Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Spoštovanje. Kaj je že to?

Tako kakor sta si ženska in moški v nekaterih pogledih različna ter se morata prilagoditi, so nekateri ljudje še bolj drugačni. Banalno je, kako nekatere ljudi različnost odbija ali jih plaši. Kaj je tako strašnega, če je natakar, ki dela v lokalu gej? Se bojite pri njem naročiti kavo, da se ne bi nalezli gejevstva? Piše Monika Bukovec.

Danes vsi na veliko govorijo o spoštovanju. Sama imam občutek, da le na veliko blefirajo, saj človeka, ki bi se striktno držal pojma spoštovanja v vseh pogledih verjetno ni. Najprej kot prvo se omenja spoštovanje staršev. Torej, otrok, ki spoštuje svoje starše je dober otrok. Ta otrok je priden, ubogljiv in v trgovini neprizadeto hodi mimo luksuznih plastik fantastik igrač, ustvarjenih z vesoljsko domišljijo oblikovalcev. Ta otrok le tiho vpraša mamico, ali bi mogoče lahko dobil le majhno poceni plastično figurico, ki nezanimiva za ostale sončke leži nekje zadaj, pozabljena za barvasto plastično ropotijo. In ko ga mama resno pogleda in se odpravi h blagajni, da bi plačala nekaj osnovnih stvari, da bo lahko doma spekla kruh ter naredila rezance in mlince, otrok neprizadeto, kakor da ni nič odide za njo. Poznate to zgodbo? Jaz ne, tale zgodbica je staromodna, neresnična, dolgočasna fantazijska drama v enem dejanju, ki se že dolgo ni zgodila. Zato pa je oskarja vredna filmska predstava po resnični zgodbi, ki jo razvajeni sonček občasno uprizori v trgovini, toliko bolj zanimiva za ogled. Lahko obsega več dejanj, v katerih glavni igralec pokaže vse sposobnosti igranja, od prigovarjanja, prepričevanja, kričanja, metanja po tleh, jokanja in na koncu smehljanja, ko dobi govorečega psa, ki bo doma naslednjih sedem let pozabljen ležal nekje pod posteljo, dokler ne bo pristal v rumenem ekološkem otoku. Hvala bogu, lahko tukaj zanemarimo vsaj občutke osamljenega govorečega psa, zato pa ne moremo mimo, da ne bi opazili nespoštovanja in izvirnih, sramotnih izsiljevalskih tehnik, s katerimi majhen sonček daljinsko upravlja s svojimi preobremenjenimi starši.

Pogosta peroča tema je tudi spoštovanje do hrane. Povprečna oseba, ki ima dovolj sredstev za preživljanje,v svojem življenju, kjer mu nič ne manjka, pogosto pozablja na spoštljiv odnos do hrane. Vsi mogoči svetovalci govorijo o načrtovanju nakupov in sestavljanju jedilnikov za celotni teden, z namenom, da se zavrže čim manj živil. Vse to je lepo in prav, vendar se le malo ljudi korenito drži tega. Mogoče so tega še najbolj vajeni naši stari starši, ki so doživeli grozote druge svetovne vojne, med katero naj bi v Nemčiji v nekaterih predelih izkoreninili ves regrat. Pomanjkanje, pa kakorkoli kruto se sliši, rodi potrebo po spreminjanju nekega vzorca. Vesela sem, da se tudi v Sloveniji dogaja nekaj novega glede tega. Počasi se prebujamo! Lep vzgled vsem je lahko gostinec, ki se je odločil, da presežke hrane, ki mu vsaki dan ostanejo od malic podari. Čestitke! Prav tako lepa gesta je humanitarni projekt, kjer lahko v Ljudski kuhinji socialno ogroženi ljudje dobijo kosilo za 50 centov, ostali gostje pa s plačilom kosila za nekaj evrov omogočajo nadaljevanje te zgodbe. Hrano pred pretečenim rokom uporabe podarijo nekatere trgovine in tako povežejo med seboj spoštovanje do hrane in spoštovanje do sočloveka, ki je v življenjski stiski. Kljub lepemu primeru pa spoštovanje do sočloveka ni zmeraj samoumevno. V kolikor si povprečnež, ki se ne oblači v oblačila dragih blagovnih znamk in imaš namesto dragega avtomobila v lasti staro, skromno kripo, ki ti mesec dni pred tehničnim pregledom povzroča nespečnost in glavobole, je spoštovanje do tebe približno devetstoštirinajsta stvar, na katero bo neka »nadpovprečnica« pomislila ob tebi.

Tvojo duševno, duhovno in še ne vem kakšno lepoto, bo spregledala z dvignjenim nosom, natančno pri sebi določila cene tvojih v akciji kupljenih oblačil in te vprašala ali si torbico dobila na Karitasu. Duhovit odgovor zrele oseba, ki pozna svoje prave vrednote bo, da so mu tam podarili cele ene spodnje hlače, ki jih ni nihče hotel. V ozadju pa bo Klemen Klemen prepeval en star komad, z malce nespodobnim naslovom. Spoštovanje vrednot? Kaj sploh so najpomembnejše vrednote? Je to nov avto, moderno stanovanje, tedenska tip top frizura in manikira, draga, čeprav neudobna oblačila, da ne začnem o čevljih...? Postaneš zato boljši človek? Ne. Boš deležen več spoštovanja? Morda, ampak ali ti bo to kaj pomenilo, ko bodo ljudje občudovali tvoj nov avto ali drage kavbojke, ti sam, tvoj jaz pa bo deležen pozornosti na nivoju ovenele lončnice? Da ne zajadram preveč vstran in si ne nakopljem sovraštva vseh premalo cenjenih žensk in prezira spregledanih moških, moram omeniti še spoštovanje v partnerskem odnosu. Kot že vsi ptički, ki so se prebudili pojejo, je spoštovanje osnova za odnos. Edinstveno moško bitje, ki je v partnerskem odnosu z žensko, si želi biti sprejet takšen kakršen je, ne glede na to ali zna popraviti pasjo hišico ali speči jajca. Načrtovane poskuse spreminjanje njega čuti kakor naklepen, podel poskus umora njegovega ponosa, čemu se z vsemi štirimi upira in strelja s pikrimi pripombami, ki pripeljejo do konflikta. Njegov ponos je začasno odrešen, saj se ženska posveti ostrim besedam, ki jih pojmuje kakor kot pomanjkanje ljubezni in nespoštovanje. Kako rešiti takšne ali drugačne težave lahko rečem le, da smo v iskanju popolnosti nezadovoljni z včerajšnjim dnem, preobremenjeni zaradi današnjega in živčni zaradi jutrišnjega.

Tako kakor sta si ženska in moški v nekaterih pogledih različna ter se morata prilagoditi, so nekateri ljudje še bolj drugačni. Banalno je, kako nekatere ljudi različnost odbija ali jih plaši. Kaj je tako strašnega, če je natakar, ki dela v lokalu gej? Se bojite pri njem naročiti kavo, da se ne bi nalezli gejevstva? In kaj je tako groznega, če bi nekaj otrok iz revnih predelov Afrike ali Azije, kjer jim je usojena le hitra smrt zaradi lakote, bolezni ali prostitucije posvojili geji ali lejzbike? Aha, saj res, to se ne spodobi, to je Evropa. Če bodo pa v Afriki od lakote umrli, ja kaj pa hočeš, se na da pomagati. Afrika pač.

Tudi sama sem se v iskanju sebe kakšna tri leta obdajala s črno barvo in mogoče za pikico izpadala, za kar sem bila deležna nekaterih predsodkov in nespoštovanja. Zatrdno tudi vem, da mi je ta črna oprava za približno dve oceni znižala končno oceno pri enem izmed predmetov. Krivico sem dokazala z odlično oceno na maturi, profesorica me je prvič v štirih letih drugače pogledala, ampak ni priznala resnice. Ne vem, morda se sedaj mladi uporniki zaradi vsesplošnega strahu pred migranti pri pouku počutijo kaj bolj sprejete. Pa lep pozdrav profesorici!

 

* Kolumna je del literarnega natečaja Mladinskega centra Hiša mladih Ajdovščina, ki je potekal v mesecu marcu ob dnevu mladinske literature.

* Foto: Diane Périchaud

   

Monika Bukovec
Kolofon