Pod streho je tudi drugi festival 360º Vipavska dolina, ki se je tokrat razvlekel čez cel mesec, v najlepšo dolino pa privabil več sto ljubiteljev plezanja, kolesarstva ter seveda teka, ki je bil tudi vrhunec dogajanja. Dež je pretekli vikend sicer malce pokvaril predvsem vzdušje med obiskovalci Gradiške ture, nikakor pa ni odvrnil premnogih tekačev od udeležbe na 25, 50 ali pa 110 kilometrski razdalji. Zmaga v kraljevski disciplini je šla tokrat v roke Toniju Venclju, ki je z najdaljšo razdaljo opravil v rekordnem času in zanimivo bo v prihodnjih letih spremljat, kdo bo potolkel letošnji rezultat. Festival 360 Vipavska dolina tako vsekakor opravičuje svoj namen in verjetno ga le še kako leto ali dve izkušenj in prepoznavnosti, loči do tega, da postane najprepoznavnejši turistični produkt Vipavske doline, saj skorajda ni kotička, da se ga ne bi dotaknil.

O tem kako je potekal letošnji festival, koliko truda je bilo potrebnega in ali bo dogodek potekal tudi v prihodnjih letih, smo se pogovarjali z Vesno Kobal, eno izmed članic organizacijskega tima.

Najprej tisto klasično vprašanje, kakšni so občutki po zaključenem festivalu, je čutiti dovolj zadovoljstva in seveda tudi utrujenosti?

Vtise še zbiramo. Zadovoljstvo po uspešni prireditvi, ko vidiš navdušenje tekačev, njihove nasmejane obraze in zadovoljstvo sodelavcev in prostovoljcev, ki jih res ni bilo malo, je močnejše od utrujenosti. Zadnji dnevi so bili res dolgi, noči pa kratke, vendar je ves trud poplačan, ko pride še zadnji tekmovalec varno v cilj.

Kako je potekal tokratni ultramaraton? Ste zadovoljni z organizacijo, odzivom tekačev, sodelujočih, lokalne skupnosti? Je šlo vse gladko skozi?

Letošnji ultramaraton je bil zelo drugačen od lanskega. Lani se pravzaprav nismo niti dobro zavedali, v kaj se spuščamo. Dokazali smo, da znamo in zmoremo povezati številne posameznike in društva, k organizaciji dogodka, ki privabi športnike od blizu in daleč. Izjemo smo zadovoljni z odzivom lokalne skupnosti, vseh sodelujočih društev in posameznikov, brez katerih ultramaraton ne bi bil to, kar je postal. To vemo mi in tekači, ki so se podali na pot okoli naše lepe Vipavske doline. Lani smo si postavili visoka merila. Če smo se na začetku soočali s številnimi dvomi, tega letos ni bilo, saj so se tekači vrnili in obljubili, da se bodo še vračali.

Letos smo morali ohraniti vsaj tako kakovost kot lani, hkrati pa se soočiti z večjim številom prijav in predvsem z vremenom, ki nam ni bilo najbolj naklonjeno. Na srečo so ultra tekači vajeni nepredvidljivih razmer in se nad dežjem niso kaj pretirano razburjali. Udeležence je večer pred startom motiviral izkušeni ultramaratonec Toni Vencelj, ki je na predvečer starta vsem so-tekačem delil svoje ultra-tekaške preizkušnje.

Imeli smo več kot 600 prijav, zaradi razmer in odpovedi je bilo na startu 457 tekačev, večina pa je srečno prišla na cilj. Na najdaljšo progo se je ob 6h podalo 114 tekačev, na 50-kilometrsko 130 tekačev, najkrajša proga je izzvala 209 tekačev.

Zmagovalec in nov rekorder 100UTVV proge, Toni Vencelj, je v 12 urah in 8 minutah dokončal vipavski krog in v ciljnem teku premagal lanskoletnega zmagovalca Marjana Zupančiča, tretje mesto pa sta si razdelila Ivan Hrastovec in Tilen Potočnik. Na krajših razdaljah so prevladovali domačini. Zmagovalec petdesetkilometrske preizkušnje je Marko Tratnik iz ŠD Nanos Podnanos, ki je prišel v cilj v 4 urah in 16 minutah, drugo uvrščeni je bil Tomaž Ferjančič, tretje mesto pa je zasedel Jan Justin ml. Na najkrajši razdalji je zmagal Aleš Štor pred Miho Juvanom in najboljšo žensko, domačinko Lucijo Krkoč. Med štafetami je bila najboljša domača štafeta v postavi Dragan in Uroš Vodopivec in Simon Strnad.

Organizatorji so gostili 452 tekačev iz 13 držav. Največ iz Slovenije, prijavljeni so bili skoraj vsi najboljši domači ultraši, napet boj za zmago pa so popestrili še tekmovalci iz Italije, Slovaške, Češke, Španije in Hrvaške. Ponosni smo, da je med udeleženci tudi dobrih 27 odstotkov tekačic.

Kako je bilo na progi? So imeli reševalci kaj dela? Vreme v drugem delu ni bilo najbolj naklonjeno tekmovalcem?

Obilica dežja v zadnjih dneh in slaba napoved za dan tekme nam je povzročala precej skrbi predvsem zaradi varnosti tekačev. Bali smo se padcev, zdrsov in podhladitev. Na srečo je šlo skozi brez  intervencij.

Kako komentirate zmagovalni tek Tonija Venclja in kdaj je zadnji tekmovalec prišel v cilj?

Toni nam je pripravil ultra predstavo. Z vrha Nanosa, ki ga je dosegel kot četrti, je prehitel tri vodilne: lanskoletnega zmagovalca Marjana Zupančiča je prehitel za 10 minut, takoj za njim pa sta v cilj skupaj pritekla še Ivan Hrastovec in Tilen Potočnik. V cilj pritekel z novim rekordom 100UTVV, 12 ur in 9 minut. To pomeni, da je lanskoletni rekord izboljšan za 1 uro in 26 minut. Očitno Toniju Venclju ustrezajo nižje temperature, veter in dež, ki je najhitrejše pral zadnji dve uri.

Zadnji tekmovalec v cilju je bil domačin Benjamin Kodele, ki je za stokilometrsko progo potreboval dobrih 29 ur. Udeležba na vseh treh maratonih: plezalni maraton, MTB Maraton in UTVV Maraton mu je prinesla priznanje Vipavska grča, ki ga je posvetil našemu prijatelju Dejanu Korenu.

Se je ideja o združitvi plezanja, kolesarjenja in teka v en festival izkazala kot pravilna?

Vipavska dolina že vrsto let vabi številne rekreativce: plezalce, tekače, kolesarje in gorske kolesarje, planince, jadralce ... Številni med njimi (nami) so aktivni na vseh področjih. Torej je Festival 360º Vipavska dolina logična posledica tega, kar Vipavska dolina že vrsto let ponuja domačinom in redkim izbrancem oziroma športnim sladokuscem.

Ocenjujemo, da smo s festivalom in promocijo športnih dejavnosti naredili korak naprej iz ožjih skupin in predstavili dolino širšemu krogu športnih navdušencev v Sloveniji in predvsem tujini (udeleženci festivala prihajajo kar iz 13 držav).

Bo festival 360 Vipavska dolina tudi v letu 2017? Se že rojevajo nove ideje?

Festival 360º Vipavska dolina 2017 bo. Idej je veliko, izvedba je pa odvisna od sredstev in možnosti, ki jih imamo posamezniki. Vsi se ukvarjamo s festivalom na prostovoljni bazi.

Hvala!

Kot zanimivost vas vabimo še k ogledu amaterskega videoposnetka Andraža Renko, enega izmed udeležencev letošnjega Ultramaratona, ki je svojo dogodivščino posnel in delil na svetovnem spletu.

Objavljamo pa tudi zapis Jura Samec, ki ga je delil na Facebooku in v njem zapisal svoje misli o letošnji ultramaratonski preizkušnji po Vipavski dolini.

Ponavadi se za mano priplazi dan dva zatem. Zavedanje kaj sem dosegel! Tokrat pa sem začel podoživljati že včeraj. Bolj se je oddaljeval prestop ciljne linije, ...bolj sem dojemal kaj smo včeraj vsi udeleženci naredili. Zavedanje, da naša telesa postajajo tekaško-trailerski stroji me prevzema vedno bolj. Razmišljal sem kako in kaj začutiš zaradi tistega, ko vložiš na vsakem kilometru maksimum, z zavedanjem, da se moraš maksimalno potruditi, dati vse od sebe na vsakem koraku in hkrati imeti dovolj moči priti na cilj. Poslušanje telesa odmaknjenost in zamaknjenost. Za vsakdanjost in nje skrbi skoraj ni prostora. Ko zagrizeš v predzadnji klanec, ko čutiš prav tam pomanjkanje moči, razbolene noge, prve zametke možnih krčev, pa še na sredini nisi. Najhuje je še pred tabo, z mislimi pa si se že zdavnaj prestavil na zadnjo četrtino, na najvišji vrh poti v našem včerajšnjem primeru Vojkova koča – vrh Nanosa in potem samo še spust. Spust je kot balzam, kjer ti gravitacija pomaga pri hitrosti in te prevzema navdušenje kaj noge zmorejo, hitri premiki, preskoki, iskanje ravnin na spolzkih od dežja razmočenih tleh in blata skalnih površin, ko zaupaš nogam kljub utrujenim a utrjenim gležnjem in kolenom, vezi, ki z zadnjimi vzdihljaji držijo skupaj to telesno konstrukcijo, iščeš način hitrejšega premika s čim manj obremitve in izgorevanja, ko iščeš prostore zemlje in blata med spolzkimi koreninami in ko na njih stopiš, ker druge ni, z zavedanjem kako odriniti se od njih, da ti ne spodrsne, ko se ti kamni dobesedno kotalijo pod nogami in ti še kar suvereno melješ, takrat začneš zlivati lastno telo s podlago, s terenom in z okolico postajaš eno. Dež te pere, narava te sprejme in ne želiš izgubiti stika z njo, ne želiš si utrujenosti, ker te ta lahko popelje v strah, strah v malodušje, ki pretrga vez s tem naravno procesiranim okoljem. Ko maksimalno zaupaš v svoje noge in opremo, ko ti postane to Rolling stone zabava. Sreča pa na polno igra ubrano glasbo s srcem. Glasbo tekaškega premika! Vse kar veš je, da lahko premikaš meje zmogljivega in zavedanje, da brez opozorila se ti lahko telo v naslednjem momentu že začne upirati in upre do izstopa. Temu se včasih enostavno ne moreš izogniti. Je del traila, zato poskušaš vse, da se z lastnim telesom celo pot pogovarjaš. Kaj ti govori tvoj motor srce, kaj ti govorijo noge, kako se obnaša obuvalo, kaj lahko pričakuješ od profila podplata, kje so mišice napete; vrat, hrbet, roke, noge, stopalo. Noga pred nogo, daš od sebe vse kot znaš in zmoreš, vse, bolečina ti govori, da si na maksimumu. Ko ne moreš več hoditi tečeš, ko ne moreš teči hodiš, ko tečeš s palicami in te podaljšane roke uporabljaš za razbremenitev nog in postajaš počasi štirinožec, ki trga, grize, melje in ima zavest. To je trail. In ko se na koncu 50 km poti zaveš, da so se prav danes nekateri podali na še enkrat daljšo 100 km pot, ko se zaveš, da pri tisti sladki sesutosti na cilju bi, da dosežeš njihov cilj moral vse še enkrat ponoviti, takrat se ti dvigne zavest kakšnemu plemenu pripadaš. Ultraškemu! Smo tisti, ki smo na poti polnovrednega priznanja in tisti, ki ste že tam. S srcem pa smo v tej skupnosti tako vsi, ki se priznavamo in spoštujemo. Čestitke še enkrat vsem, posebno organizatorjem 100 Ultra-Trail Vipava valley za fenomenalno enkratno speljano traso na kateri si se moral potruditi, če si se želel na poti izgubiti, za malodane družinsko skrb do udeležencev. Nas znate in ste nas povezali na tej poti. S svojo angažiranostjo pa ste nam dali priznanje, kar je največ! Mislim, da nisem edini, ki že danes računa na vas v prihodnjem letu. Računamo na vas in tudi vi lahko na nas! Hvala vsem prisotnim in tistim, ki nas spremljate ter s komentarji in lajki vspodbujate. To je publika, ki jo vsak kljub morda možnemu zanikanju potrebuje. Sprejetje in priznanje! Vesel sem, da sem lahko v vaši družbi, da sem lahko z vami z ramo ob rami na štartni črti in širokim nasmeškom na cilju!

S stokilometrsko razdaljo se je pomeril tudi mladinski pisatelj in ultra tekač Žiga X. Gombač, ki pa je žal moral dvajset kilometrov pred ciljem priznati poraz in odstopiti. Za spletni portal Siol.net je takole komentiral svojo letošnjo izkušnjo po obronkih Vipavske doline:

Ultre v Vipavi ste se letos udeležili že drugič. Kako pomembna je bila za vas v letošnji tekaški sezoni?

Glede na to, da sem se nanjo pripravljal že od decembra in da so bili vsi preostali teki, tudi tekmovalni (udeležil se je teka na Učko, Ruthinega teka okrog Blejskega jezera, osem ur Slivnice, 6 ur Kališča, Molniškega teka, Formaratona in drugih), podrejeni temu, je bil to zame precej pomemben dogodek.

Treninge si sicer sestavljam sam, pri tem pa poskušam čim bolj prisluhniti svojemu telesu. Nekaj izkušenj že imam, vem, kaj mi ustreza in kaj ne … Žal sem letos pozabil upoštevati intenzivnost mojega trenutnega življenja, kjer sem dejaven na več področjih, in to je bil tudi razlog, da letos tekme nisem končal. Preveč se dogaja, od številnih projektov, knjig do nastopov v osnovnih šolah. Poleg tega sem letos na štart prišel neposredno z Dunaja, tudi to ni bilo v redu.

Za takšne razdalje, kot je stotica, si je treba vzeti čas. V teh dneh mi je veliko ljudi reklo, da je moj odstop z ultre šola, ki mi bo koristila na nadaljnji tekaški poti. Tudi stari mački, ki tečemo že 20 let, se še vedno lahko česa naučimo.

Kako dolgo ste se trudili, preden ste puško vrgli v koruzo oziroma sprejeli dejstvo, da je do cilja preprosto predaleč?

Odnehal sem malo pred 90. kilometrom. Postal sem zaspan, brezvoljen, najraje bi zadremal, pa nikjer ni bilo suhega mesta. Čakal me je vzpon na Nanos in mislim, da je bilo v tistem trenutku pametneje, da odneham. Vztrajal sem približno 14 ur, potem sem odnehal. Danes sem že dokaj svež, mislim, da si bom popoldne že privoščil krajšo tekaško razdaljo.

Sodeč po odzivih na družbenih omrežjih vaš odstop ni nobena sramota. Ste ga tudi sami sprejeli kot takega?

Zame je bila odločitev, da predčasno sklenem ultro, sicer boleča, saj se mi je to zgodilo prvič, vendar pa glede na odzive ljudi, ki se na to spoznajo, odstop ni nič sramotnega. To je preprosto šola za življenje. Stokilometrske razdalje so razdalje, kjer ne veš, kaj pričakuješ. Sicer pa so me kolegi opomnili tudi na to, da je glede na intenzivnost mojega življenja odstop dobra zadeva. Da mi bo pomagala. Če si bom seveda znal prisluhniti.

Kaj pa regeneracija?

Kaj pa vem, očitno se bom moral začeti regenerirati (smeh, op. p.). K sreči se dokaj hitro obrnem, sicer pa se mi zdi, da na mehkejši podlagi človek bolj prisluhne samemu sebe, če ne gre, tek preprosto združiš s hojo, pa gre, in da se na taki trasi bolj pazimo, bolj se "šparamo".

Lani ste tekli na 50-kilometrski razdalji, letos na še enkrat daljši. Se je ultra Vipava v tem letu spremenila, je napredovala, so se udeleženci zamenjali ali so zgolj pridružili novi?

Opazi se, da se je ultra Vipava med ljudmi zelo dobro prijela. Organizatorje je že lani presenetil odziv, letos še bolj. Mislim, da je udeležba na ultri postala kot nekakšno gibanje. Veliko znancev, ki sem jih spoznal v tem letu, tudi naša družina je bila zelo dobro zastopana, se je udeležilo ene od preizkušenj.

To je poseben dogodek. Na 25-kilometrski razdalji je morda res gneča, a na 50-kilometrski je že precej lažje in tek se na neki način spremeni v potovanje. Tek lahko povežeš s hojo, kar pomeni, da je primeren tudi za pohodnike. Razgledi pa so prečudoviti. Tudi ljudje, ki jih srečaš, so vsi po vrsti res dobre volje. V eni od okrepčevalnici nas je pričakal tudi znani imitator Elvisa. Tudi tam, kjer okrepčevalnic ni, jih ljudje kar sami od sebe postavijo. Enkratno.

Zanimivo je tudi to, da na vipavski ultri zastavice, ki označujejo traso, ostanejo nedotaknjene, kar za mnoge tekaške prireditve ne bi mogli reči. Včasih jih razporedijo še celo tako, da peljejo v povsem napačno smer. No, v Vipavi tega ne boste doživeli.

* Foto: 100 UTVV Facebook

Deli Nazaj