Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Mame in tehnologija

Hvala bogu, da je mama ena sama, saj vedno nastane cela drama, ko je ta mama z računalnikom sama, da brez živcev ostal bi še dalajlama, kaj šele če mama ne bi bila ena sama. In če sem zaradi tega generacistična, pa naj bom. Nova kolumna Petre Brecelj.

Mama. Tehnologija. Dva samostalnika, oba ženskega spola, oba se sklanjata po prvi ženski sklanjatvi, oba … No, ja, tu je niza stičnic bolj ali manj konec, vsekakor pa na tem skupnem seznamu skupnih točk ne najdemo skupnega jezika, saj prvi samostalnik nikakor ne razume drugega in zato drugi samostalnik nikakor ne uboga prvega. Priznam, ta trditev je mogoče plod preradodarnega posploševanja, saj se mame načeloma tekoče sporazumevajo s pralnimi stroji, likalniki, multipraktiki in podobnim, samo tista druga, sodobna tehnologija jim dela sive lase. A nikar še ne kličite društva proti nasilju nad ženskami, saj to nikakor ni seksistična izjava, je prej generacistična in ta generacijski prepad je bil boleče očiten pred samo nekaj dnevi, ko so me draga mati klicali na pomaganje.

"Ja, mama?" se oglasim.

"Petra..." se z druge strani zasliši skrušen glas, kot bi klical nekdo s sedmine.

"Ja, mama, povej, kje gori?"

"Petra ... meni tiskalnik ne dela."

Tiskalnik? Kako, zaboga, ti lahko ne dela TISKALNIK? "Je vključen?" načnem že ustaljeni nabor vnaprej pripravljenih SOS vprašanj, na katera mama sprva mirno (pobito) odgovarja z da in ne.

Ker pa po več minutah telefonske intervencije ne prideva nikamor, ljuba mati kakopak popenijo in tako moram že n-tič poslušati traktat o vseh 'zlobnih' obrazih tehnologije, ki 'je bila izumljena samo zato, da jo muči'. Ko pa ta verbalna ujma ženske – ženske, ki, recimo, vztrajno meša Simobil in Siol, cedejem in devedejem pa še kar pravi plošča – traja že več kot intervencija sama, pričnem razmišljati, da bi se tudi sama začela histerično dreti, češ naj pusti ubogo tehnologijo pri miru, saj ji ni naredila čisto nič hudega.

A vtem se spomnim neke veleumne domislice, ki sem jo pred časom zasledila na spletu in gre nekako takole: Nikoli se ne pritožuj, ko te mama sprašuje neumna vprašanja o računalnikih — spomni se, prav ona te je naučila uporabljati žlico. In tako vdihnem … izdihnem … vdihnem … izdihnem … tačas pa v mislih počasi preštejem do dvesto in rečem: "Ja, mama, vsa tehnologija se je zarotila proti tebi, vem. In, ja, grozna sem, ker ti ne pomagam, in včasih je bilo drugače in Tito je poskrbel za vse in imeli ste se tako fino, pa sploh niste imeli računalnikov, vem, vsem vem, ampak poslušaj to. Nekje na internetu sem prebrala, da ne smem izgubiti potrpljenja s tabo, ko me sprašuješ te neumnosti o računalnikih in tiskalnikih, ker si me prav ti naučila uporabljati žlico."

Osuplo tišino v slušalki nemudoma nadomesti dobrohoten smeh, potem pa se zasliši: »Hja, saj to je pa res res. Ampak … Kakšno žico pa?«

»Žlico, mama, ŽLICO.«

Ko se njen krohot poleže, odvrne: »Ja, saj to je pa še bolj smešno.« Joj, komaj čakam, da nastopi čas, ko jo bom morala naučiti uporabljati slušni aparat …

Tako mi torej kljub jalovemu poskušanju nudenja računalniške pomoči vseeno uspe razvedriti in razelektriti ozračje ter pomiriti besno mater, zato se lepo poslovim in prekinem. Zraven mene pa že stoji in zvedavo čaka fant: »Kaj je bilo?«

»Tiskalnik ne dela.«

»A. Tiskalnik.«

»Ja. Tiskalnik. Mislim … To je ženska, ki zna upravljati z defibrilatorjem in ultrazvokom, ampak natisniti tri strani iz Worda je misija nemogoče. Če to ni fenomen, pa tudi nič noč...« nakar zazvoni fantu telefon.

Vzame ga iz žepa, pogleda na zaslon in vidi, da kliče nekdanja vodja bližnjega mikrobiološkega laboratorija za analize z diplomo iz kemije v žepu.

»Ja, mama?« se oglasi, čez dve minuti pa ga že slišim, »Reset, gumb za RESET drži!!!!«

Pff, toliko o fenomenu – kot gob po dežju jih je. A kaže, da je narava predvidela tehnološki napredek in z njim porajajočo se računalniško kramo, na račun katere bodo mame širom sveta množično pile kri svojemu naraščaju, zato je omejila njihovo število na eno na glavo – in hvala bogu, da je tako, ne, gospod Pavček? Hvala bogu, da je mama ena sama, saj vedno nastane cela drama, ko je ta mama z računalnikom sama, da brez živcev ostal bi še dalajlama, kaj šele če mama ne bi bila ena sama. In če sem zaradi tega generacistična, pa naj bom.

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Petra Brecelj
Kolofon