Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Ženska, omnivor v kuhinji?

On pride domov, med kratko razlago, da je moral še na pošto, kjer je srečal prijatelja, kar je zahtevalo dve uri in dva mala pirčka, seveda obut in ves firbčen najprej v kuhinji dvigne pokrovke od vseh piskrov in za vsakim bolj viha nos. Potem pa kar tako malo nekje vmes vpraša: a ti znaš še kaj drugače skuhati kot to? Ja seveda znam, ti le povej kaj želiš jesti, se bo glasil odgovor ustrežljive kuharice. Ja, kaj jaz vem kaj, se boš že nekaj spomnila. Nova kolumna Monike Bukovec.

Če ste trenutno doma in vas je zamikalo, da bi prebrali nekaj kar ima tako čuden naslov, da v njem omenja omnivorja, se malo razglejte po prostoru. Kaj ima to veze z omnivorjem? Verjetno je ta reč v istem prostoru kot vi. Ne, to ni računalnik, ne, mislila sem kuharske knjige. Če se ne motim, jih je v vsaki hiši kar nekaj, ali je pa ta pojav razširjen le pri nas. Ampak vsaj pri meni ne vžgejo več, saj na nobeni izmed tistih, ki jih imam doma ni naslova »Trideset minut do super kosila.« Včasih zato nasedem kakšnemu spletnemu forumu, ki poleg hitrosti obljublja še nebesa na krožniku, v recepturi pa so neke čudne sestavine, katerih imena ne znam niti izgovoriti, ne pa da bi si drznila v vaški trgovini spraševati za kaj tako sumljivega. Tako je, ženske, kakršne smo, mlade, stare, potrpežljive, pridne ali sitne, se skupaj najdemo v temi »kaj kuhati?« Ta večen problem nam po desetih prebranih straneh med počasnim mletjem interneta, pošteno načenja živce in po navadi ne prižge svetilke v možganih. Potem zapreš računalnik in med hitenjem v trgovino po običajne vsakotedenske piščančje zrezke, visiš na telefonu in čakaš v vrsti, da ti prosti svetovalec raztolmači polžjo hitrost interneta ter sproti gledaš zdolgočasenega mesarja, ki reže zrezke.

In ko prideš domov ugotoviš, da je smetana za kuhanje ostala na polici trgovine, vmes pa ti je na telefonu zmanjkalo signala in te nesramno vrglo iz vrste, ravno ko ti je telefonska tajnica z večno prijaznim glasom izrekla »ste drugi v vrsti«. Po pregledu ničnih zelenjavnih zalog v hladilniku pade odločitev; piščančji zrezki v naravni omaki. Ker je ura že štiri in je bilo danes že vsega dovolj, bo navaden riž kuhan v vodi bo čisto v redu, saj se v kitajski restavraciji tudi nikoli nihče ne pritožuje. Solata bo pripravljena še hitreje; zadnji kozarec rdeče pese v kleti osamljeno čaka na polici na svoj usodni trenutek. Bi kdo rekel, le poglej kako zdravo živijo, rdeča pesa je dobra za to, to,… Najboljša je v svoji ekspresnosti, saj le odpreš kozarec, narežeš vanjo malo česna in dodaš bučno olje.

Približno uro kasneje se zgodi ponovitev tedenske nadaljevanke. On pride domov, med kratko razlago, da je moral še na pošto, kjer je srečal prijatelja, kar je zahtevalo dve uri in dva mala pirčka, seveda obut in ves firbčen najprej v kuhinji dvigne pokrovke od vseh piskrov in za vsakim bolj viha nos. Potem pa kar tako malo nekje vmes vpraša: a ti znaš še kaj drugače skuhati kot to? Ja seveda znam, ti le povej kaj želiš jesti, se bo glasil odgovor ustrežljive kuharice. Ja, kaj jaz vem kaj, se boš že nekaj spomnila.

Tole kuhanje je vrhunska računica. Da vsaj delno ustrežemo, so potrebne Ramsayeve ideje izvirnosti, obvladanje azijskih specialitet ter razumevanje Einsteinove matematike. Zakaj matematike? Zato, ker najprej odštejemo vse tisto, česar naš moški osebek ne obožuje. V našem primeru je tu minus za krompir, makarone, krompir in riž. Špageti so nevtralni, čeprav se od makaronov razlikujejo le po obliki. Dvojni minus za mlince in fuj za mastno pečenko. V naslednjem koraku z odločnim minusom iz spomina vržemo vse, kar je bilo v zadnjih dveh tednih že na mizi. Poleg tega je potrebno v tem primeru še upoštevati, da ta osebek zavrača vsakodnevno uživanje mesa, saj to ni dobro za prebavo, res pa je tudi, da je težko preživeti vse dneve ob zelenjavni juhi in palačinkah, prisiljenem zelju in pasulju. Po tej tečni matematiki, dobri le za glavobol, je končna vsota vsega vse skupaj približno nič, glede na to, da med tednom odpade tudi vse kar zahteva več kot uro časa. Če bi se tu upoštevale še želje kuharice, bi tako lahko vsi umrli od lakote, zato se ženska, ki vsakodnevno skozi leta ko kuha, počasi prelevi v nezahtevnega, prijaznega omnivorja. Vsejeda torej.

Tako je potrebno včasih manj priljubljena živila, kot je na primer riž, zamaskirati v kakšno azijsko specialiteto, saj je v našem primeru vzhodnjaška kuhanja vredna odobravanja, čeprav se od navadne rižote z mesom in zelenjavo razlikuje le v tem, da je v njej tudi ribja ali sojina omako, malo koriandra, ingverja ter nekaj kurkume ali karija, da dobi lepo rumenkasto oblekico. Vse skupaj je dobro še začiniti s kajenskim poprom, ki bo jedce grozeče pobožal po grlu, preden bi lahko kateri izmed njih razkril maškarado z običajno rižoto ali kako drugače iztegoval jezik kontra kosilu.

Vso to kombinirano kuhanje, z uporabljenimi triki, zvijačami in maskiranjem jedi daje odgovor zakaj obstaja toliko forumskih tem »kaj bo za kosilo?«. Da na teh straneh ni ravno pravih rešitev za naš problem, vemo vsi, ki smo kdaj želeli preplonkati kakšno idejo. Občutek imam, da odgovore v tej temi pišejo le pridne gospodinje, ki opravljajo svoje delo doma in celo družino na kmetiji razvajajo s svojimi kulinaričnimi dobrotami, ali pa so to upokojene kuharice, ki se morda želijo malce pohvaliti s svojim strokovnim znanjem. Te verjetno zato napišejo predloge vse od juhe, glavne jedi, dveh prilog, prikuhe, solate, do bombastične torte in mamljive rulade ter na koncu še prilepijo zraven vse slike, da se lačni iskalci idej slinimo kot sestradani cucki.

Še v večji zagati se najde optimistična ženskica, ki želi narediti vrhunsko mojstrovino, ki jo je videla v TV kuharskem šovu. Če ji je že sreča naklonjena, da najde sestavine v naših trgovinah, se ji bo skoraj zagotovo zapletlo v sestavi le-teh v končno jed. Optimistična kakor je, namreč spregleda, da je pri isti samcati pripravi jedi sodelovalo šest kuharjev, od katerih je imel vsak svojo nalogo, torej več kakor ima ona rink na štedilniku. Vse to ji ne odvzame pozitivne energije in zadevo z muko po obupnem kompliciranju spelje do konca, dokler ji njen gospod pametno ne pove, da je omaka s karameliziranimi šalotkami skoraj malo preslana, meso premalo pečeno, (v njegovem slovarju morda ni besed angleški biftek?) krompir do polovico skuhan v jušni osnovi ter nato zapečen v ponvi, se mu zdi na kratko čuden, zelenjavna priloga prepečena, vrtna kreša v solati pa resnično preveč pekoča (kreša je rahlo pekoča). Da gre tukaj za malo drugačnosti, se mu zdi le precej uporaben izgovor, ki ga neomajeno zavrne z zamahom roke in se loti sladice. Z zadnjih upanjem v očeh ga naša optimistka pogleda, on pa ji med pogledovanjem v tedenske reklame zagotovi, da bo za pojesti.

Ženske nas ti kuharski šovi dostikrat postavljajo v neprijeten položaj. Vidiš, to pa je nekaj posebnega, se oglasi izza kavča, kaže proti TV-ju in spregleda, da je na ogromnem krožniku porcija za manjšega mačka. Seveda mu z sladko ironijo vržem pred nos velikost obroka, zato med mrmranjem hitro zamenja kanal. Na drugem programu se prikaže kdo drug kot Jamie Oliver s svojimi petnajstminutnimi kosili, ki zgledajo res super. Seveda se spet zasliši komentar kako Jamie skuha vse v petnajstih minutah, jaz pa rabim eno uro. Sladko proti kavču odvrnem, da jaz sproti pomivam še tisto kar umažem, česar Jamieja še nisem videla početi. Umazana posoda namreč čudežno izgine s področja kamere in skoraj prepričana sem, da si tudi po oddaji ne daje opravka z njo. S takšnim načinom in z njegovo opremo, (moj štedilnik bo drugi mesec pridno dosegel dovolj delovnih ur, da mu bomo privoščili pokoj) bi se tudi jaz z nekaterimi jedmi približala petnajstim minutam. Ampak ženske smo pač narejene tako, (moški, brez zamere) da delamo več opravil hkrati.

Čeprav mi kuhanje, z izjemo počasnosti (nepreverjene domneve lačnih) mojega kulinaričnega ustvarjanja kar leži, pa kot pri vsaki kuharici obstaja jed, ki je ne mara kuhati. To so lignji, jed, ki jo sovražim in ljubim hkrati. Te na videz brezoblične stvarce imajo sposobnost, da me neznansko razbesnijo s svojim pokanjem in mi kapljico vročega olja očitno v znak maščevanja, zmeraj s pikolovsko natančnostjo, z elementom presenečenja namerijo naravnost v oko. Povrh vsega so zmeraj skoraj zažgani ali surovi, če dodam še svoje »opekline« in mastno kuhinjo imam na recepturi vse potrebne sestavine za pokvarjen dan. Vseeno pa jih z veseljem in malce slabo vestjo, ob misli na ubogega kuharja, ki upam, da jih bo odnesel brez opeklin, naročam v restavraciji.

Tako je, kuhanje ni čisto preprosta zadeva, ko nimaš na voljo veliko časa in ti preglavice dela matematika z odštevanjem in preračunavanjem v stilu »kaj bi lahko in kaj še ni bilo«. Pridna kuharica seveda z upanjem na kakšen hiter predlog, ustrežljivo svojega življenjskega sopotnika ponovno povpraša o tem, kaj bi si danes želel na krožniku. On pa jo preseneti in ji pretkano malo drugače kot po navadi odvrne: pa naredi danes po svoje, da ne boš vsak dan mene spraševala. Še tako umirjena gospodična zadolžena za kuhanje, bi ga za takšen odgovor najraje nežno natepla s kuhalnico in mu nasula malo popra v nos, le toliko za okus. Ampak seveda ne, ona se le nasmehne in se s potrpežljivostjo vsejedega omnivorja zagleda v hladilnik ter na hitro razmisli o današnji kulinarični maškaradi.

 

*  Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Monika Bukovec
Kolofon