Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Volja za šunko

Če je Akosh »osmica«, je Beyonce »štirica« in »štirico« zares lahko prepleza vsak, ki ima vse ude. Transformativna moč umetnosti je osnovana zlasti na transformativni volji posameznika, ki se ji približuje. Da nas umetnost lahko spremeni, se, torej, moramo hoteti spremeniti. Zabresti globlje in v neznano, v motno.

Moj bivši fant je rad poslušal najbolj zamotano obliko jazza. Govoril je, da mu prebiti se skozi komad pomeni toliko, »kot če bi splezal 8c«. Da je drhtavica jazza Akosha Szelevényija v njem lahko povzročila radost, se je moral nagarati; če se mu je ob prvem poslušanju glasba zdela popolnoma neobvladljiva, celo nedostopna, je po vsakokratnem povratku, ko je torej spet razpet stal pod visoko in srhljivo gladko steno hrupa, o njej izvedel več. Prepoznal je njena oprijemališča, si jih označil, da bi v naslednjem poskusu splezal za dolžino noge višje; ugotovil je, pod kakšnim naklonom mora zasukati uho, da bi lahko vsrkal vse njene najbolj rahle tone; izdelal je svoj načrt priprave na glasbo, raziskoval podobne glasbene skupine, se spoznaval z inštrumenti, z zgodovino inštrumentov in žanrov; pogovarjal se je z ljudmi, ki so do izbrane glasbe čutili podobno. Ker se je, torej, pripravljal na plezanje smeri izjemno visoke težavnostne stopnje, ni odnehal. Uril se je in napredoval po etapah, da je lahko nekega dne z razplamtelim sluhom in srcem glasbo použil na en mah. Kakor se morata plezalec ali plezalka scela predati izbrani smeri, tako se je moral Anže scela predati izbrani glasbi. Predati tu pomeni narediti vse za usvojitev. Trud, ponižnost, pripravljenost biti zmeden, pripravljenost ne vedeti.

Da se je v uvodu znašel moj bivši fant, je nepomembno. Služi mi zgolj kot figura za nekaj, kar doživljam kot izgubljeno. Trud za uživanje umetnosti, namreč. Zanimanje za strukturirane užitke ob doživljanju umetnosti, namreč. Razpoložljivost za eksperiment in pretres, za deviacije in napore, namreč. Anže je figura uživalca umetnosti, ki ve, da umetnost proizvede polnokrvno izkušnjo šele tedaj, ko ji nasproti stopi polnokrvna oseba – da je dialog med umetnostjo in posameznikom dialog med enakovrednima subjektoma. Reči hočem: oprostite, toda osebi, ki se določenih čustvenih stanj ali doživljajev boji in se jih izogiba, se umetnost ne bo prikazala. Umetnost ni Marija na gori, svoje vidce izbira manj poljubno, saj mora vedeti, da bodo njene prikazni lahko zdržali. Če je Akosh »osmica«, je Beyonce »štirica« in »štirico« zares lahko prepleza vsak, ki ima vse ude. Transformativna moč umetnosti je osnovana zlasti na transformativni volji posameznika, ki se ji približuje. Da nas umetnost lahko spremeni, se, torej, moramo hoteti spremeniti. Zabresti globlje in v neznano, v motno.

Še zdaleč nisem ena tistih, ki verjamejo, da je resnična umetnost pahnjena čez robove razumljivega in ji vrednost dviguje vsakokratna aporetična razprava o njenih pomenih in učinkih. Ali da se je treba za odnos z umetnostjo nečloveško naprezati. Nikakor. Nočem poveličevati trpljenja, le za trud gre. Le med izkušnjo umetnosti in kulture bi rada razlikovala: kjer kultura pritrjuje in obrazce vedenja in mišljenja reproducira v neskončnost, umetnost preobraža, spodkopava, rahlja, sprašuje, napoveduje, fantazira, obrazce sesuva in vzpostavlja nove. Težava ni v umetnosti, ampak v nas ljudeh, ki od umetnosti vsakokrat znova pričakujemo kulturo. V ljudeh, ki smo preleni, da bi se v odnosu do predmeta umetnosti, do njegove lepote počutili negotovo: Tega ne prepoznam, torej nima nobene zveze z mano. Težava je, da je užitke mogoče razplastiti, največje pozornosti pa so, seveda, deležni tisti, ki so zagotovljeni najhitreje in tudi potešijo najhitreje, čeprav je kakovost potešitve sumljiva. Težava je, da se, ker nimamo časa ali pravega interesa ali zadosti odprte glave, večino časa odzivamo le na najbolj dostopne vsebine, »na jasne in razločne«, v katere se nam ni treba investirati bolj kot v nakup praznične šunke. Naš spoznavni aparat, ta čudovito zapleteni mehanizem, ki mu nikoli zares ne bi smeli postaviti meja, kaj šele zapovedi, se začepi v nekaj osnovnih funkcij, operacije višjega reda, med katere sodi tudi čud, pa se posušijo kot stare žemlje.

Dodana vrednost so v takšni konstelaciji že slučaji, ko smo prebrali neko knjigo, videli neko predstavo, šli na nek koncert, videli neke slike. Ker ti dogodki kot čisto drobne izjeme štrlijo iz običajne zasnove dni, jim po nesreči radi pravimo »umetnost«. Za pravi prelom pogosto nimamo prave koncentracije niti tisti, ki smo umetnosti domnevno zapisani in jo imamo radi. In to me pravzaprav še najbolj skrbi.

(Včasih se vprašam, kako se ljudje, ki so jim strukturirani užitki tuji, dajejo dol.)

Se spomnite Kafkovega Spleta norosti in bolečine? Si lahko zamišljate, da bi ta knjiga izšla danes ? Da bi naletela na slabo osredotočeno, razvajeno občinstvo, ki svojih doživljajskih potencialov nikoli ni in ne bo zares razvilo? Da bi padla med posameznike, ki nad kafkozami zamahujejo z rokami, češ da so pretežke, da bi si dali opraviti še z njimi? Da bi se zataknila med ljubitelji umetnosti, ki se izmikajo neugodnim izkušnjam? Bojim se, da bi Splet norosti in bolečine prepričal le, če bi ga založniki uspeli prodati kot obvezni modni oziroma statusni dodatek, kot nekaj, kar bi mlademu intelektualcu višjega srednjega sloja dvignilo samozavest. Pa tudi – naslovnica bi morala biti nekaj »posebnega«.

Zvenim kot nekdo, ki je pripotoval z začetka 19. stoletja, polna resentimenta do ubožne in razpršene sodobnosti. Pravzaprav zvenim kot tečnoba Jonathan Franzen, kar me, verjemite, navdaja z nelagodjem, saj me moralna higiena in obsodbe ne zanimajo. Tudi jaz sem sraka, ki najprej opazi najbolj bleščeče stvari in jih hoče imeti zase. Toda hkrati sem tudi tiste vrste ptica, ki ji je umetnost pomembna – vsakokrat, ko želim pojasniti, zakaj je pomembna, se zavem, da mi pojasnilo ne bo nikoli zares uspelo – in sem do nje, kakor do vsega, kar mi je ljubo, tudi zahtevna. Iz izkušenj, ki mi jih posreduje, v svojem povprečnem življenju zidam gradove. Bolj intenzivne kot so te izkušnje, bolj gaudijevski so moji gradovi in bolj razkošni moji grajski sprehodi.

Kakor obstajajo doživljaji, ki jih v človeška življenja lahko prikličejo le ljubezen, smrt in, David Foster Wallace bi dodal, »globok, resen seks«, tako obstajajo doživljaji, ki jih zna izzvati le umetnost. Toda po te doživljaje je treba splezati, trdno privezani v sidrišču ne bodo padli na tla.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Ana Schnabl
Kolofon