Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

FuzbalAir2016: Rane (Skoraj palimpsest)

Krog je nekako sklenjen in začenja se evropsko prvenstvo v Franciji. Točno tisti Franciji, kjer je bila na Euro 1984 pred dvaintridesetimi leti bivša Juga potolčena do tal. Vse tri tekme je izgubila. Skupna razlika med prejetimi in danimi goli je znašala 10 : 2. Ampak to me ni moglo več ganiti, kaj šele raniti. Piše Uroš Zupan.

I

Začne se z Olimpijo. Z Olimpijo našega otroštva, kot je naslov še ene od antoloških kolumn, ki jo je za Objektiv napisal Boris Dežulović. Le kdo bi lahko pozabil tiste dogodke izpred štiridesetih let, sploh če jih je doživel in občutil na lastni koži, in le kdo jih ne bi ponovno doživel in občutil na lastni koži, če se je ujel v hitrost in suspenz in trenutke, ki krasijo Dežulovićevo naravnost srhljivo veščino pisanja kolumn? Posebno tistih, ki so povezane s športom.

Bilo je leto 1976 in vsi »zavedni« kontinentalci smo navijali za splitski Hajduk. Še vedno znam na pamet postavo iz tega obdobja, a mogoče sem še bolj sentimentalno vezan na postavo iz leta 1974 – Mešković, Džoni, Buljan, Rožić, Peruzović, Holcer, Žungul, Mužinić, Oblak, Jerković, Šurjak –, ko smo imeli v Hajduku svoje prste vmes tudi mi (kako trapasto mi zveni ta prva oseba množine), smučarski skakalci in akrobati z belih strmin, eksperti za smrtno nevarne športe, predvsem pa ljubitelji hoje navkreber, se pravi – Slovenci.

Moštvo Hajduka 1976/77 (vir: http://hajduk.hr)

Za Hajduk je takrat igral Brane Oblak in Hajduk je bil takrat utelešenje super mondenosti, šarma, da ne rečem prave mistike, ki ji je zagotovo botrovala tudi njegova domicilna točka; Split in z njim povezane sanje in sanjarije o morju in soli in ladijskih sirenah in mediteranski vegetaciji in o poletnem brezdelju, poležavanju na plažah in blagozvočnem petju dalmatinskih klap ali pa dretju Miša Kovača, šele za vsem tem pride na vrsto tudi Dioklecijanova palača. Se pravi zgodovina.

Hajduk je bil, vsaj v mojih očeh, nekakšen jugoslovanski ekvivalent amsterdamskega Ajaxa, mogoče pa še bolj nizozemske reprezentance. Reprezentance, ki je čisto nehote in brez načrta prestopila prag nogometa in našla svoj ekvivalent v pop kulturi; bila naj bi utelešenje Beatlov. Nekako v stilu: tisto, kar je v glasbi predstavljala znamenita četverica iz Liverpoola, najboljši in najbolj inventiven bend v zgodovini bendov in pop rocka, so na nogometnih zelenicah predstavljali nogometaši v oranžnih dresih s svojo izpeljavo totalnega nogometa, ki si ga je izmislil Rinus Michels, na terenu pa je bil glavni nosilec in izvrševalec te ideje filozof in »Pitagora v kopačkah« v eni osebi: številka 14 – Johan Cruyff.

II

Nogometaši Hajduka so bili naši Beatli, imeli so status pop zvezd in nekateri nogometaši v belih dresih so nosili resnično dolge lase in na domačih tleh (v Jugoslaviji) so bili rezultatsko izjemno uspešni (Pokal maršala Tita bi se lahko preimenoval v Pokal Hajduk) in igrali so lep in učinkovit nogomet, le na evropskih tekmovanjih se je nanje zgrnilo nekakšno prekletstvo in so, namesto da bi prišli do zadnje postaje, na kateri smo jih že vsi videli ali pa jih hoteli videti in na kateri so se občasno videli tudi sami, izpadali že prej ali pa celo veliko prej, sploh po kakšnih infarktnih, da ne rečem absurdno tragičnih, skoraj camusovskih tekmah, kot je bila tista s francoskim St. Etiennom, in malo manj infarktnih in absurdno tragičnih, kot je bila tista s PSV-jem.

In vsa ta mistika in počasi goreča avra Splita in Dalmacije in bližine morja in nogometnih Beatlov in Hajduka sta bili na delu tudi leta 1976 na ozemlju bivše Juge in leta 2016 v Dežulovićevem tekstu. Glede na Aristotelovo opredelitev razlike med zgodovino in poezijo (pesnik opisuje, kar bi se po zakonih nujnosti in verjetnosti lahko zgodilo) v slednjem še dosti bolj.

Zdaj palimpsestno povzemam iz teksta Olimpija našega otroštva in iz svojega spomina:

V zadnjem kolu tistega leta in tistega prvenstva, na sporedu je bilo 11. julija?!, se je igralo za naslov prvaka. Konkurenta sta bila dva: Hajduk in Partizan. Točkovno izenačena. A Hajduk s precej boljšo razliko v golih, saj je le dva meseca prej, mogoče celo na najbolj znameniti tekmi iz sedemdesetih (vsaj za navijače Hajduka), do tal potolkel Partizan na Stadionu JNA. 1 : 6. Tekma Hajduka z OFK Beogradom v Beogradu in tekma Partizana z Olimpijo v Ljubljani sta torej odločali o naslovu prvaka.

Tisto nedeljo so se vse tekme že končale. Hajduk je remiziral v Beogradu, le tekma v Ljubljani, pri rezultatu 0 : 0, je še trajala. In je trajala. In mogoče traja še danes. In mulci iz Dežulovićevega teksta, ki so hkrati tudi mulci iz neke davne resničnosti, so jo spremljali sede na zidu, na nekem ruskem tranzistorju, ki mu bo dano spoznati trdoto zidu, in so v tistem trajanju in trajanju odrasli in se postarali.

Epilog trajanja je danes znan. Nenad Bjeković je dosegel gol v ne vem kateri minuti podaljška, Hajduk je izgubil naslov in novosadski sodnik Maksimović je postal najbolj osovražen človek v vseh 1700 letih splitske zgodovine. In danes, po štiridesetih letih, tako pravi Dežulović, se vsi, ki so bili emocionalno in sentimentalno vmešani v tisto »veliko goljufijo in krivico«, spominjajo, kaj so počeli na dan, ko se je ta krivica zgodila, kot se nekateri spominjajo, kaj so počeli, ko je bil v Dallasu ustreljen J. F. Kennedy ali pa ko je 4. maja, tako pravijo uradni podatki, v ljubljanskem kliničnem centru umrl predsednik Tito.

III

Mogoče nisem bil tako goreč navijač Hajduka, kot je bil Boris Dežulović, zato se ne spomnim natančno tiste nedelje, ko je Hajduk v zadnjem kolu izgubil naslov prvaka (najbolj mi v spominu ostaja fotografija »semaforja« in ure na stadionu za Bežigradom, ki sem jo videl v enem od športnih časopisov ali revij, ki sem jih takrat redno kupoval, kjer ura kaže 96. ali pa 97. minuto); malo po Maksimovićevi krivdi (njegov priimek je postal sinonim za krajo in goljufijo), precej pa po svoji lastni, ker v Beogradu ni premagal OFK Beograda.

A spomnim se, da sem bil jezen in razočaran, toda ta jeza in razočaranje, ta sol na rano, ki je čisto sveža in ravnokar odpirajoča se in hkrati tudi že odprta rana in se je v Dežulovićevi sentimentalni zgodovini in tudi zgodovini Splita zgodila 11. julija, sta se pri meni zgodila slab mesec prej, ko je bilo nogometno prvenstvo Jugoslavije prekinjeno za kakšnih dvajset dni, saj se je od 16. do 20. junija v Jugi, na Maksimiru in na Marakani, igral mini turnir.

Igrala sta se polfinale in finale evropskega prvenstva v nogometu. Igrale so se samo štiri tekme, nekakšen Final Four, torej so bile na sporedu dve polfinalni tekmi, tekma za tretje mesto in veliki finale. Sodelovala pa so štiri moštva, štiri države: Zahodna Nemčija, Nizozemska, Čehoslovaška in Jugoslavija. V skladu s sistemom tekmovanja so vse ostale odpadle vzdolž poti. V kvalifikacijah in v četrtfinalu.

Bil je 16. junij in vsi smo bili pred televizorji, vsi, ki smo živeli v prepričanju, da je prišel naš veliki dan oziroma kakšen dan pred velikim dnevom in da bomo končno materializirali tisto famo in verjetje, ki nas je obdajalo, kot nas obdaja zrak; famo, da smo evropski Brazilci in da je čas, da stopimo na najvišjo stopničko, sploh ker igramo doma in je prednost domačega terena in domačih navijačev tista prava potisna energija, ki nas bo spravila v stratosfero in še više; najprej v finale in potem še do naslova evropskih prvakov.

Bil sem globoko v nogometu, nikoli v življenju tako globoko kot tista leta, ko smo redno spremljali, kar se je nogometa spremljati dalo, in ko smo potem vsako popoldne, čez vikend pa ves dan, na malonogometnem igrišču ob glasnem komentiranju obnavljali in vadili tisto, kar smo spremljali.

Bil sem seveda globoko v Hajduku in mogoče še globlje v državni reprezentanci, saj je bila več kot polovica igralcev prve postave Jugo moštva članov »mojstra z morja«. Med njimi tudi moj najljubši nogometaš: Slaviša Žungul. Povrh vsega pa sta za reprezentanco igrala celo dva nekdanja nogometaša Olimpije, Branko Oblak in Danilo Popivoda, kar je bilo v tistih časih, ko smo veljali za še večje zaljubljence v zimske športe in nogometne analfabete, kot veljamo danes (se je v resnici razen občasnih bleskov sploh kaj bistvenega spremenilo – ali se lahko ob tako majhni bazi ljudi sploh kdaj kaj zgodi?), skoraj čudež.

Nasproti so nam stali evropski in svetovni prvaki: Zahodni Nemci. »Der Bomber« se je že upokojil, a Nemci so imeli vedno na zalogi kakšnega drugega Müllerja in ta zgodba z Müllerji se vleče do današnjih dni. Kot da bi šlo za nekakšen poseben rod ljudi, ki se v kazenskem prostoru počutijo, kakor bi se gibali, plavali in lebdeli v svojem naravnem elementu. V porodni vodi. (Tudi rodoslovno deblo Mlinarjev je Dežulovićev izum.)

V prvem polčasu smo gledalci pred televizijskimi ekrani ostali brez besed in brez sape. Imeli smo občutek, da lebdimo. Dragan Džajić, čudežno levo krilo Crvene zvezde in strup za tedanje desne beke, predvsem za Bertija Vogtsa in Antonia Camacha, je čez leta dejal, da je Jugo reprezentanca na tisti tekmi odigrala najboljših petinštirideset minut v svoji zgodovini, mogoče pa celo šestdeset minut.

Jugoslavija : Zahodna Nemčija 2:4 (vir: impromptuinc.wordpress.com)

Vodili smo z 2 : 0. Evropski in svetovni prvaki so bili na kolenih. Še danes vidim dolgo Oblakovo podajo z leve strani in sprejem Popivode in njegov strel v Maierjev desni spodnji kot. In še danes vidim predložek Žungula z desne strani in Maierjevo napako, ko je izbil žogo točno na Džajićevo nogo. V tistem hipu nismo imeli nobenih problemov. Še vedno smo lebdeli in pred sabo že videli z zlatom tlakovano pot v prihodnost. Problemi so se začeli pojavljati v drugem polčasu, saj so si izumitelji nogometa izmislili, da tekma traja 90 minut, jugoslovanska reprezentanca pa nikoli ni imela moči za devetdeset minut skrajno intenzivnega nogometa. Intenzivnega za tiste čase, ko se nam iz današnje perspektive zdi, da gledamo počasne posnetke.

In če Gerharda »Der Bomberja« ni bilo več v nacionalnem dresu, se je seveda v rodbini Müller našel drug Müller, takrat v Beogradu z imenom Dieter. Nemci so najprej, po nekem čudnem nastreljanem udarcu, ki je žogo preusmeril v drug kot in Oljo Petrovića ujel na napačni nogi, zmanjšali razliko za en gol in potem je Helmut Schön dvignil s klopi Müllerja iz istoimenske rodbine lisic kazenskega prostora in je ta najprej do konca tekme izenačil, v podaljšku pa je popolnoma demoraliziranim, utrujenim in dotolčenim »plavim« zabil še dva gola. Podrl se mi je svet. Podrl tako, kot se je Borisu Dežuloviću in njegovim prijateljem z zidu podrl 11. julija istega leta.

Po mojem se mi je podrl že po drugem golu. In ko si danes znova ogledujem posnetke te naše »vsenacionalne tragedije«, tega našega skrajno grenkega poglavja iz najpomembnejše postranske stvari na svetu, se mi ponovno podira svet. Podira se mi, kot se mi je podiral pri dvanajstih letih. Podira pa se še toliko bolj, ker vidim, da sta na ključnih točkah »zasrala« ravno nogometaša Hajduka; Jurica Jerković, ki je zastreljal »mrtvo šanso«, da bi Juga pobegnila na tri gole razlike (Slovenija je čez leta dokazala, da včasih tudi to ni dovolj, ironija je, da se je sedem »rumenih« minut zgodilo ravno na tekmi proti Jugi oziroma tistemu, kar je od nje ostalo), in Ivica Šurjak, ki je Müllerju dihal za ovratnik z razdalje petih, šestih ali pa sedmih metrov namesto z razdalje petdesetih centimetrov.

V finalu med Čehoslovaško, ki je izločila prave in prvotne nogometne Beatle (urbana legenda pravi, da so jih preveč izčrpale maserke iz ne vem točno katerih toplic, kjer so imeli bazo), in Zahodno Nemčijo nas je potem na skoraj metafizični ravni odrešil slovanski brat Antonin Panenka in se s svojo spodkopano žogo pri izvajanju enajstmetrovke zapisal v nogometno zgodovino. Seveda smo udarec takoj prekopirali in se trudili na malonogometnem igrišču izvesti svojo varianto panenke.

IV

Mogoče lahko zdaj potegnem nekakšne borgesovsko-kiševske nevidne črte skozi tekst in poskušam združiti nezdružljivo. Ali pa poskušam celo vzpostaviti kozmične korespondence. Hajduk in amsterdamski Ajax sta skoraj svetlobna leta daleč od nekdanjega blišča in slave. Seveda je pri vsakem od obeh klubov letvica postavljena drugače; pri Hajduku na višino naslova državnega prvaka, pri Ajaxu pa na višino zmagovalca Lige prvakov. Nizozemsko reprezentanco je doletelo precej pogosto »prekletstvo tretjega«, isto prekletstvo je v bližnji preteklosti doletelo tudi Hrvaško in Turčijo, pomeni pa, da se ekipi, ki je zasedla tretje mesto na zadnjem svetovnem prvenstvu, ne uspe kvalificirati na naslednje veliko tekmovanje – evropsko prvenstvo.

In Olimpija: po enaindvajsetih letih je ponovno osvojila naslov državnega prvaka in stvari nekako postavila na svoje mesto ali, kot je zapisal Dežulović: spet smo v starem kvartu, spet smo v svetu, ki ga poznamo, tu je trgovina, ki je bila od vedno tu, in tam bife, tam je tudi zid in tam sta Olimpija in Hajduk. A to še ni konec. Marijan Pušnik, ki je v jesenskem delu preteklega prvenstva vodil Olimpijo, ki je takrat igrala najboljši in najlepši nogomet, odkar je razpadla bivša država, in je zmagovala nekatere tekme tudi s po 5 : 0 ali pa 6 : 0, med drugim je demolirala Maribor v Mariboru, je postal novi trener splitskega Hajduka. Hrvaški mediji ga glede na stil igre, ki ga zagovarja, imenujejo slovenski Cruyff.

Krog je nekako sklenjen in začenja se evropsko prvenstvo v Franciji. Točno tisti Franciji, kjer je bila na Euro 1984 pred dvaintridesetimi leti bivša Juga potolčena do tal. Vse tri tekme je izgubila. Skupna razlika med prejetimi in danimi goli je znašala 10 : 2. Ampak to me ni moglo več ganiti, kaj šele raniti.

Tudi danes je tako. Nogomet spremljam in ga imam kot igro rad. Ne maram pa miljeja, ki ga obkroža. Sploh pa mi ne gre v račun denar, ki se v njem obrača. Nogomet spremljam iz neke skoraj filozofske oddaljenosti in mu ne dovolim, da bi v meni puščal grenak priokus, razen tistega, ki ga povzročajo tekme iz leta 1976. V življenju je dovolj segmentov in situacij, ki lahko ranijo in trajno zaznamujejo, in nobenega razloga ne vidim, zakaj naj bi mednje spadal tudi nogomet, ta najlepša in najbolj čarobna igra na svetu, kot je nekje zapisal črnogorski pesnik Pavle Goranović.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Uroš Zupan
Kolofon