Qui non laborat, non manducat, pravijo. No, pogosteje pravijo chi non lavora, non mangia, wer nicht arbeitet, soll auch nicht essen oziroma el que no trabaja, no come glede na to,  da je latinščina bolj ali manj z obema nogama v grobu. Slovenščina – čeravno se jo na vse kriplje trudi počas skenslat – pa prav tako kot italijanščina, nemščina in španščina še ni povsem za v krsto in tako pri nas pravijo kdor ne dela, naj ne je. Tako pravijo. Jaz pa pravim, da se tisti, ki tako pravijo, motijo. Morda je ta logika res držala vodo, ko je bila latinščina še med živimi, a kaže, da bomo kaj kmalu morali kupiti nagrobnik tudi temu reku in posvojiti nov, nekoliko predrugačen slogan – kdor dela, naj ne je –, saj za nekatere kljub obilici dela kar ni in ni jela. To pravim jaz – in nisem edina. Poglejmo torej, kaj pravijo drugi.

Matic je bil pred leti primoran postati samostojni podjetnik, saj sicer ne bi dobil ne zaposlitve ne dela, in pravi, da sedaj do dela resda pride, do denarja pa še zdaleč ne, saj se ta na njegovem računu pojavlja z vedno večjimi zamudami. »Prejšnji mesec sem si moral denar za prispevke sposoditi od očeta, delam pa za podjetje, ki je lani zaslužilo več kot sedem milijonov evrov in je poslovalo z dobičkom – nekaj gnilega je v deželi Slovenski.«

Nuša, prav tako samostojna podjetnica, pravi, da je v sodnem postopku, ker ji občina severozahodno od ajdovske kljub vztrajnemu klečeplazenju in moledovanju več kot šest mesecev ni hotela plačati opravljenega dela, zato zdaj svojo srečo poskuša na sodišču. »Pravijo, da si moramo pomagati sami in previdno izbirati delodajalce, ampak za koga naj delam, če celo občina zanemarja svoje finančne obveznosti? Slovenija je premajhna, da bi bil človek izbirčen.«

Tilen je imel več sreče (v nesreči) kot Matic in Nuša, saj ga je podjetje, za katerega dela, zaposlilo, a pravi, da ima do dela, ki ga sicer nadvse veseli, bore malo volje, saj za to delo ne dobi plačila, če nadrejenih ne opominja, sprašuje, prosi in na koncu že kar prosjači za to, kar mu navsezadnje pripada. »Šef pravi, da moram za dobrobit podjetja potrpeti in naj bom vesel, da sploh imam delo. Hja, vesel … Kaj mi bo delo, če ni plačano? Razmišljam, če se ne bi bilo bolj smotrno pridružiti sončni upravi – socialna vsaj redno pride.«

Kot Tilen je tudi Pika zaposlena v podjetju, ki boleha za kronično plačilno nedisciplino, a v nasprotju z njim pravi, da je raje iz meseca v mesec tiho, saj se sicer boji, da bo ostala brez delovnega mesta. »Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje dobila plačilo ob roku. A to sploh še obstaja? Verjetno je od plače, izplačane redno, minilo že več let. Zanimivo, na položnice se lahko pa vedno do datuma natančno zanesem.«

Vam je kaj od tega znano? Vam kaj od tega zveni boleče domače? Meni vem, da – in to kako boleče: tudi sama sem namreč podrejeni, šibkejši člen v podobni novodobni verigi sužnjelastniškega izživljanja. Moje zgodbe so pravzaprav tako podobne tem, da se zdi, kot bi se menjevali zgolj igralci, medtem ko scenarij natega ostaja bolj ali manj enak. Ves ta čas pa nekateri sedijo na milijonih za obloženo mizo in si pomaščena usta kot za šalo brišejo s petstotaki, a nam v želodcih kruli, ko kar čakamo in čakamo – Godota očitno. Čakamo že tako dolgo, da se nekaterim začenja dozdevati, da tako pač mora biti, da tako pač je in vedno bo.

"Pa ni bilo od nekdaj tako," pravijo mati. "Saj so kradli, ampak so poskrbeli tudi za koga drugega, ne samo za svoje riti. In kakšna plačilna nedisciplina neki – mi smo odraščali v čisto drugačnem svetu, mi smo imeli SDK."

SDK? Kakšen zaprašen mastodont je pa spet to? Me prav zanima, če je bil ta SDK kaj bolj učinkovit kot ZPreZP-1. Kaj je ZPreZP-1? To je Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih, ki je v veljavi od julija 2012 ter je v praksi v Sloveniji nekako tako bajesloven in brezsmiseln, kot je v ameriški zvezni državi Washington stvaren in smiseln zakon, ki prepoveduje nadlegovanje bigfoota, saj v prvem členu ZPreZP-1 piše: Ta zakon ureja ukrepe za odpravo plačilne nediscipline. Super. A lahko zdaj dobimo še kaj, kar bo urejalo in uredilo plačilno nedisciplino samo? Človek se vpraša, če je bil tudi tisti SDK tako brezvestno sam sebi namen … A na žalost nimam časovnega stroja, da bi to preverila, sploh pa je premlevanje o zgodovini prav tako učinkovito kot ZPreZP-1, ker nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo. Zato lahko samo sedem na letalo in pogledam, če kje obstaja obljubljena, plačilno (bolj) disciplinirana dežela — kar se tudi dogaja, saj je vse več Tadejev in Sabin in Tomažev, ki so se s trebuhom za jelom razbežali po raznoraznih Londonih in Dunajih in Aucklandih, da bi preverili, če kdor dela, naj tudi je še drži kje. Naj se jim pridružim?

Ne bom lagala, že a priori me zasrbijo podplati, ko se koleba, kupiti ali ne kupiti letalsko karto. Ker pa vprašanja, oditi ali ne oditi, nikoli ne tehtam z lahkim srcem, naj, preden stečem spakirat kovček, poskusim še nekaj, še zadnji krik upijočega v puščavi: Gospod vrhovni poveljnik, miška mala tukaj. Dobro, miška v malo zrelejših letih, pa vendar – govorim v imenu vseh malih mišk, ki jih bodo slej ko prej nategovali, vendar še zdaleč ne tako zadovoljivo, kot bi same hotele, pa naj bodo se takšne privrženke mazohizma. Povejte nam, kaj naj slovenske miši naredimo, da bodo nehali z nami delati kot z golaznijo? Kaj naj naredimo, da ustavimo to vse-Slovensko deratizacijo, ki se je očitno namesto proti zajedavski drhali zarotila proti nikomur nič žalega hotečim miškam, ki bi rade dobile zgolj pošteno plačilo za pošteno delo ob dogovorjenem času. A ne zveni to – pošteno? Ker če že človek dela, naj tudi je, zaboga. Torej?

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Petra Brecelj

Deli Nazaj