Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Le kaj bodo pa sosedje rekli!?

Po dveh mesecih preračunavanja doz specialnega gnojila in dodatka za lepe liste ter dvojne dnevne telovadbe z dvema desetlitrskima kanticama, bo naša gospodinja utrujeno dočakala letni dopust. Še zadnjič pred dvotedenskim premorom bo občudujoče ošinila s pogledom vseh štirideset korit, pri sebi pa sklenila da bo slike svojih rožic po dopustu poslala v znano vrtnarsko revijo ter pohitela v avto, k že nestrpnemu možu. Nova kolumna Monike Bukovec.

Po celi Sloveniji že cvetijo balkonske rože, ki se hvaležno nagibajo k toplemu pomladanskemu soncu. Večina so rdeče, nekatere roza, druge vijolične, tretje bele. Običajno se ljudje odločijo za preproste viseče ali pokončne bršljanke, ki jih ni potrebno zalivati dvakrat dnevno, ampak so hvaležne že za eno dozo dnevno, v deževnem tednu pa ti s svojo skromnostjo odpustijo tudi, če pozabiš nanje za tri dni.

Ostali ljudje, ki jih v začetku maja zagrabi strašna delovna vnema, da vsak dan pometajo dvorišče in trikrat tedensko kosijo nekaj centimetrov visoko travico, da je takšna kot na golf igrišču, se pod vplivom pozitivne sončne svetlobe, po nekaj mesecih skorajšnjega mrka odločijo za eksperiment. Letos bodo njihove rože najlepše v bližnji in širši okolici, da bodo vsi sosedje zavistno opazovali njihov cvetoč dom. V okenska korita bodo posadili bele in vijolične surfinije, okrog hiše pa bodo celi vasi vzbujali nevoščljivost milijon zvončki. Nekaterim  to dejansko uspeva, ampak novinci na tem področju se niti na zavedajo koliko dela to prinese s seboj. Potrebno bo vstajati pred šesto uro zjutraj in po deveti uri zvečer namesto ogleda popularnega resničnostnega šova eno uro tekati okrog s kantico in dozirati cvetočim lepotičkam življenjsko tekočino, da se ne bodo naslednji dan izdajalsko povesile ter z žalostno zaprtimi cvetovi celi okolici oznanile, da trpijo hudo pomanjkanje. To in še mnogo več bo ponosna gospodinja opravljala vsaki dan. Odpravila se bo k svoji osamljeni, sitni tašči in z njo štiri ure opravljala prebivalce vsaj devetih vasi v bližnji okolici, dokler se jima ne bo ob grenki kavi čisto osušil jezik in jo bo stara gospa na koncu le spustila iz hiše ter ji odstopila vedro predelanega kurjega komposta, za katerega je naša gospodinja na nekem forumu prebrala da koristi rožicam.

Na poti domov se bo ustavila še v bližnji kmetijski trgovini, kjer bo kupila večletno zalogo gnojila za surfinije, prodajalka pa ji bo radodarno z dobronamernim nasmeškom ponudila še nekaj proti listnim ušem ter ji povedala vse o listnih zavrtačih, pršicah prelkah, listnih ušeh ter sovkah. Zaradi zmedenega pogleda naše gospodinje, ji bo vse slike teh uničujočih živalic pokazala tudi v priročniku razstavljenim pri blagajni in njihovo morilsko vnemo poudarjala z zaupnim šepetajočim glasom. Ker je ta čudoviti priročnik s slikami prelepih rož v akcijski ceni samo dobrih dvajset evrov, ga bo naša gospa s polnim zanosom hitro spustila v nakupovalno košarico polno pripomočkov, preden ji ga izpred oči ukrade kakšna zoprna soseda. Ko se bo navdušeno zahvalila simpatični prodajalki in se opotekajoč pod težo vrečke odpravila proti avtu, bo za seboj ponovno zaslišala rahlo vreščeč, a prijateljski glas prijazne prodajalke. Da je absolutno nujno, da svojim lepotičkam dodaja tudi železove preparate, da se bodo bohotile z lepimi zelenimi listi ter, da je tudi ta preparat le še danes v akciji. Naša dama se bo že rahlo nejevoljno obrnila nazaj in podala tej res prijazni dami še eden bankovec z dvomestnim številom ter predmet novega nakupa naložila v zvrhano vrečko, ki ji bo na poti do avta dobro okrepila nadlaktne mišice.

Po dveh mesecih preračunavanja doz specialnega gnojila in dodatka za lepe liste ter dvojne dnevne telovadbe z dvema desetlitrskima kanticama, bo naša gospodinja utrujeno dočakala letni dopust. Še zadnjič pred dvotedenskim premorom bo občudujoče ošinila s pogledom vseh štirideset korit, pri sebi pa sklenila da bo slike svojih rožic po dopustu poslala v znano vrtnarsko revijo ter pohitela v avto, k že nestrpnemu možu. Med vožnjo na morje bo razmišljala ali je sosedi pravilno razložila doziranje vseh obstoječih dodatkov in natančno iskanje morebitnih malih škodljivcev.

V toplih večerih bo ob lenobnih večernih sprehodih z na novo izurjenim očesom z natančnostjo sokola preiskovala balkonske cvetlice po Dalmaciji. S toplim občutkom ponosa v srčku bo te obmorske prebivalce na podlagi nekaj posušenih listkov obtožila kot nepoučene in lene. Željna vaških novic bo nekaj dni kasneje poklicala svojo sosedo, ki ji bo zatrdno potrdila, da je z njenimi rožami vse v redu, vendar, da to ne velja zanjo. Da sta šla z možem nekaj dni nazaj na kolo, kjer ji je na pesku zavrtelo kolo, da je padla in si zlomila roko. Po dolgem sočustvovanju, jo je naša gospodinja previdno vprašala, kdo torej sedaj zaliva njene rože. Na njeno grozo ji soseda odgovori, da brez skrbi, saj gre njen Franci vsaka dva dni malo pogledat.

Svojega počitka željnega moža ne uspe prepričati, da bi se predčasno vrnila iz Dalmacije, saj sta vendar vnaprej plačala za apartma. Neučakano le dočaka dan vrnitve in kljub mraku ob vrnitvi domov zagleda potrditev svojih strahov. Njene rožice so se spremenile v dolge, viseče in napol suhe gmote, s posameznimi na vodo upajočimi cveti.

Če ste prebrali vse to, naj vas zdaj razočaram in vam povem, da je vse izmišljeno. Ne, Franci ni zalival rož in, da vas potolažim, soseda si ni zlomila roke. Verjamem pa, da se je podobna zgodba zagotovo že zgodila. Saj veste, v naši Sloveniji pri mnogo ljudeh vse temelji na enovrstičnem skoraj pregovoru »kaj bodo pa sosedje rekli«. Na tem reku temelji krediten nakup avtomobila, boljši od sosedovega seveda, zidanje trinadstropne graščine, do popolnosti urejen vrt in normalno, najlepše rože.

Tudi ena gospa, ki jo poznam, se je nekoč spotaknila ob temo teh balkonskih rož. Tudi njo je motilo, po domače razraščanje »foušarije« s cvetočimi balkoni. V kolikor bi naša državica kdaj postala kraljestvo, bog ne daj, da bi bila tale gospa kje blizu vladarskega stolčka. Ona bi izdala odlok, da bi imele vse hiše enake rože, enake fasade, še prej pa bi preuredila strukture vasi. Po njenem bi morale biti hiše postavljene v lično urejenih vrstah, z vhodi proti cesti. Tako, da bi se rešili zavisti in nesoglasij. In ne, tega si pa nisem izmislila.

Ja, včeraj me je spet klicala babica, da če sem že posadila rože. Hmmm, babi, ne po službi sem kuhala, potem sem posadila buče, malo urejala po vrtu, pa je že bila noč. Enako je nekaj dni prej zvonil telefon, da kaj delam, je zanimalo babico. Da prekopavam gredo za paradižnik. Ja, kaj pa rože, jo je zanimalo. Ja, babi, rože bom posadila jutri, potem, ko posadim papriko. Dobro, pa res daj, sem že po telefonu slišala, da ji ni čisto prav. In zdajle mi ponovno zvoni telefon, točno ve, da sem v službi šele popoldne. Kaj pa delaš, je spet radovedna. Nekaj pišem za računalnikom, ji preveč resnicoljubno odgovorim. Ja, ne vem, ti si za računalnikom, le kdaj boš pa rože posadila?! Le kaj bodo pa sosedje rekli!?

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Monika Bukovec
Kolofon