Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Valentiniada - Nekomičnost komičnosti

Uprizoritvi Valentiniada resnično lahko pripišemo dejstvo, da četudi razkriva globlji smisel svojega nesmisla, je vendarle to gledališki dogodek namenjen čisto vsem. Ni nam torej skrbeti, da bi bili otroci deležni rafala psovanja ali namigovanja na spolnost. Predstava je primerna čisto za vse in če se nam ob tem uspe še nasmejati brez smislu komičnosti, ker je ta komična prav zaradi svoje negacije (če še sledite), je torej režiser Eduard Miler in ostala ekipa, uspel.

Ljubljanska Valentiniada, bavarskega komika oz. bolje rečeno bavarskega »Charlia Chaplina« - Karla Valentina ter v priredbi  Žanine Mirčevske, je komedija zapletov, izpeljana v maniri Monty Pythonovskih skečev zmote, nesporazuma, absurda, nadrealizma, groteske v izhodišče vsakdanjih dogodkov in vsakdanjih ljudi. Če je Iliada epska pesnitev, je Valentiniada nekakšna imenska parodija, primerek komične burleske v klovnovskem slogu, brez rdečih nosov, velikih čevljev, pisanih kostumov ter barvne lasulje. Klovni smo navsezadnje vsi. Vsak nesporazum ima elemente komičnega. Vsaka zmota in nerodnost ima potencial vrhunske komedije, le mojster jo mora izdolbiti, da bo delovala.

Postavitev bogati trmasta narava malega človeka, ki zavzeto in fanatično vztraja pri svojem in četudi, so prizori oz. bolje rečeno skeči med seboj nepovezani in jim le kdaj pa kdaj lahko iščemo medsebojno povezanost, vse deluje kot skupek kričave, norčave in hkrati glasne in nesrečne igre. Likom je v posameznih delih dodeljen celo status, sedaj je ta večji od drugega, ta pomembnejši od prvega itd., a zaokroženo delujejo vsi ujetniki svojega sveta. Kričijo čez oder, navežejo celo neposredni stik s publiko, a vse še vedno ostaja zgolj na odru.

In če že govorimo o komičnem. Komika je tu kdaj celo zahtevna, saj ni nujno, da ima posamezen prizor vsakič »punch line«. Vse se utemeljuje na lucidnosti situacij, ko Valentin zgolj napeljuje k končnemu za vse, a prav to kdaj umanjka. Napetost narašča, podobno kot strah pri grozljivki, se tu komičnost najavlja na suspenzu, intenzivnost je vedno močnejša, na koncu pa ne zgolj, da uplahne, temveč se velikokrat kar preseka z drugim skečem oz. sliko. Tu pa je tudi poanta, da je včasih neumno, pravzaprav komično prav zaradi tega, ker do končne (pričakovane) komičnosti v bistvu ne pride. Zato so tudi smehi v dvorani velikokrat zgolj »v zraku«, smešno nam je, kako lucidno Valentin gradi situacijo za situacijo in bolj kot pričakujemo »neverjetno« smešen zaključek, bolj nas potem pusti hladne ob »zgolj« poigravanjih s komedijo.

Valentiniada je torej neke vrste celo ujetnica svojega žanra. Ne moremo mimo dejstva, da priznamo komediji, da se od sebe oddaljuje, a je prav zaradi tega toliko bolj komična. Ker se pretvarja to, kar vseeno na koncu ni. Morda je zgolj prizor v izdihljajih uprizoritve, o gledališkemu električistu (Janez Škof), njegovemu vajencu (Alojz Svete) ter gledališkemu direktorju (Jurij Zrnec) v katerem vsi trije igralci briljirajo, resnično komičen, kjer se publika dodobra nasmeje. Je to prizor, ki upravičuje ostale, katerim bi lahko očitali premalo komičnosti? Kakorkoli, deluje. In četudi ostala uprizoritvena dejavnost ne nasmeji, vsaj ta prizor za to poskrbi. Volk je sit in koza cela.

Uprizoritvi Valentiniada resnično lahko pripišemo dejstvo, da četudi razkriva globlji smisel svojega nesmisla, je vendarle to gledališki dogodek namenjen čisto vsem. Ni nam torej skrbeti, da bi bili otroci deležni rafala psovanja ali namigovanja na spolnost. Predstava je primerna čisto za vse in če se nam ob tem uspe še nasmejati brez smislu komičnosti, ker je ta komična prav zaradi svoje negacije (če še sledite), je torej režiser Eduard Miler in ostala ekipa, uspel.

Morda boste uprizoritev še bolje razumeli tisti, ki ste v isti sezoni videli tudi Kralja Ubuja. Priča smo namreč tudi direktnemu citatu prav iz te uprizoritve. Kakofonija človeškega cinizma in zmote v vseh odtenkih je torej recept, da nismo priča navadni veseloigri, temveč odlični komediji, ki je kot zadnja premiera na velikem odru zastrla letošnjo sezono.

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* * Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Nejc Furlan
Kolofon