Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Red na hitro po kitajsko!

Družini, ki več ur živčno išče pobeglega psa se, čeprav se čudno sliši, aktivno dogaja njihovo življenje, medtem, ko gledalci televizije preživijo svoje proste urice pasivno skozi dogajanje neke izmišljene, verjetno obilno pocukrane ameriške komedije. Piše Monika Bukovec.

Ste urejeni? Je urejen vaš dom? Še zmeraj hranite šestintrideset nogavic brez para v omari? So si mravlje medtem ko vas ni bilo doma, za svoje vojaško oporišče izbrale vaš dom, brez plačila najemnine? Imate vsaj enkrat mesečno pospravljen in opran avto? Moški perfekcionisti vi kar kimajte, vidim vas. Ženske, ki ste s ponosom prebrale vse to in vas vmes ni zbodel najmanjši dvom v svojo popolno upravljanje z domom, otroci in avtom, vas vabim, da berete dalje.

So vaši otroci urejeni z vedno srečnim nasmeškom na obrazu? Kaj pravite, urejeni že, oblečeni v pravo barvno kombinacijo in blagovne znamke, nikoli umazani, ampak ne zmeraj nasmejani in veseli? Prej sitni in zahtevni? Je urejenost povezana z nasmejanostjo? Ne vem, veste vi?

Ali se z vsemi sodelavci odlično razumete? Ne veste kaj pomeni »šinfanje«? Če ne veste, vam povem, da je to pri nekaterih osebkih lahko malce daljši jezik, njegova dolžina pa lahko metaforično variira do neskončnosti. Dolžina je v sorazmernem ravnovesju z nevarnostjo, torej daljši kakor je jezik, večja je nevarnost, da se lastniku ali lastnici le-tega zavije okrog vratu in ga (jo) stisne. Zdaj vas verjetno  že zanima, kaj je to za ena bedarija in kaj ima »šinfanje« veze z urejenostjo.

Kitajska modrost iz Knjige sprememb namreč pravi: »Ko je družina urejena, so urejeni tudi vsi drugi odnosi v naši družbi.«

Torej, pospravite hišo in sodelavka, ki vas prikrito ne mara in vas do onemoglosti opravlja, kar vi seveda veste, vam bo prinesla v službo kavo in piškote. Urejeno na hitro po kitajsko. Otroci bodo imeli v šoli odlične ocene, zoprn sosed vas bo prijazno pozdravljal preko ograje in nihče vas ne bo več obrekoval. Je vse to mogoče, če le uredite svoj dom in družino? Se potem vse ostalo samo popredalčka, brez pretiranega truda? Pri nas, kakor je meni znano, ta čarovnija ne velja, kar za Kitajsko ne morem trditi, morda so pod vplivom onesnaženega zraka razvili višjo zavest in s tem odkrili recept za telepatsko urejenost popredalčkanih dobrih odnosov v družbi. Ali pa že halucinirajo zaradi plinov. Mogoče pa so že davno nazaj izumili čarobno paličico, pa še razmišljajo kako bi sestavili patent in ga prodali nam, neukim Evropejcem.

Red do popolnosti je v današnjem času težko izpostavljati. Morda je še najlažje pospraviti in do perfekcije očistiti garsonjero, potem pa se vreči pred televizijo in razmišljati kakšna carica ste ter v mislih sama s sabo obrekovati vse tiste, ki jim kombinacija službe, dveh majhnih otrok, pozornosti željne mačke, lajajočega psa, hiše, vrta, vinograda in vikenda, v tistih nekaj uricah, ki jim preostane od dneva, ne gre ravno skupaj. Potem pa si rečete, saj so si sami krivi, kaj so si obesili vse to za vrat, ko bi lahko tako kakor vi popoldne preživeli pred televizijo, oni pa morajo utrujeni delati v vinogradu in sprehajati nepotrpežljivega psa v spremstvu dveh živahnih otrok. Prav jim je, kajne!? Mogoče pa je v kitajski modrosti drobno zrno resnice; ta družina sicer nima popolnega reda, vendar se njihovi odnosi nekako sami uredijo v sorazmerno celoto med iskanjem radovednega psa, ki je med sprehodom pobegnil pasti firbec za pasjo ženičko ter med veselo trgatvijo v vinogradu, medtem ko lahko odnosi »športnih« navdušencev nad televizijo ostanejo zanemarjeni in pozabljeni nekje pod kavčem. Družini, ki več ur živčno išče pobeglega psa se, čeprav se čudno sliši, aktivno dogaja njihovo življenje, medtem, ko gledalci televizije preživijo svoje proste urice pasivno skozi dogajanje neke izmišljene, verjetno obilno pocukrane ameriške komedije. Ta »naša« družina tukaj improvizira, pol ure kasneje neposlušnega psa išče že cela okolica, tudi tisti, ki jih sploh ne poznajo ter ga končno družno najdejo srečno zaljubljenega kakšen kilometer stran. Dogodek, kakršen je ta ostane še dolgo v spominu, še posebej otroci se v šoli radi pohvalijo, kaj je spet ušpičil njihov Čuki.

Aktivno, lastno doživljanje kratkih dramatičnih dogodkov, ki nastanejo po nedolžnem naključju, je tisto kar dodaja sol in sladkor našemu življenju. Kaj je lepšega, ko skozi svoje življenje, ki se vam resnično dogaja, aktivno spoznavate nove ljudi in širite svoj družabni krog? Vi se družite z odraslimi in lahko skupaj tarnate, otroci pa se med seboj igrajo in doma ne potrebujejo s svojo odvečno  energijo tolči po računalniku.   

Popoln red je morda lep, ampak verjetno ni zanimiv. Se ne strinjate? O čem bi se potem s svojo sosedo pogovarjali o drugi sosedi, če bi ta imela doma robotski red, če njen srednješolec ne bi imel spet popravnega iz matematike ter ne bi njen gospod mož že leta gibčno preskakoval plota? Kako bi lahko bilo življenje zanimivo, če bi v temu svetu živeli večno smehljajoči se roboti, brez vsakršnih težav in nepredvidenih dogodkov in bi vse potekalo po strogo napisanem načrtu, brez improvizacije? Odnosi bi bili strukturirano urejeni do potankosti, otroci bi bili zmeraj pridni, mož zmeraj pozoren, prijatelji vedno točni, nihče se ne bi preglasno smejal in nihče več napil. Bi potem na kavici s prijateljico namesto sladkih novičk do potankosti preučili meteorološko napoved za nekaj tednov vnaprej in potem še za nazaj? O čem bi vi govorili in o čem bi jaz pisala, če bi bilo življenje tako pusto in nezačinjeno?

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Monika Bukovec
Kolofon