za dosego svojih ciljev pripravljena storiti čisto vse. Dovolj, je le svoje privržence prepričat v to, da je nek novinar ali novinarka, ki ni popolnoma čistokrvne slovenske krvi, zagotovo človek, ki ne ljubi dovolj svoje domovine in zato popolnoma neprimeren za slovensko zgodbo. Kako naj se novinar obnaša v takšnih situacijah? Kako naj napiše dobro zgodbo, če že vnaprej ve, da bodo tisti, ki se ne strinjajo z njo, storili čisto vse da jo zavržejo in ovržejo?
Dobra novinarska zgodba bo pri osrednjih subjektih in njihovih podpornikih vedno vzbudila napade, sprožila diskreditacije, zanikalne akcije in podobno. To je del našega poklica. Drznem si reči, da celo eden slajših. Če ste imeli s preostalim delom vprašanja v mislih sovražni govor, ki sem ga bila na Tviterju deležna, ker sem Policijo opozorila na protiustavnost in protizakonitost protimigrantskega shoda na Kotnikovi v Ljubljani, pa moram reči, da ta nima nikakršnega vpliva na moje delo. Slovenija je ksenofobna družba in pred tem si res ni več pametno zatiskati oči. Dokler si jih bomo zatiskali, bomo ksenofobe med nami po tihem podpirali, namesto da bi ta družbeni pojav obsodili in se dejavno borili proti njemu. Tako pa se mi zdi, da je velik del družbe že otopel, skorajda imun na ksenofobijo, ki jo pri nestrpnejši strani slovenske politike toleriramo, ker “takšni pač so”. Pri tem je vseeno, če kršijo edini relevantni člen Kazenskega zakonika, ki ga premoremo (to je 297. člen), zakon o javnem zbiranju ali ustavna načela. Ksenofobi se sicer sklicujejo na svobodo govora in zbiranja, a pri tem pozabljajo, da te pravice niso absolutne, da so omejene z drugimi.
Politika seveda precej hitro pripravi teren diskreditacije, ki ga nato njeni podporniki z lahkoto negujejo. V času socialnih omrežij pa je seveda zelo enostavno (anonimno) podajati obtožbe in tudi precej resne grožnje. Sama si v zadnjih dneh deležna ravno tega. Kje je meja, ki si jo sama določiš, med ignoranco takšnih groženj ter na drugi strani resnostjo le teh?
Na diskreditacije z desnice, tudi skrajne, sem se že navadila. Razni reporterji in gasilci so o meni objavili številne laži tudi v času sojenja. Želim jim vse dobro, saj se mi - na nekoliko sadomazohistični način - smilijo. Podobno se mi je zasmilil tudi uporabnik Tviterja, ki se skriva za uporabniškim imenom @vztrajnik in je javno izrekel najmanj pet groženj zoper mojo varnost. Ponavadi takšne uporabnike takoj blokiram, pri @vztrajnik pa sem se odločila narediti izjemo. Oziroma, odločila sem se, da si zasluži lekcijo. Tako sem z njim nekaj dni vzdrževala komunikacijo, medtem pa sem uporabila svoje preiskovalno znanje in pomoč kolega iz tujine, da bi uporabnika identificirala. To je sicer z dovolj visoko verjetnostjo težje storiti na Tviterju kot na drugih omrežjih, poleg tega so novinarske zmogljivosti na tem področju zelo omejene ... a kakorkoli - identificirala sem ga do te mere, da sem nekatere domnevno njegove podatke predala policiji, ko sem zoper njega vložila prijavo kaznivih dejanj zaradi javnih groženj zoper mojo varnost. S prijavo sem nato javno seznanila tudi Petra, to je uporabnika Tviterja z imenom @vztrajnik, nakar sem prekinila komunikacijo. Upam pa, da bo policija opravila svoje delo in uporabila svoje veliko naprednejše zmogljivosti za izsleditev uporabnikov družabnih medijev, ki menijo, da lahko izza paravana anonimnosti grozijo, javno razširjajo nestrpnost in sovražnost. Morajo vedeti, da njihova anonimnost ni nujno absolutna.
Kako se počutiš pod oznako »radikalna levičarka«?
V resnici mi je vseeno za te idiotske oznake. Več povedo o tistemu, ki jih izreka (ali napiše), kot o meni.
Se kljub vsemu počutiš popolnoma varno v Sloveniji danes?
Se, seveda. Zakaj se ne bi? Nekateri moji tuji kolegi so izjemni preiskovalni novinarji v državah, kjer se novinarjem dogajajo veliko hujše stvari od te, da jih nek strankarski medij označi za radikalne levičarje. Moja kolegica, neustrašna in izvrstna preiskovalna novinarka Khadija Ismayilova, trenutno v zaporu v Azerbajdžanu prestaja 7,5-letno kazen, ker si je drznila preiskovati najhujše oblike korupcije in kraje državnega premoženja, ki jo je izvajala in jo še izvaja vladajoča družina Alijevih. Vendarle pa to ne pomeni, da moramo ob grožnjah novinarjem zamahniti z roko, češ, “takšni pač so, grozijo, ker so ubogi”. Zavedati se je treba, da lahko današnje benigne grožnje jutri postanejo maligen družbeni pojav.
Nedavni dvojni shod na Kotnikovi ulici v Ljubljani dokaj dobro preslikuje zgodbo današnjega časa in prostora. Dva shoda, dve Sloveniji. Se ti zdi, da je precej večje število tistih, ki jih ne motijo namestitveni centri, dovolj dober razlog za to, da ostanemo optimistični in da je večina Slovencev vendarle dovolj strpna in humana?
S tem se ne bi tolažila, pa ne zato, ker menim, da je večina Slovencev nestrpna, temveč zato, ker sem prepričana, da je večina Slovencev pasivna. Zanje je sinonim za upor postal podpis spletne peticije ali lajkanje na Facebooku in Tviterju. Skrbeti nas morajo pasivni državljani. Izid zadnjega referenduma o pravicah istospolnih parov je odličen (in žalosten) primer te pasivnosti v državi, ki se je pred 25 leti osamosvojila na krilih človekovih pravic. Nestrpneži in hujskači v družbi aktivnih državljanov nimajo tolikšnega vpliva, kot ga lahko imajo v družbi brezvoljnih državljanov.
Se ti zdi, da gre v Sloveniji pri odnosu do migrantov in beguncev resnično za strah? Ali pa je sovraštvo primernejša beseda?
Najprimernejše besede so neumnost, preračunljivost in kratkovidnost. Neumnost zato, ker javnomnenjske raziskave v Sloveniji že dvajset let zaznavajo mnenje, da si Slovenci za soseda ne želijo Žida, pa ne vem, če jih je pri nas sto. Preračunljivost zato, ker je odnos, ki ga navajate, v veliki meri rezultat politične preračunljivosti tiste strani, ki se napaja na kulturnem boju in izrednih razmerah. In prav to zadnje je kratkovidno, kar se potrjuje že od leta 2004, ko se je ta politična stran zavihtela na oblast in začela z demontažo države in družbe, katere učinke čutimo še danes. Umetno spodbujanje kulturnega boja je in bo pogubno za vse, ne glede na to, h kateremu voditelju prisegamo ali ne prisegamo.
Bomo kdaj prišli do točke, ko bosta mehki in trdi č popolnoma enakovredna v tej podalpski deželi?
Bomo. Takrat, ko bodo za Neslovence označeni tudi tisti, katerih priimki vsebujejo črki ü in ö.
Hvala.
* Foto: Matej Družnik / Delo