Slovenija v teh dneh praznuje in obeležuje svojih prvih 25 let samostojnosti. Iz majhnega otroka je zrasla v odraslo in privlačno dekle. Vendar pa vsake oči imajo svojega malaraja in pogled nanjo ni vedno enak. Zato v prihodnjih dneh več o različnih pogledih nanjo. Danes o naši petindvajsetletnici piše Katerina Vidner Ferkov.
Njena izpoved: Verjela sem jim!
Ujela sem se v past, kot vse petindvajsetletnice, ki se zaljubijo v napačne, zato, da bi se počutila sprejeto in ljubljenjo. To sem jaz in to je moja zgodba.
Še vedno mislim, da sem kot vsi drugi, ampak ostajam z njimi, ki me ponižujejo vsak dan. Imam jih rada, a ne vem, kako naj grem iz tega položaja. Strah me je, da bom izgubila svojo identiteto. Nimam kam.
Še ko sem bila v trebuhu, sem nenehno poslušala besede:
»Pametna, pridna in tako srčkana. Nekaj posebnega. Pravi mali zaklad. Da je ni take.« Vse to so mi govorili, preden sem se rodila. Zato sem se počutila zelo zaželeno. Moje rojstvo ni bilo kar tako. Bila sem načrtovana. Oboževala sem, ko si mi rekli, da je pred mano svetla prihodnost, da sem lepa, mlada in nadarjena.
Zdaj so moje noge polne modric, ostala sem brez mleka za otroka. Zaradi stresa. Sem na tabletah, so mi svetovali. Takšni časi so, pravijo. Bolje, da poješ nekaj in se ne usmerjaš na težave. Kljub temu me moti, da mi zobje gnijejo, ker čakam na zobozdravnika tudi eno leto. Zobe mi pulijo, bele zalivke niso namenjene meni. Beli mercedes - bele zalivke, govorijo na ulici. Midva z otrokom hodiva peš. Ljudje šušljajo, da je bilo, preden sem se rodila jaz, vse drugače. Ne vem, ali naj jim verjamem. Zdi se mi, da govorijo o pravljicah, ki jih berem otroku, ker v knjižnici naju pustijo brati, čeprav nimam izkaznice. O službah, dopustih in socialni varnosti se pogovarjajo starejši od mene, da je bilo lepše, včasih. Težko verjamem, da je to obstajalo.
Kaj pa družina, vprašate? Moje dediščine ni več, ker so prišli rubežniki zaradi banke. Nisem vedela, da sem podpisala tisti papir. Dali so ga otroku. Bili so veliki in močni, smehljali so se in me trepljali. Delati si želim, seveda. Službo sem kljub magisteriju izgubila, ker je šef vse vložil v Zvon. Nočem povedati, kaj se mu je zgodilo.
Rada bi poudarila, da sem verjela, ko mi je rekel, da me ljubi. Z računa in stanovanja je odnesel vse. Z otrokom sva ostala čisto sama. Ima alergijo na pesticide, ampak tako ali tako nimava denarja za sadje in zelenjavo.
Sprašujete me, kako mi je ime? Malo ljudi me pozna, čeprav sem se trudila.
Sem Slovenija.
* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.
* Foto: Darko Ermenc (Flickr)
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
