Želim dan z več urami. Da bom lahko še kakšno uro dlje jamrala, kako mi zmanjkuje časa.

Sploh kar se časa tiče … mislim, da ne bom nikoli prišla do točke na kateri bom pomirjena, zares pomirjena z minljivostjo. Z umrljivostjo. Vsaj ne zares. Ampak veste kaj? Tudi to je okej. Sprejmem. Sprejmem se. Takšna sem. Tako pač je.

Mislim, da si največ škode storimo z upiranjem. Z nenehno željo po spreminjanju. In potem se ženemo za, kaj pa vem, morda ideali. In potem ustvarjamo pričakovanja. In čakamo. In pozabimo na življenje.

Jaz pa ne bom takšna. Ne bom tista. Tista, ki čaka petke. Tista oseba, ki ne mara ponedeljkov. In ravno ta oseba sem postala. Ne razumete? Čemur se upiramo, to postanemo. Zakaj? Ne vem. Veliko stvari je, ki jih ne vem. Kar me je znalo svoje čase izredno utrujati. Utesnjevati. Spravljati v tesnobo. Ker kaj pa tesnobnega človeka ne spravlja v tesnobo, ne? Stvari, ki jih ne vem. Čas, ki mineva. Sovraštvo do ponedeljkov, čakanje petkov. Vsemu sem se upirala. Ničesar nisem sprejela. Postala sem zagrenjena.

Še bolj tesnobna.

Kako je možno, da postanemo točno tisto, kar nočemo postati? Da postanemo točno tisto, čemur se z vsemi štirimi upiramo?

What you resist persists.

Whatever you resist you become. If you resist anger, you are always angry. If you resist sadness, you are always sad. If you resist suffering, you are always suffering. If you resist confusion, you are always confused. We think that we resist certain states because they are there, but actually they are there because we resist them. – Adyashanti

Ste brali The Secret? Jaz sem jo. Pa ne želim odpirati takšnih in drugačnih debat o, kaj pa vem, ljudje najdejo marsikaj marsikje in potem se pogovarjamo o trivialnosti in o tem kje je bil res, res doma Martin Krpan in zgrešimo pomembne zadeve. Kakorkoli, verjemite v sosedovega psa ali v boga ali v vesolje ali v zobno miš. Jaz verjamem v energije. V kemijo. V znanost. V vzajemnost energij. V karmo? Niti ne. V ravnovesje. V jing in jang. V privlačnosti. V zakon privlačnosti? Mogoče. Ne sicer v Skrivnost, ampak v privlačnost, privlačnosti? Zakaj pa ne.

Si to, kar daš. Dobiš to, kar oddajaš, kar daješ.

Dokler bom jamrala, kako mi časa zmanjkuje, ga ne bom imela več. Dokler se bom upirala vsemu kar sem, bom točno takšna. Ne iščimo receptov, vodičev. Ker jih ni. Mi smo. Sebe poslušajmo. Vse odgovore, ki jih iščemo, imamo na dlani. Ali v srcu. Jih imamo. Samo vase se zazrimo in se sprejmimo. Imejmo se radi. Najprej sebe. Ne mi o egoizmu, sebičnosti. Ali celo o narcisoidnosti. Tisti, ki vam je ob omembi ljubezni do sebe to prva misel, ste posebna vrsta in vam ljubezni najbolj manjka. Pa sploh ne mislim nič slabega. Ravno nasprotno.

Časa ne bom ustavila. Lahko pa ustavim sebe. Ustavim sebe pri nenehni borbi z vsem kar nočem biti. In preprosto sem.

Bodite. In bodite dobro.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj